VSRS Sodba X Ips 113/2020

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 2081/2018 z dne 7. 1. 2020 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se izpodbijana odločba Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS št. 38260-293/2018/22 z dne 10. 9. 2018 odpravi in se zadeva vrne organu, ki jo je izdal, v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v višini 317,32 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) ob uporabi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS (v nadaljevanju AKOS) št. 38260-293/2018/22 z dne 10. 9. 2018. S to odločbo je AKOS ugodil predlogu stranke z interesom za rešitev spora, in sicer tako, da je naložil tožeči stranki (v tem postopku revidentki), da je dolžna stranki z interesom v roku 15 dni od vročitve odločbe odpisati zaračunani znesek po postavki "klici na posebne številke" na računu št. 1801288798254 z dne 31. 1. 2018, v višini 206,46 EUR z DDV.

2Iz obrazložitve izpodbijane sodbe med drugim izhaja, da se Upravno sodišče ni strinjalo s stališčem revidentke, da bi se lahko 146. člen Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1)¹ uporabil le v primerih, ki se nanašajo na posebna tveganja za varnost omrežja. Menilo je namreč, da obveznosti, ki jih imajo operaterji po prvem odstavku 146. člena ZEKom-1 v zvezi s tveganji za varnost omrežja ni zamenjevati z odgovornostjo, ki jim jo nalaga drugi odstavek tega člena. Navedeni člen ZEKom-1 namreč pomeni interpretacijo 4. člena Direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah (Direktiva 2002/58/ES evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij; v nadaljevanju Direktiva), ki se nanaša tako na varnost storitev kot omrežij, oboje pa je primarna obveznost operaterja. Gre za nacionalno določbo, s katero je zakonodajalec zagotovil varstvo končnih uporabnikov tudi v primeru zlorab oziroma prevar in ne le v primeru izrednega oziroma izjemnega napada na varnost omrežja svetovnih razsežnosti. Taka razlaga bi namreč pomenila, da zakonodajalec direktive ni pravilno oziroma v celoti implementiral, saj bi s tem uzakonil dolžnost operaterja zagotoviti zaščitne ukrepe le v primeru tveganja za varnost omrežja. Zato se določba drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 uporablja z namenom varstva končnih uporabnikov pri uporabi elektronskih komunikacijskih storitev, ki se izvajajo prek omrežja, v obseg varstva pa nedvomno sodijo primeri zlorab tretje osebe, storjenih z uporabo elektronskih komunikacijskih storitev. Upravno sodišče meni, da gre pri drugem odstavku 146. člena ZEKom-1 za abstraktno določbo, ki splošno zajema odgovornost operaterjev pri zlorabah, ki lahko prizadenejo tako varnost storitev, kot omrežij.

3Revidentka je zoper sodbo Upravnega sodišča vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 109/2020 z dne 17. 6. 2020 deloma ugodilo in dopustilo revizijo glede vprašanja:

‒ ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo določbe 146. člena ZEKom-1, ko je presodilo, da se drugi odstavek uporablja tudi v primeru neizpolnitve okoliščin za uporabo prvega odstavka, torej tudi kadar ne gre za tveganje za varnost omrežja?

4Revidentka je na podlagi tega sklepa Vrhovnega sodišča zoper sodbo Upravnega sodišča vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo AKOS z dne 10. 9. 2018 odpravi oziroma podrejeno, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne upravnemu sodišču v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

5Tožena stranka v odgovoru na revizijo sodišču predlaga, naj jo kot neutemeljeno zavrne. Na revizijo je odgovorila tudi stranka z interesom, vendar je to storila osebno in ne po pooblaščencu, ki bi imel opravljen pravniški državni izpit, niti ni izkazala, da ima sama opravljen ta izpit. Sodišče zato njenega odgovora na revizijo ni upoštevalo (drugi odstavek 22. člena ZUS-1).

6Revidentka meni, da je Upravno sodišče uporabilo določbo 146. člena ZEKom-1 na način, ki ga zakon ne predvideva, ter za urejanje razmerja, na katerega se ta določba ne nanaša. V tem pogledu se najprej sklicuje na umestitev obravnavane določbe v poglavje z naslovom "obdelava osebnih podatkov in varstvo zasebnosti elektronskih komunikacij", v katerem ZEKom-1 ne ureja medsebojnih razmerij med uporabniki in operaterjem, ki se nanašajo na naročniška razmerja, vključno s plačili za izvršene telekomunikacijske storitve. V obravnavani zadevi ni šlo za tveganje za varnost omrežja, zato niso izpolnjene predpostavke za uporabo prvega odstavka 146. člena ZEKom-1. Telefonski klici, ki jih je opravila stranka z interesom, so pomenili povsem običajne klice v telefonskem omrežju, ki niso vplivali na stabilnost delovanja ali kakršenkoli drug aspekt varnosti omrežja tožeče stranke.

7Med tveganja, ki so pokrita s prvim odstavkom 146. člena ZEKom-1, spadajo tako imenovani napadi DDOS, vdori v sisteme operaterja, samostojni sistemi za klicanje in podobno. V nasprotju s tem so bili vsi predmetni klici izvedeni brez motenj ali zunanjih vplivov, tako da je šlo za uporabo omrežja, kot je to predvideno. Revidentka v tem pogledu opozarja tudi na 62. točko 233. člena ZEKom-1, ki nalaga operaterju odgovornost za prekršek v primeru, ko ne opozori uporabnikov na posebna tveganja za varnost omrežja ali storitev takoj, ko za tveganje izve, ali jih ne obvesti o vseh mogočih sredstvih za odpravo tveganja in verjetnih stroških ali uporabnikom ne omogoči hitrega in učinkovitega dostopa do zaščitnih ukrepov. Zakonodajalec je namreč obstoj tega prekrška izrecno vezal na tveganje za varnost omrežja, zato tudi ustreznih določb 146. člena ZEKom-1 ni mogoče poljubno širiti na situacije, ki z varnostjo omrežja niso povezane.

8Meni, da v obravnavani zadevi ni bil izpolnjen temeljni pogoj za uporabo 146. člena ZEKom-1, namreč obstoj stanja, ki bi pomenilo tveganje za delovanje ali varnost omrežja, zato ne tožena stranka ne sodišče ne bi smela odločanja opreti na to zakonsko določbo. Zakonodajalec je določil, da obveznosti operaterja proti končnemu uporabniku iz drugega odstavka tega člena nastanejo zgolj v primerih posebnega tveganja za varnost omrežja v smislu prvega odstavka istega člena. Določbe drugega odstavka zato ni mogoče razlagati izven konteksta in vsebine prvega odstavka ter je poljubno širiti na vse morebitne situacije zlorab, ki jih storijo tretje osebe in ki niso nastale po krivdi naročnikov ali uporabnikov.

9Revidentka se pri tem sklicuje tudi na obrazložitev predloga zakona, iz katere izhaja, da gre za obveznost obveščanja naročnikov s strani izvajalca storitev pri posebnem tveganju za varnost omrežja, ki so možna zlasti pri elektronskih komunikacijskih storitvah v odprtem omrežju, kot sta internet ali analogna mobilna telefonija. Pri tem je predlagatelj posebej poudaril, da je drugi odstavek tega člena nastal na podlagi poslanske pobude, kot odziv na problematiko zlorab s programi za samodejno klicanje, ki so v nekaterih primerih povzročili zelo visoke račune. Kot že rečeno, v obravnavani zadevi po revidentkinem mnenju ni šlo za tako ali primerljivo situacijo.

10Navaja še, da določba drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 ne pomeni samostojne abstraktne pravne norme, ki bi bila izključena iz tematike, ki jo 146. člen ureja sicer. Gre za posebej urejene situacije, ki pa izhajajo iz situacij, ki jih ureja prvi odstavek istega člena, na kar kaže nomotehnična umestitev drugega odstavka, njegova vsebina in obrazložitev predloga zakona. Revidentka meni, da je Upravno sodišče preseglo materijo urejanja in apliciralo določbo drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 širše, kot je to predvidel zakonodajalec. Zloraba v obravnavani zadevi ni bila izvršena na tehničen način oziroma z zlorabo revidentkinega omrežja, niti ne gre za grožnjo, pred katero bi bila možna zaščita, ne glede na skrbnost operaterja. Šlo je za izkoriščanje osebne lastnosti končnih uporabnikov oziroma njihovo naivnost, za kar ne more odgovarjati operater. Posebej opozarja tudi, da ZEKom-1 ne opredeljuje, kaj pomeni pojem zlorabe oziroma prevare, niti kriterijev za ugotavljanje obstoja zlorabe po 146. členu.

11Nadaljnje revizijske navedbe se po presoji revizijskega sodišča smiselno nanašajo na dolžno ravnanje oziroma odgovornost operaterja in uporabnika telekomunikacijskih storitev ter s tem presegajo okvir vprašanja, glede katerega je bila dopuščena ta revizija, zato jih sodišče ne povzema.

12Tožena stranka v odgovoru na revizijo v bistvenem navaja, da se v celoti strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča in meni, da je vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena, zastavljeno zavajajoče. Prvostopenjsko sodišče ni nikjer izrecno navedlo, da se drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 uporablja tudi v primeru neizpolnitve okoliščin za uporabo prvega odstavka, torej kadar ne gre za tveganje za varnost omrežja. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da določba 146. člena pomeni implementacijo 4. člena Direktive, ki se nanaša tudi na varnost storitev. Zakonodajalec je z njo zagotovil varstvo končnih uporabnikov tudi v primeru zlorab oziroma prevar, ki lahko prizadenejo varnost storitev. S tem v zvezi tožena stranka opozarja tudi na 20. uvodno izjavo k Direktivi, po kateri morajo ponudniki sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev varnosti svojih storitev. Prav na varnost storitev se nanaša tudi določba 62. točke prvega odstavka 233. člena ZEKom-1, na katero se sklicuje revidentka. Revidentkina stališča pomenijo zelo ozko razlago drugega odstavka 146. člena ZEKom-1, ki bi povzročila poslabšanje zaščite končnih uporabnikov, kot jo je želel uzakoniti zakonodajalec.

13Nadaljnje navedbe v odgovoru na revizijo se po presoji revizijskega sodišča nanašajo na dejansko stanje oziroma na dolžno ravnanje operaterja ter uporabnika telekomunikacijskih storitev, s tem pa presegajo okvirje vprašanja, glede katerega je bila dopuščena revizija, zato jih sodišče ne povzema.

14Revizija je utemeljena.

15Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve upravnih organov in sodišča prve stopnje, ki so povezane s pravnim vprašanjem, glede katerega je bila revizija dopuščena. Vrhovno sodišče je na te dejanske ugotovitve vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP).

16Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovila tožena stranka in kot ga je v svojo sodbo povzelo Upravno sodišče, izhaja, da je ponudnik ... poslal uporabnikom mobilnih storitev SMS sporočilo z obljubo, da bodo ob klicu na številko 0038690... prejeli vinjeto po polovični ceni. Uporabniki, ki so poklicali na to številko, so zaman čakali na prostega operaterja, čakanje pa se jim je zaračunavalo v skladu s cenikom klicev na komercialne številke 090. Med take uporabnike spada tudi stranka z interesom, ki je na navedeno številko opravila tri klice v vrednosti 206,46 EUR z DDV. Takih klicateljev je bilo vsaj še 3.500. Navedena številka je bila pri revidentki registrirana za opravljanje dejavnosti prodaje. Šlo je za organizirano prevaro, ki je prenehala, ko so pristojni organi revidentki izdali odredbo, da mora navedeno številko blokirati. Do blokiranja številke revidentka na svoji spletni strani ni objavila nikakršnega opozorila svojim naročnikom.

17Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da iz izpodbijane sodbe povsem nedvoumno izhaja stališče Upravnega sodišča, da obveznosti, ki jih imajo operaterji po prvem odstavku 146. člena ZEKom-1, ni mogoče "zamenjevati" (očitno v pomenu "enačiti") z odgovornostjo, ki jim jo nalaga drugi odstavek istega člena. Določba drugega odstavka se po tem stališču uporablja z namenom varstva končnih uporabnikov elektronskih komunikacijskih storitev, Upravno sodišče pa v tem smislu povsem določno razlikuje med varnostjo omrežij in varnostjo storitev. Navedeno stališče namreč utemeljuje s sklicevanjem na 4. člen Direktive, za katerega poudarja, da se ne nanaša le na varnost omrežij, temveč tudi na varnost storitev, iz nadaljnjih razlogov pa je mogoče povzeti, da meni, da ta varnost ni neposredno oziroma nujno vezana na varnost omrežij. Zato meni, da bi bila implementacija Direktive, ki se ne bi (posebej) nanašala tudi na varnost storitev, nepopolna oziroma napačna.

18Na opisanem stališču (med drugim) temelji tudi odločitev v obravnavani zadevi, saj je Upravno sodišče na njegovi podlagi zavrnilo temeljni revidentkin materialnopravni ugovor – ki pomeni tudi eno od temeljnih revizijskih navedb – da naj bi bilo mogoče določbe 146. člena ZEKom-1 uporabiti le v primerih, ki se nanašajo na tveganja za varnost omrežja, kar smiselno pomeni, da naj bi varnosti storitev ne bilo mogoče ločiti od varnosti omrežja. Zato je moralo revizijsko sodišče, da bi lahko odgovorilo na vprašanje, glede katerega je bila dopuščena ta revizija, najprej odgovoriti na vprašanje, ali je glede na vsebino pojmov komunikacijskega omrežja in elektronske komunikacijske storitve sploh mogoče varnost enega obravnavati ločeno od varnosti drugega. Če bi se izkazalo, da je odgovor na to vprašanje nikalen, je namreč prej navedeno stališče Upravnega sodišča glede uporabe materialnega prava, ki temelji na razlikovanju med varnostjo omrežja in storitve, očitno napačno.

19Da pa bi bilo mogoče smiselno razpravljati o varnosti elektronskih komunikacijskih storitev, je treba najprej jasno opredeliti oziroma ugotoviti vsebino tega pojma. Gre za izraz, ki ga opredeljujeta že ZEKom-1 (6. točka prvega odstavka 3. člena) in Direktiva 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (Okvirna direktiva; točka c 2. člena), na katero v tem pogledu odkazuje tudi 2. člen Direktive. Po obeh omenjenih opredelitvah elektronska komunikacijska storitev pomeni storitev, ki (…) je v celoti ali pretežno sestavljena iz prenosa signalov po elektronskih komunikacijskih omrežjih ter vključuje telekomunikacijske storitve in storitve prenosa po omrežjih, ki se uporabljajo za radiodifuzijo. Pri tem obe opredelitvi iz pojma elektronske komunikacijske storitve izrecno izključujeta storitve, ki zagotavljajo ali izvajajo uredniško nadzorovanje vsebine, ki se prenaša prek elektronskih komunikacijskih omrežij ali z elektronskimi komunikacijskimi storitvami (ZEKom-1) oziroma storitve, s katerimi se zagotavljajo vsebine ali izvaja redakcijski nadzor nad vsebinami (Okvirna direktiva). V obeh primerih so iz pojma elektronske komunikacijske storitve izrecno izključene tudi storitve informacijske družbe, ki niso v celoti ali pretežno sestavljene iz prenosa signalov po elektronskih komunikacijskih omrežjih.

20Pojem elektronske komunikacijske storitve se torej nanaša na prenos signalov po elektronskih komunikacijskih omrežjih, ne pa na vsebino ali na uredniški nadzor nad vsebino teh signalov. To npr. pomeni, da spada prenos elektronskih sporočil v okvir elektronskih komunikacijskih storitev, vendar le v tehničnem smislu, kot prenos signalov, ne pa tudi glede vsebine teh sporočil in še toliko manj glede zagotavljanja te vsebine oziroma nadzora nad njo.

21Taka zakonska opredelitev elektronskih komunikacijskih storitev pa v kontekstu obravnavane zadeve pomeni, da klicev na premijske telefonske številke (skupine 090) ni mogoče posplošeno oziroma v celoti obravnavati v okviru elektronskih komunikacijskih storitev. V ta okvir sicer spada prenos signalov, kar pomeni omogočanje telefonskega klica, iz njega pa je izrecno izključeno zagotavljanje vsebine klica. Ta vsebina je – kot v obravnavani zadevi – lahko v rokah druge osebe, ki ji lahko dostop do omrežja (zakup telefonske številke) zagotavlja drug operater. Operater, prek katerega do te vsebine dostopa končni uporabnik, v takem primeru poleg elektronske komunikacijske storitve sicer res zagotavlja še zaračunavanje dostopa do vsebine, kar pa samo po sebi ne zadostuje za vključitev zagotavljanja vsebine v okvir elektronske komunikacijske storitve, posebej glede na jasno in nedvoumno omejitev pojma te storitve v prej povzeti zakonski opredelitvi.

22Ker torej vsebine komunikacije ni mogoče enačiti s pojmom komunikacijske storitve, ni podlage niti za enačenje morebitnih stroškov za dostop do te vsebine komunikacije s stroški za zagotavljanje komunikacijske storitve. Povedano drugače: stroški za klic na premijsko številko so smiselno sestavljeni iz stroškov za opravljanje elektronske komunikacijske storitve (torej prenos signalov po omrežju) in stroškov za dostop do vsebine, ki jo po ureditvi ZEKom-1 načeloma zagotavlja tretja oseba². Tega v ničemer ne spreminja okoliščina, da operater take klice uporabniku zaračuna v okviru stroškov za telekomunikacijske storitve, saj po povedanem ne gre ne za take storitve, ne za strošek (oziroma dohodek) operaterja, temveč tretje osebe.

23Pri tem pa izrecno besedilo drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 vzpostavlja odgovornost izvajalca javnih komunikacijskih storitev (operaterja) izključno za stroške zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev, ne pa tudi za morebitne stroške dostopa do vsebine komunikacije. To je tudi smiselno, saj operaterja po eni strani veže zakonsko predpisana zaupnost vsebine komunikacij, tako da nima nobene možnosti, da bi nadziral zakonitost ravnanja subjektov, ki zagotavljajo vsebine, in še manj, da bi na te vsebine lahko učinkovito vplival, po drugi strani pa je dolžan zagotavljati dostop do storitev z uporabo negeografskih številk³, pri čemer zakon v primeru zlorabe ali goljufije kot organ, ki lahko operaterju odredi blokado dostopa do posameznih številk ali storitev, dostopnih prek teh številk, določa le sodišče⁴.

24Iz navedenih razlogov po presoji revizijskega sodišča drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 ni mogoče razlagati tako, da bi širil odgovornost operaterja onkraj varnosti omrežja oziroma telekomunikacijskih storitev v tehničnem smislu, saj bi to smiselno pomenilo širitev njegove odgovornosti na vsebino komunikacije. Ne navedena zakonska določba, ne katera koli druga določba ZEKom-1 ne daje podlage za tako stališče, revizijsko sodišče pa v tem pogledu pripominja, da bi to stališče v skrajnem primeru lahko pripeljalo celo do odgovornosti operaterja za vsako zlorabo (npr. goljufijo), ki bi bila storjena prek njegovega omrežja (npr. s telefonskim klicem), čeprav v svojem bistvu ne bi bila v ničemer vezana na uporabo telekomunikacijskih storitev in bi jo bilo enako mogoče storiti tudi z osebnim stikom ali pisemsko pošiljko.

25Tako je revizijsko sodišče, še preden je prišlo do odgovora na dopuščeno revizijsko vprašanje, ugotovilo, da temelji odločitev v obravnavani zadevi na napačnem materialnopravnem stališču Upravnega sodišča, ki je pojem javnih komunikacijskih storitev iz drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 brez zakonske podlage razširilo na vsebino elektronske komunikacije oziroma stroške zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev tudi na stroške dostopa do vsebine komunikacije. Že ta ugotovitev zadostuje za odločitev o utemeljenosti revizije. Ker pa je revizija kljub širšemu pomenu za zagotovitev pravne varnosti (367.a člen ZPP) vendarle vezana na konkretno odločitev v konkretnem postopku, sodišče po ugotovitvi, da je treba reviziji v obravnavani zadevi ugoditi, ni več imelo ne razloga, ne zakonske podlage, da bi nadaljevalo z obravnavanjem zadeve oziroma da bi na dopuščeno revizijsko vprašanje odgovorilo v celoti.

26Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Po prvem odstavku 94. člena ZUS-1 sodišče v takem primeru izpodbijano sodbo spremeni, kar v obravnavani zadevi pomeni odločitev, da se tožbi ugodi in se izpodbijana upravna odločba odpravi. Ker pa se ta odločba nanaša na zahtevek stranke z interesom, je z njeno odpravo prišlo do situacije, v kateri o tem zahtevku še ni odločeno, zato je treba zadevo vrniti organu, ki je odpravljeno odločbo izdal, v ponovno odločanje (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

27Ker je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo in samo odpravilo odločbo prvostopenjskega upravnega organa ter zadevo vrnilo temu organu v ponovni postopek, je odločilo tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje ter o stroških revizijskega postopka.

28Revidentka je z revizijo uspela, v upravnem sporu pa je zahtevala povračilo plačane sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje. Vračilo te takse, kot tudi plačane takse za postopek o reviziji, bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi z določbo točke c opombe 6.1 taksne tarife izvršilo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti. Drugih stroškov postopka upravnega spora (npr. na podlagi Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu) revidentka ni priglasila.

29Revidentka je zahtevala povračilo stroškov tako za predlog za dopustitev revizije kot tudi za revizijo. Ker OT ne vsebuje izrecne določbe o odmeri stroškov za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu, revizijski postopek v upravnem sporu pa je enak revizijskemu postopku v pravdnih zadevah, je Vrhovno sodišče stroške za obrazložen predlog za dopustitev revizije odmerilo na podlagi določb OT, ki veljajo za pravdni postopek. Stroški revizijskega postopka so odmerjeni glede na vrednost spornega predmeta (206,46 EUR) ter na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom Zakona o pravdnem postopku, ob upoštevanju 1. in 5. točke tarifne številke 30 v zvezi s 1. točko tarifne številke 18 Odvetniške tarife (OT) in vrednosti točke 0,60 EUR.

30Nagrada za predlog za dopustitev revizije znaša 250 točk (4. točka tarifne številke 21 v povezavi s prvo alinejo 1. točke tarifne številke 30 OT), za revizijo pa 175 točk (5. točka tarifne številke 30 OT v povezavi s 5. točko tarifne številka 21 OT, po kateri se 50 % nagrade za predlog za dopustitev revizije všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo). Revidentki se tako za revizijski postopek priznajo stroški v znesku 255,00 EUR (425 točk) in 5,10 EUR materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), oboje povečano za 22 % DDV, skupaj torej 317,32 EUR. Revidentka je sicer zahtevala še povračilo stroškov za dva dopisa stranki po 4. točki tarifne številka 39 OT, ki pa jih Vrhovno sodišče ni priznalo, saj je ta storitev že zajeta v nagradi za predlog za dopustitev revizije oziroma v nagradi za revizijo.

31Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo do plačila (prvi odstavek 299. člen Obligacijskega zakonika).

32Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

¹ 146. člen ZEKom-1 (dolžnost obveščanja pri posebnem tveganju za varnost omrežja):Pri posebnem tveganju za varnost omrežja mora izvajalec javnih komunikacijskih storitev takoj, ko za to tveganje izve, z objavo na svojih spletnih straneh in na drug primeren način obvestiti naročnike o takem tveganju. Če tveganje presega obseg ukrepov, ki jih izvajalec storitve lahko sprejme, mora hkrati obvestiti naročnike o vseh možnih sredstvih za odpravo tveganja, vključno z navedbo verjetnih stroškov, ter jim omogočiti hiter in učinkovit dostop do zaščitnih ukrepov. Pri zlorabah, ki jih storijo tretje osebe in ki niso nastale po krivdi naročnikov ali uporabnikov, izvajalci javnih komunikacijskih storitev prevzamejo stroške zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev, ki jim nastanejo kot posledica teh zlorab. Šteje se, da zloraba ni nastala po krivdi naročnika ali uporabnika, kadar je ta uporabil vse razumne ukrepe za zaščito in spoštoval navodila, o katerih ga je obvestil izvajalec javnih komunikacijskih storitev v skladu s prejšnjim odstavkom.
² 76. člen ZEKom-1.
³ Prvi odstavek 76. člena ZEKom-1.
⁴ Tretji odstavek 76. člena ZEKom-1.