UPRS sklep U 269/2007

1. Tožba se zavrže.

2. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je Vlada Republike Slovenije tožečo stranko (predčasno) razrešila s položaja članice nadzornega sveta Filmskega sklada Republike Slovenije – javnega sklada na podlagi 3. odstavka 23. člena Zakona o javnih skladih (Uradni list RS, št. 22/00, v nadaljevanju ZJS), po katerem je član nadzornega sveta lahko predčasno razrešen, če ne izpolnjuje nalog, določenih v zakonu oziroma ustanovitvenem aktu javnega sklada, ali če ravna v nasprotju s svojimi obveznostmi iz 17. člena tega zakona, ki članom nalaga ravnanje s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika in varovanje poslovne skrivnosti javnega sklada.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Izpodbijana odločba je v nasprotju s 23. členom ZJS in 9. členom Sklepa o ustanovitvi Filmskega sklada RS-javnega sklada (Uradni list RS, št. 96/00, 111/00, 66/01, 84/01 in 85/02, v nadaljevanju: Sklep o ustanovitvi). V postopku pred izdajo odločbe ni imela možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo in je zato dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev in opisano v obrazložitvi izpodbijane odločbe nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi in izvedbi predlaganih dokazov tožbi ugodi, izpodbijano odločbo zaradi nezakonitosti odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka v pavšalnem znesku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe v celoti in vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Tožbeni predlog je po mnenju tožene stranke nejasen, saj tožeča stranka predlaga odpravo odločbe, istočasno pa ugotovitev njene nezakonitosti. Članstvo v nadzornih svetih javnih skladov je po svoji naravi funkcija, ki se opravlja nepridobitno ter je vezana na imenovanje pristojnega organa. Po svojem namenu je vezana na interese ustanovitelja ter na predstavljanje njegovih interesov v organih nadzora oseb javnega prava. Odločitev o razrešitvi je zato stvar volje tožene stranke, ki jo je nemogoče in nedopustno nadomestiti z voljo oziroma odločitvijo sodišča (tako sodba opr. št. U 2819/2006 z dne 13. 6. 2007). V predmetni zadevi tako ne gre za spor polne jurisdikcije, kar pomeni, da reintegracija tožeče stranke na mesto članice nadzornega sveta Filmskega sklada na podlagi sodbe ni možna. Takšne reintegracije pa tudi ne omogoča dejansko stanje. Dne 20. 6. 2007, ko je bila izdana izpodbijana odločba o razrešitvi tožeče stranke, je tožena stranka izdala tudi odločbo o imenovanju A.A. za člana nadzornega sveta Filmskega sklada kot (edinega) predstavnika ministrstva, pristojnega za finance. Reintegracija tožeče stranke bi po navedenem pomenila poseg v že pridobljene pravice ter položaj novoimenovanega člana nadzornega sveta. Tožeča stranka za reintegracijo nima pravnega interesa oziroma pravnega interesa v tej smeri ne izkazuje. Tožeča stranka pa drugačnega (ekonomskega) pravnega interesa tudi ne izkazuje, saj se funkcija člana nadzornega sveta opravlja nepridobitno. Sodišču predlaga, da zaradi nejasnosti tožbe postopa skladno z določbami 108. člena ZPP, v primeru odločanja v zadevi pa predlaga zavrnitev tožbe.

Tožeča stranka je na poziv sodišča, da glede na navedbe odgovora na tožbo, obrazloži svoj pravni interes za vložitev tožbe, sporočila, da je pravno zainteresirana za ugotovitev, da je bila s položaja razrešena nezakonito in neupravičeno.

Sodišče je v zadevi odločilo, kot izhaja iz izreka, iz naslednjih razlogov:

Sodišče pomanjkljivosti tožbe, ki jo navaja tožena stranka, sicer ni našlo. Tožbeni predlog „na odpravo odločbe zaradi nezakonitosti“, ni notranje neskladen. Sodišče namreč odločbo odpravi le, kolikor ugotovi, da je nezakonita. Na podlagi tožbe na odpravo akta pa lahko sodišče postopa tudi po določbi 2. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1), kolikor so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tožbeni predlog torej določa meje presoje upravnega akta, pri čemer pa sodišče nanj, drugače kot velja za tožbeni zahtevek, ni vezano.

Vendar pa je v obravnavani zadevi med strankama nesporno, da je tožena stranka na dan izdaje izpodbijane odločbe, na predlog ministrstva, pristojnega za finance, imenovala novega člana nadzornega sveta. Odločbe o imenovanju tožeča stranka s tožbo ne izpodbija. Čim pa je tako, pravni interes za odpravo izpodbijanega akta že iz tega razloga ni podan. Odprava akta bi namreč, kot opozarja tožena stranka, pomenila vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred njegovo izdajo, česar pa opisani dejanski in pravni položaj niti ne omogoča. Sicer pa tudi tožeča stranka po pozivu sodišča vztraja le pri ugotovitvi nezakonitosti odločbe. Ugotovitveno sodbo po določbah 2. odstavka 64. člena ZUS-1 izda sodišče le v primeru, če bi odprava izpodbijanega akta nesorazmerno posegla v pridobljene pravice tretjih oseb. Izdaja sodbe, s katero sodišče ugotovi nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, je po navedenem pogojena z obstojem procesnih predpostavk za meritorno odločanje o tožbi na odpravo akta. Ker v obravnavanem primeru pravni interes za vložitev tožbe na odpravo akta ni izkazan, ta procesna predpostavka tudi ni podana za odločanje po 2. odstavku 64. člena ZUS-1.

Po določbi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo s sklepom zavrže, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno na zakon oprto osebno korist. Gre za pravovarstveni interes, ki mora obstajati v času vložitve tožbe in ves čas postopka. Ker se pravni položaj tožnice tudi ob zanjo ugodni odločitvi sodišča ne bi mogel spremeniti, je sodišče njeno tožbo na navedeni pravni podlagi zavrglo.

Odločitev o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka svoje stroške postopka.