UPRS sodba U 364/2008

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote Ravne na Koroškem št. ... z dne 10. 1. 2008 in zavrnila zahtevo tožnika za priznanje statusa vojnega veterana. V obrazložitvi navaja, da tožnik zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana utemeljuje na podlagi opravljanja nalog po d točki 7. alineje 2. člena Zakona o vojnih veteranih (ZVV, Ur. list RS, št. 59/2006-UPB2), kjer je določeno, da je vojni veteran tudi oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot oseba, ki je bila na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključena v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir. Organ druge stopnje je na podlagi dokumentov, zbranih v postopku pred organom prve stopnje ugotovil, da na A., kjer naj bi bila postavljena barikada in kjer naj bi se stranka nahajala, do oboroženih spopadov ni prišlo. Spopadi so bili na mejnem prehodu B., kjer pa se tožnik – stranka in ostali delavci C. niso nahajali in tako ne izpolnjuje zahtevanega pogoja, da so v času oboroženih spopadov bili po odredbi policije vključeni v opravljanje nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir. Pravno varstvo po upoštevanih točkah ZVV gre le tistim, ki so bili pri opravljanju nalog udeleženi v oboroženih spopadih. Na podlagi navedenih razlogov in ugotovitev je upravni organ druge stopnje odločil, kot se glasi izrek izpodbijane odločbe.

Tožnik s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zatrjuje pa tudi kršitev ustavnih pravic, določenih v 2., 14. in 22. členu Ustave Republike Slovenije. Meni, da je organ prve stopnje pravilno zaključil, da v dokaznem postopku ugotovljena dejstva potrjujejo, da dejansko stanje, kot ga je izkazal tožnik, upravičuje uporabo točke d 7. alineje 2. člena ZVV. Izpodbijana odločba je nezakonita, ker je z restriktivno razlago zakonskega pogoja zožen pomen pravne norme na nujno udeležbo oseb v oboroženih spopadih oz. v navzkrižnem ognju. Podaja razlago, kot izhaja iz teksta predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o vojnih veteranih, objavljenega v Poročevalcu državnega zbora z dne 14. 12. 2005. Namen zakonodajalca je bil, da je območje in čas oboroženih spopadov glede točke d določil pristojni organ, to je policija, ki je odredila opravljanje nalog usposobljenim civilistom na v odredbi določenem območju oboroženih spopadov. Protispisno je tudi zaključevanje na podlagi zapisnika o zaslišanju stranke in prič, glede izpodbijanja nesporno ugotovljenega dejstva, da je tožnik postavil in branil barikade. Iz presoje izpovedb prič A.A. in B.B. ter dopisa, ki ga je sestavil C.C. dne 2. 11. 2006, bi lahko tožena stranka pravilno zaključila, da so bile postavljene barikade s tovornjaki, ki so bili naloženi z lesenimi hlodi in da so te tovornjake postavljali na cesto in jih s ceste dnevno umikali, ko so na B. prihajale slovenske vojne enote. Predlaga, da sodišče ponovno oceni predložene dokaze. V zvezi s kršitvijo zatrjevanih ustavnih pravic navaja, da ustava prepoveduje, da bi zakon uveljavil neposredno ali posredno neupravičeno razliko v pravnih položajih, neodvisno od narave stvari in opredelitev subjektov. Meni, da je sodeloval v osamosvojitveni vojni na način, da je izpolnil pogoje, ki jih zakon določa za priznanje statusa vojnega veterana. Na oborožen spopad se je pripravljal skupaj s slovenskimi vojaki, policisti so mu odredili odhod na A., imel pa je še posebne naloge, ki so mu bile naložene po delovni dolžnosti kot delavcu javnega gozdarskega podjetja. Ustava v 22. členu določa tudi, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic. Tožena stranka je pri odločanju o priznanju statusa vojnega veterana v primeru tožnika odločila drugače, kot v drugih popolnoma enakih oz. podobnih dejanskih stanjih. Kršena je tudi njegova ustavna pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS. Kadar država posameznika ali skupino v podobnih položajih različno obravnava, mora za vsak takšen primer imeti objektivno in razumno utemeljitev. Diskriminacija pa pomeni neenakopravnost posameznega obravnavanja, brez ustrezne utemeljitve. Glede na povedano predlaga, da sodišče dopusti in izvede predlagane dokaze ter izpodbijano odločbo odpravi, zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, razvidnih iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po d točki 7. alineje drugega odstavka 2. člena ZVV, na podlagi katere utemeljuje tožnik priznanje statusa vojnega veterana, je vojni veteran tudi oseba, ki je v v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot oseba, ki je bila na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policiji vključena v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir. Za priznanje statusa po citirani zakonski določbi je torej pravno varstvo zagotovljeno le osebam, ki so bile vključene v varovanje barikad in drugih ovir (po nalogu policije)in ki so opravljale te naloge na območju, kjer se je oboroženi spopad dejansko odvijal. Iz podatkov v upravnih spisih in iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je bila na podlagi odločitve poveljstva TO za D. in vodstva UNZ E. na cesti drugega reda v F. postavljena barikada, ki je bila postavljena do 5. 7. 1991 in da so na barikadi delavci tudi dežurali in bili pripravljeni na morebitno obrambo barikade, vendar tam ni bilo bojnih aktivnosti. Spopadi so bili na mejnem prehodu B., kjer pa se tožnik in ostali delavci C. (tam je bil zaposlen tudi tožnik) niso nahajali. Ker v zadevi med strankami ni sporno, da na spornem območju A., kjer so bile postavljene barikade, ni bilo bojnih aktivnosti, je zato izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Iz tega razloga so zato tožbeni ugovori glede kršitve ustavnih pravic iz 2., 14. in 22. člena Ustave RS neutemeljeni. Tožniku nihče ne prereka, da se je angažiral v vojni za Slovenijo na zatrjevan način, vendar pa s tem ni zadostil zakonskim pogojem za pridobitev statusa vojnega veterana po d točki 7. alineje 2. člena ZVV, po kateri so do tega statusa upravičeni le tisti aktivni udeleženci vojne za Slovenijo, ki izkažejo točno določene zakonske okoliščine za priznanje statusa, to pa niso vsi tisti, ki so se v tej vojni tako ali drugače angažirali na strani Slovenije.

Glede na takšno dejansko in pravno stanje zadeve je sodišče tožbo po ugotovitvi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS, št. 105/2006) kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka:

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, zavrže ali postopek ustavi.