VSL Sodba II Cp 1258/2021

I. Sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se:

- v II. točki izreka znesek 2.022,18 EUR zniža na znesek 1.329,18 EUR;

- v III. točki izreka znesek 186,26 EUR zviša na znesek 879,26 EUR.

II. V preostanku se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 59,73 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe za znesek 1.034,58 EUR postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača znesek v višini 2.022,18 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 26. 8. 2015 do plačila, in znesek 18,71 EUR, ki predstavlja zakonske zamudne obresti od zneska 1.034,58 EUR od 26. 8. 2015 do 16. 11. 2015 (II. točka izreka). V preostanku, za znesek 186,26 EUR in zakonske zamudne obresti od 17. 6. 2015 do 25. 8. 2015, je tožnikov zahtevek zavrnilo (III. točka izreka).

2Toženka pritožbo podaja iz vseh zakonsko dopustnih razlogov. Najprej opredeli tožnikove zahtevke po posameznih postavkah v znesku 3.243,02 EUR, postavke, ki mu jih je sama priznala, v znesku 1.034,58 EUR, ter navaja, da tožnik po delnem umiku tožbe za že plačani znesek skupaj s predpravdnimi stroški zahteva še 2.316,87 EUR. V nadaljevanju navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku nepravilno priznalo stroške za pregled s kamero in tlačni preizkus ter pri tem neutemeljeno ni upoštevalo ugotovitev izvedenca, ki je navedel, da navedeni storitvi v višini 324,90 EUR nista bili potrebni. Iz naslova poškodovane omare tožniku priznava 280 EUR, ne soglaša pa, da mu je sodišče priznalo še 22 % DDV v višini 61,60 EUR. Sodišče prve stopnje bi moralo že plačani znesek v višini 1.034,58 EUR valorizirati. Ob upoštevanju vsega navedenega bi tako moralo priti do ugotovitve, da razlika znaša le 305,69 EUR. Sodišče prve stopnje pri priznanju tožnikovega zahtevka neutemeljeno ni upoštevalo že plačanega zneska 1.034,58 EUR, upošteval ga tudi ni izvedenec pri svojih izračunih. Nepravilno je tožniku priznalo tudi predpravdne stroške v višini 599,75 EUR, saj bi moralo o tem odločati v okviru stroškov postopka in ne v okviru glavne terjatve. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožniku prizna zahtevek v znesku 305,69 EUR ter priglaša pritožbene stroške.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Toženka ima prav, da je tožnik v tožbi za sanacijo škode zahteval 2.643,27 EUR, skupaj s predpravdnimi stroški v višini 599,75 EUR pa 3.243,02 EUR, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbena navedba, da tožnik po delnem plačilu s strani toženke v višini 1.034,58 EUR zahteva še 2.316,87 EUR, ni pravilna. Tožnik je s prvo pripravljalno vlogo (list. št. 38) tožbo umaknil za že plačani znesek in res vztrajal pri plačilu 2.316,87 EUR, v katerega je vštel tudi 109,43 EUR zamudnih obresti. Ker je sodišče tožniku zamudne obresti delno priznalo in delno zavrnilo opisno, pravilno ni upoštevalo zneska 109,43 EUR, tako da je pravilno odločalo še o preostalem tožbenem zahtevku v višini 2.208,44 EUR.¹

6Pritrditi gre pritožbi, da izvedenec pregleda s kamero in tlačni preizkus ni ocenil za potrebna, a je sodišče prve stopnje kljub temu tožniku znesek v višini 324,90 EUR, to je 85,40 EUR za pregled z video kamero in 239,50 EUR za tlačni preizkus (vključno z 22 % DDV) pravilno priznalo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je izvedenec strokovnjak, ki poda strokovno oceno, pravno oceno pa je na podlagi strokovnih ugotovitev pristojno podati sodišče. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku naročila, da najde mesto okvare (A8), da pregled s kamero ni podal rezultatov, da je toženka strošek tlačnega preizkusa s strani strokovnjaka, ki ga je pridobil tožnik, zgolj pavšalno zavrnila, zavrnila je ogled na kraju samem, tožniku pa ni dajala nadaljnjih napotil. Pritrditi gre sodišču prve stopnje,² da je tožnik pri ugotavljanju mesta izliva vode kot laik ravnal z vso skrbnostjo, v skladu z zavarovalno pogodbo ter posebnimi in splošnimi pogoji, tako do toženke kot zavarovalnice, kot tudi z namenom omejitve in odpravljanja škode. Nasprotno pa toženka za odpravo posledic škode ni ravnala skladno z načelom zaupanja in zaščite pravic v korist tožnika. Navedene ugotovitve pritožbeno niso izpodbijane. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je bil z namenom takojšnje odprave škode pregled s kamero in tlačni preizkus potreben ter je znesek 324,90 EUR tožniku pravilno priznalo.

7Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje priznanju zneska za poškodovano omaro v višini 22 % DDV v višini 61,60 EUR, saj je izvedenec ugotovil, da popravilo omare ne bi bilo ekonomično, česar pritožba ne izpodbija, račun v prilogi A27 pa vsebuje obračun 22 % DDV. Pritožbeno zavzemanje za valorizacijo že plačanega zneska je neutemeljeno, saj gre v obravnavani zadevi za premoženjsko škodo, za plačilo katere v skladu s 371. členom Obligacijskega zakonika (OZ) velja načelo monetarnega nominalizma.³ Valorizacija denarnih obveznosti, ki je nasprotje monetarnega nominalizma, je sicer dopustna v primeru ustreznega dogovora (372. člen OZ). V obravnavani zadevi pa iz zavarovalne pogodbe vključno s splošnimi in posebnimi pogoji takšen dogovor ne izhaja. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba v zvezi s priznanjem predpravnih stroškov v višini 599,75 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ni videti razlogov, zakaj tožniku ne bi priznalo predpravdnih stroškov v okviru glavne terjatve in je bilo takšno stališče v sodni praksi že zavzeto.⁴ Tožnik je višino teh stroškov natančno opredelil v V. točki tožbe, kar je ostalo s strani toženke neprerekano, zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče višino posebej obrazložiti.

8Ima pa pritožba prav, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo previsok znesek, ker ni upoštevalo delno plačanega zneska s strani toženke v višini 1.034,58 EUR. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pri priznanju tožnikovega zahtevka napačno seštelo tudi priznane zneske, saj zneska za obseg škode na omari v višini 341,60 EUR sploh ni upoštevalo, ampak je upoštevalo le stroške sanacije v višini 1.097,51 EUR, pregled s kamero in tlačni preizkus v višini 324,90 EUR ter predpravdne stroške v višini 599,75 EUR. Pritožbeno sodišče zato tožniku priznane zahtevke povzema, in sicer 324,90 EUR (85,40 EUR za pregled s kamero in 239,50 EUR za tlačni preizkus), 1.097,51 EUR za stroške sanacije (kar pritožbeno ni izpodbijano), 341,60 EUR za obseg škode na omari in 599,75 EUR za predpravdne stroške. Skupaj gre tožniku 2.363,76 EUR. Ker je toženka tožniku 1.034,58 EUR že plačala, mu gre še zavarovalnina v znesku 1.329,18 EUR, v preostalem znesku 879,26 EUR (do 2.208,44 EUR) pa njegov zahtevek ni utemeljen.

9Ob povedanem je pritožbeno sodišče na podlagi 351. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je v II. točki izreka priznani znesek 2.022,18 EUR nadomestilo z zneskom 1.329,18 EUR, v III. točki zavrnjeni znesek 186,26 EUR pa z zneskom 879,26 EUR. V preostanku je toženkina pritožba neutemeljena, zato je sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje o pravdnih stroških, ki so nastali v postopku pred tem sodiščem, ni odločalo, čeprav je v 43. točki obrazložitve navedlo, da je toženka dolžna tožniku povrniti vse njegove pravdne stroške. V tem delu je prišlo do nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe, kar bo sodišče prve stopnje moralo sanirati tako, da bo o stroških postopka pred sodiščem na prvi stopnji izdalo posebni sklep.

10Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožniku priznalo 2.022,18 EUR. Toženka v pritožbi navaja, da mu je dolžna plačati le znesek 305,69 EUR, torej pritožbeno izpodbijani del znaša 1.716,49 EUR. Glede na spremenjeno odločitev toženkin pritožbeni uspeh znaša 66 %. Obema pravdnima strankama gre za pritožbo oziroma odgovor na pritožbo 250 točk, kar znaša 150 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 3 EUR, skupaj 153 EUR, 22 % DDV 33,66 EUR, vse skupaj 186,66 EUR. 66 % stroškov, ki gredo toženki, znaša 123,19 EUR, 34 % stroškov, ki gredo tožniku, pa 63,46 EUR. Razlika v znesku 59,73 EUR gre v korist toženke (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

¹ Z izpodbijano sodbo je tožniku priznalo znesek v višini 2.022,18 EUR, zavrnilo pa znesek v višini 186,26 EUR, kar skupaj znaša 2.208,44 EUR. Razlika med zneskoma 2.316,87 EUR in 109,43 EUR sicer znaša 2.207,44 EUR, a razlika v višini 1 EUR ni bistvena.
² 23. do 28. točka obrazložitve.
³ VSL II Cp 2087/2018.
⁴ VSL II Cp 336/2017.