UPRS sodba II U 127/2009

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Maribor tožniku kot zavezancu za davek prepovedal razpolaganje s premičnim premoženjem, in sicer z osebnim avtomobilom znamke Jaguar z oznako ..., št. šasije ..., ki je vreden okoli 80.000,00 € in sicer do izpolnitve davčnih obveznosti. Navedeni sklep je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. DT-499-29-407/2008 z dne 14. 5. 2009. Prvostopni organ v obrazložitvi sklepa navaja, da je v ponovljenem postopku v skladu z napotki drugostopnega organa ponovno preučil zbrane podatke in dokaze ter dopolnil obrazložitev glede okoliščin, ki kažejo, da bo davčni zavezanec onemogočil ali znatno otežil izpolnitev davčnih obveznosti. V postopku je bilo ugotovljeno, da se je tožnik ukvarjal s preprodajo osebnih vozil, ne da bi za to imel registrirano dejavnost. V obdobju od 1.1. 2007 do 29. 2. 2008, ko je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor v zvezi z obračunavanjem davka na dodano vrednost in davka od prometa motornih vozil, je bilo ugotovljeno, da je tožnik sodeloval pri preprodaji najmanj sto vozil, katerih ocenjena prometna vrednost znaša od 1.000.000,00 do 1.500.000,00 € . Ocenjena vsota neplačanih obveznosti (DDV, razlika DMV in davek iz dejavnosti) po najnižji še sprejemljivi oceni presega 300.000,00 €. Glede na obseg in naravo pridobitev in prodajo avtomobilov je davčni organ ugotovil, da tožnik sodeluje v špekulativni preprodaji vozil, kar ima za posledico utajo davka DDV, dela davka na motorna vozila in davka iz dejavnosti. Po določbi 111. člena ZDavP-2 lahko davčni organ še pred izdajo odmerne odločbe izda davčnemu zavezancu začasen sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, če obstaja nevarnost, da bo zavezanec onemogočil ali znatno otežil izpolnitev obveznosti ali razpolagal s premičnim premoženje, iz katerega bi se obveznost izterjala. Pri odločitvi o tem gre za uporabo diskrecije. Prvostopni organ je v postopku ugotovil, da tožnik zadnjih sedem let ni vložil napovedi za odmero dohodnine, niti ni prijavil kakršnihkoli obdavčljivih prihodkov. Prav tako ni izpolnil davčne obveznosti obveznega vpisa v davčni register v skladu z 42. členom ZDS-1. Tožnik je namreč pričel opravljati dejavnost prodaje vozil ne da bi vodil evidence, ni vlagal obračunov DDV in DMV, kar kaže na neizpolnjevanje davčnih obveznosti. Tožnik tudi nima nepremičnega premoženja, ni zaposlen in nima dohodkov, ki bi omogočali zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti. Vozilo Jaguar je edino premoženje večje vrednosti in nesorazmerno glede na njegov siceršnji premoženjski status. Glede na navedene okoliščine je utemeljeno pričakovati, da bo izpolnitev obveznosti onemogočena ali precej otežena. Po določbi 111. člena ZDavP-2 pa zadostuje že objektivna okoliščina, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali oteženo. V zvezi s tožnikovim nestrinjanjem z ugotovitvami glede obstoja obveznosti, pa tožena stranka navaja, da bo lahko tožnik tovrstne pripombe uveljavljal v pritožbi zoper odločbo, ki sledi opravljenemu inšpekcijskemu nadzoru, saj se v tem postopku presoja le pravilnost in zakonitost začasnega sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti.

Tožnik je v postopku prvotno vložil tožbo zaradi molka drugostopnega organa. Ker je med sodnim postopkom tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo, je tožnik obvestil sodišče, da vztraja pri vloženi tožbi. Meni, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo spornega sklepa. Davčni organ je v ponovljenem postopku le natančneje specificiral transakcije, za katere ocenjuje, da so podlaga za verjetnost, da bodo ugotovljene obveznosti tožnika do DURS, vendar pa te transakcije tožnika ne bremenijo. Davčni organ tako ni pojasnil, katere obveznosti in v kakšni višini naj bi imel do tožene stranke, temveč navaja le oceno prometa. Pri tem ne pojasni za katerih sto vozil gre, kakšna bi naj bila njihova vrednost in višina posameznih davčnih obveznosti. Zaradi navedenega se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Prav tako ne drži ugotovitev, da se je tožnik ukvarjal z dejavnostjo preprodaje vozil na črno. Vso prodajo je opravila družba A., tožnik pa je zanjo v njenem imenu opravil posamezna opravila. Davčni organ navedeno družbo sicer imenuje „missing trader“, za takšen zaključek pa ni nobene podlage. Tožnik ni lastnik niti zakoniti zastopnik navedene družbe, zato njega ne morejo bremeniti posledice zlorabe družbe. Sam je pri posameznem poslu zaslužil le provizijo v višini 400,00 €. Tovrstna plačila niso podvržena plačilu DDV ali DMV, ampak kvečjemu dohodnini po Zakonu o dohodnini, ki pa jo je tožnik v celoti poravnal. Meni tudi, da je navedeni ukrep izredno nesorazmeren ter mu povzroča veliko škodo, ker vozila ne more prenesti v last družbe A., kot je bilo dogovorjeno. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep in odločbo tožene stranke odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, ki ga lahko davčni organ izda pred izdajo odločbe ali potekom roka za predložitev davčnega obračuna, če je tako določeno z zakonom o obdavčevanju, ali če na podlagi podatkov iz uradnih evidenc oziroma drugih podatkov, ki jih davčni organ pridobi o zavezancu za davek, utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo (člen 111 Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 117/2006, ZDavP-2). V ta namen lahko davčni organ zahteva predložitev ustreznega instrumenta za zavarovanje, ali pa zavezancu za davek omeji ali prepove razpolaganje z določenim premoženjem (prvi odstavek 114. člena ZDavP-2). V skladu z navedenimi določbami torej lahko davčni organ zahteva zavarovanje davčne obveznosti pred izdajo odločbe, tako kot v obravnavanem primeru, če na podlagi podatkov iz uradnih evidenc oziroma drugih podatkov utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno oziroma precej oteženo. To pomeni, da mora biti podana obrazložitev pričakovanja glede onemogočenja oziroma oteženosti izpolnitve davčne obveznosti.

Po presoji sodišča je v obravnavanem primeru navedeni pogoj izpolnjen, prav tako so razlogi, ki jih je navedel prvostopni organ takšni, da utemeljujejo pričakovanje, ki ga zakon predvideva. Sodišče se zato v celoti strinja z razlogi, ki sta jih navedla oba upravna organa v svojih odločbah in se nanje v izogib ponavljanju tudi sklicuje v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1). Iz podatkov spisa namreč izhaja, da tožnik ni prijavil nobenih obdavčljivih prihodkov, da zadnjih sedem let ni vložil napovedi za odmero dohodnine, da ni izpolnil davčne obveznosti obveznega vpisa v davčni register ter se je ukvarjal s preprodajo vozil, o čemer ni vodil evidenc, ni obračunaval DDV in DMV. Prav tako v času izdaje izpodbijanega sklepa tožnik ni imel rednih prihodkov, ki bi omogočali zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti. Tožnik pa v postopku niti sedaj v tožbi ni dokazal nasprotnega. Navedene okoliščine pa tudi po mnenju sodišča dokazujejo, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali bistveno otežena.

Neutemeljen pa je tudi tožnikov ugovor, da je navedeni ukrep nesorazmeren. Glede na višino davčne obveznosti kot izhaja iz ugotovitev v inšpekcijskem postopku, namreč višina davčnega dolga znatno presega vrednost vozila, na katerega se nanaša izpodbijani sklep. Ker se v tem postopku preizkuša zgolj, ali je pričakovanje davčnega organa, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo, se z razlogi, ki jih je tožnik navedel glede obveznosti, ki so bile ugotovljene v davčnem inšpekcijskem pregledu, sodišče ne ukvarja, saj to ni predmet izpodbijanega sklepa, ki se nanaša zgolj na zahtevo davčnega organa v skladu s 111. členom ZDavP-2. Sodišče se v tem postopku tudi ne spušča v samo utemeljenost ugotovljene davčne obveznosti, saj je glede na povedano to predmet drugega postopka.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka. Navede na odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.