UPRS Sodba I U 1179/2021-14

Tožba se zavrne

O izpodbijani odločbi

1Toženka je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je tožnik vložil 14. 7. 2021 (v nadaljevanju prvi zahtevek).

2Uvodoma je toženka povzela tožnikove navedbe ob podaji prvega zahtevka iz katerih izhaja, da tožnik nima novih dokazov, da pa lahko povzame svojo zgodbo. Povedal je, da se je kot ateist v Maroku počutil ogroženega, da ga je bilo strah reakcij muslimanov, da mu je mati, ko je izvedela, da je ateist, zabičala, da je ne sme več klicati. V Sloveniji se počuti svobodnega. Povedal je, da je prejemal po tretjem intervjuju v Republiki Sloveniji od neznancev klice, v katerih so mu grozili s smrtjo. Predvideva, da so ga klicali ljudje iz njegove soseske. Prvi klic se je zgodil približno osem mesecev po tretjem intervjuju. Pove, da s temi dejstvi in okoliščinami, ki jih smatra kot zelo pomembne za postopek, svoje prošnje za mednarodno zaščito pred odločitvijo toženke ni dopolnil zato, ker se takrat zaradi njih ni počutil ogroženega. Ogroženega bi se počutil, če bi se vrnil v Maroko. Povedal je, da ga je strah muslimanov, ekstremistov, ki bi ga, če bi se vrnil v Maroko, ubili. Na internetu je po vložitvi prve prošnje javno objavil, da je ateist. O objavah na internetu nima nobenega dokazila, saj je vse objave zbrisal, ravno tako pa ni prepričan, če je profil, na katerem je objave pripravljal, še aktiven. V Maroku se nima kam vrniti.

3Toženka je na podlagi tožnikove izjave iz prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja 25-4-19) ter osebnih razgovorov ugotovila, da je svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljeval s težavami v zvezi z okoliščino, da je ateist. Ljudje ga zaradi tega niso sprejemali, prejemal je tudi grožnje. Tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito je zavrnila v rednem postopku z odločbo št. 2142-123/2019/26 (1312-21) z dne 11. 3. 2020 (v nadaljevanju odločba 11-3-20), katere zakonitost je bila potrjena s sodbo Upravnega sodišča RS I U 481/2020-9 z dne 5. 5. 2021.

4V zvezi z vsebinsko obravnavo je toženka ugotovila, da tožnik prvi zahtevek utemeljuje z istim razlogom odhoda iz države kakor prošnjo 25-4-19 in sicer z ogroženostjo ter težavami zaradi tega, ker je ateist. Toženka je dalje ugotovila, da je tožnik v prvem zahtevku uveljavljal iste razloge, ki jih je uveljavljal v predhodnem postopku in so bili znani že pred izdajo odločbe 11-3-20. Povzame, da je to tožnik tudi sam potrdil s tem, da je povedal, da nima nobenih novih dokazov, ki bi jih želel dostaviti v postopku.

5V zvezi z domnevnimi telefonskimi grožnjami, za katere trdi, da jih je prejemal zaradi objav na socialnih medijih po tretjem razgovoru, je toženka navedla, da so grožnje obstajale že pred izdajo odločbe 11-3-20. Tudi, če jih je tožnik domnevno prejemal, ko je bil že v Sloveniji, toženka teh dejstev ne more šteti kot novih dejstev v postopku, še posebej, ker je izključno po svoji krivdi z njimi ni seznanil. Tožnik je bil v postopku večkrat opozorjen, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine in pristojnemu organu nuditi na vpogled vsa dokazila ter jih tudi predočiti. Navedla je, da je imel tožnik v predhodnem postopku pomoč pooblaščenca, na katerega bi se lahko obrnil po pomoč. Toženka je še navedla, da se grožnje domnevno neposredno navezujejo na razloge, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo. Po oceni toženke gre torej za neke nove okoliščine v zvezi s sicer istimi razlogi, ki pa so obstajale že v času prvega postopka, pri čemer tožnik ni uspel izkazati, da jih takrat brez svoje krivde ni mogel uveljavljati. Toženka je zato, ker zakonsko določeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka v konkretnem primeru niso izpolnjeni, prvi zahtevek zavrgla.

Povzetek tožnikovih navedb

6Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

7Meni, da je toženka napačno ocenila dejansko stanje in nepravilno uporabila materialno pravo, saj ni navajal istih razlogov kot pri podaji prošnje 25-4-19. Poudarja, da je prvi zahtevek utemeljeval na prejetih grožnjah in drugačnemu dejanskemu stanju v njegovi izvorni državi. Zaradi njegovih izjav, ki jih je podal na družbenih omrežjih, je za njegove poglede na vero izvedela njegova mama in bližnji prijatelji, zato mu v primeru vrnitve v Maroko grozi izključitev iz družbe in izguba socialne mreže, ki jo potrebuje, da lahko v Maroku ponovno vzpostavi svoje življenje. Boji se tudi muslimanskih ekstremistov, ki so mu zaradi njegovih objav na internetu grozili po telefonu. Navaja, da mu v primeru vrnitve grozi hudo ekonomsko pomanjkanje, saj se brez pomoči bližnjih ne bo mogel preživljati. Boji se tudi, da bo zaradi svojih verskih prepričanj diskriminiran v vseh sferah življenja. V primeru vrnitve mu grozi, da mu ne bo omogočena ekonomska in socialna eksistenca, kar predstavlja kršitev 3. člena EKČP. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

Povzetek navedb toženke

8Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in dodaja, da je tožnik tako prvi zahtevek kot prošnjo utemeljeval s težavami, ki naj bi izvirale iz dejstva, da je ateist. Navaja, da so tožnikove izjave, ki jih je podal na prvem zahtevku v primerjavi z izjavami iz pravnomočno zaključenega postopka, po temelju enake, povezane z ateizmom. Toženka groženj, ki jih je tožnik omenjal ob podaji prvega zahtevka in bi jih bilo treba do določene mere označiti kot nove okoliščine, pa čeprav so neposredno povezane z razlogom, s katerim je tožnik utemeljeval že prošnjo 25-4-19, ni mogla sprejeti kot novo dejstvo v postopku, saj so slednja obstajala že pred izdajo odločbe 11-3-20. Tožnik teh groženj pred izdajo odločbe 11-3-20 kljub veliko možnostim in pomoči pooblaščenca ni omenjal pa ne zato, ker bi mu to bilo kakorkoli onemogočeno, ampak izključno po lastni krivdi. Iz 3 strani zapisnika št. 2142-1237/2019/36 (122-22) z dne 14. 7. 2021 izhaja, da je tožnik na eksplicitno vprašanje uradne osebe, zakaj omenjenih groženj ni posredoval toženki že pred izdajo odločitve, odgovoril, da se zaradi le-teh takrat ni počutil ogroženega, ker je bil v Sloveniji. Če bi se vrnil v Maroko, bi se počutil ogroženega. Toženka meni, da tožnik ni izpolnil zahteve tretjega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), saj ni utemeljil, zakaj toženke z grožnjami ni seznanil že pred izdajo odločitve, če so te takrat že obstajale, še posebej, ker se naj bi slednje dejansko navezovale na glavni razlog, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka zato predlaga, da se tožba zavrne in potrdi izpodbijani sklep, saj tožnik ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za uvedbo ponovnega postopka.

O sodni presoji

9Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo listine, ki se nanašajo na upravno zadevo, priloge sodnega spisa A1, A2, B1 in zaslišalo tožnika.

10Tožba ni utemeljena.

11Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), podaja obrazložitev v nadaljevanju.

12V konkretnem sporu sodišče presoja zakonitost sklepa, s katerim je toženka zavrgla prvi zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.

13V zvezi s ponovno prošnjo ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

14Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.¹ Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, kar po presoji sodišča ni bistveno, saj so določbe tega zakona v relevantnih delih enake določbam ZMZ-1.² Poleg tega je (stališče) skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II³, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe.

15Ob spoštovanju navedenih izhodišč izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da tožnik ni navedel novih dejstev ali dokazov, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Pravilna je ugotovitev toženke, da je tožnik v prvem postopku in v prvem zahtevku uveljavljal iste razloge in razloge, ki so bili znani že pred izdajo odločbe 11-3-20 v prvem postopku.

16Tožnikove navedbe o prejetih telefonskih grožnjah je toženka utemeljeno presojala kot „nova dejstva“ v smislu določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ in tudi pravilno ugotovila, da tožnik ni dokazal, da teh dejstev ni mogel uveljavljati v prvem postopku brez svoje krivde, zato navedbe o telefonskih grožnjah ne izpolnjujejo pogojev iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1. Ni sporno, da je tožnik ob podaji prvega zahtevka povedal, da nima nobenih novih dokazov, ki bi jih želel dostaviti v postopku.

17V zvezi z zatrjevanimi telefonskimi grožnjami, ki naj bi jih tožnik prejemal zaradi objav na socialnih medijih, je tudi po presoji sodišča toženka pravilno ugotovila, da so telefonske grožnje „obstajale“ že pred izdajo odločbe 11-3-20. Da je tožnik zatrjevane grožnje po telefonu, ki jih v ponovnem postopku uveljavlja kot novo dejstvo, prejel pred izdajo odločbe 11-3-20, potrdi zaslišan tožnik tudi na naroku. Tožnik se sicer ne spomni točno, kdaj naj bi jih prejel (zaslišan na naroku izpove, da je grožnje prejel takoj po njegovi komunikaciji po Facebooku, oziroma 8 mesecev po drugem razgovoru, oziroma po tretjem razgovoru na policiji, oziroma 8 oz. 9 mesecev po tem, ko je prišel v Slovenijo), kar niti ni bistveno. Bistveno za konkretni postopek je, da je telefonske grožnje prejel že v času prvega postopka pred izdajo odločbe 11-3-20.

18Ker so torej zatrjevana „nova“ dejstva (telefonske grožnje) obstajala že v času prvega postopka, so na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 ta dejstva kot razlog za utemeljevanje prvega zahtevka upoštevna le, če jih brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati. Tudi po presoji sodišča je pravilna ocena toženke, da slednjega tožnik ni izkazal.

19Iz zapisnika o ustnem sprejemu prvega zahtevka z dne 14. 7. 2021 (stran 3) izhaja, da tožnik toženke z grožnjami v postopku ni seznanil zato, ker je, kot je povedal, grožnje prejel izven Slovenije, kjer se je počutil varnega. Slednje potrdi zaslišan na naroku, ko izpove, da toženki tega ni povedal, ker ga to ni zanimalo, ker se je to dogajalo v Maroku, da ga je zanimalo, kaj je v Sloveniji. Neprepričljiv je odgovor tožnika na naroku, da v prvem postopku ni povedal toženki za grožnje zato, ker jih je prejel po tretjem razgovoru in tako ni imel z nikomer priložnosti govoriti. Ni sporno namreč, da je imel tožnik v prvem postopku pooblaščenca in sam potrdi, da je bil ves čas v kontaktu s svojo pooblaščenko. Sam namreč izpove, da v prvem postopku po lastni oceni o grožnjah ni govoril niti s socialnim delavcem niti s svojo pooblaščenko, s katero je bil, kot potrdi, ves čas v kontaktu. Upoštevajoč tudi njegovo izjavo iz prvega zahtevka, da so dejstva o telefonskih grožnjah po njegovem mnenju zelo pomembna za postopek o prošnji za mednarodno zaščito, da pa jih ni omenil v prvem postopku zato, ker je menil, da so stvari, ki jih je omenil na treh intervjujih bile dovolj, je presoja toženke, da tožnik ni dokazal, da teh dejstev ne bi mogel navesti brez svoje krivde, tudi po presoji sodišča pravilna.

20Na podlagi obrazloženega je tudi po presoji sodišča pravilna ocena toženke, da zatrjevana dejstva o prejetih telefonskih grožnjah glede na to, da so obstajale že v prvem postopku in glede na to, da tožnik ni dokazal, da jih ni mogel uveljavljati brez svoje krivde, ne morejo biti upoštevna za utemeljenost prvega zahtevka.

21Neutemeljena je tožbena navedba, da je tudi drugačno dejansko stanje v njegovi izvorni državi „nov“ razlog v smislu določbe 64. člena ZMZ-1. Če so spremenjene okoliščine v izvorni državi posledica telefonskih groženj, so neupoštevne, kot obrazloženo zgoraj, ker ni dokazal, da jih brez svoje krivde ne bi mogel navesti v prvem postopku. Če pa je drugačno dejansko stanje v izvorni državi posledica razkritja o ateizmu, pa je pravilna toženkina ugotovitev, da gre za iste razloge, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo. Zatrjevana izključitev iz družbe in izguba socialne mreže kot posledica razkritja ateizma, je bila namreč predmet presoje prvega postopka in zato ne gre za nova dejstva v smislu določbe prvega odstavka 64. člena ZMZ-1.

22Sodišče pripominja, da je iz zapisnika z dne 14. 7. 2021 razvidno, da je bila tožniku omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka (za uvedbo ponovnega postopka) ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tožnik je torej imel možnost aktivnega sodelovanja in izjave o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev.

23Po presoji sodišča je bilo na podlagi obrazloženega v obravnavani zadevi relevantno dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo.

1Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.

2Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1.

3Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).