UPRS Sklep II U 62/2021-19

Tožba se zavrže.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožeči stranki priznala pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem, napotenih na začasno čakanje na delo za dva delavca, za obdobje, ki ga je delodajalec navedel v vlogi. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka dne 7. 2. 2021 vložila vlogo za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem na čakanju na delo za dva delavca in dve delavki. Tožena stranka je vlogi delno ugodila tako, da je za dva delavca pravico priznala, za dve delavki pa ne. Navedla je, da je iz vpogleda v podatke ZRSZ na dan 27. 2. 2021 razvidno, da imata ti dve delavki sklenjeno pogodbo o subvencioniranju zaposlitve v okviru programov aktivne politike zaposlovanja. V skladu z mnenjem Ministrstva za delo družino in socialne zadeve pa delodajalci za delavce, ki so jih zaposlili v okviru programa aktivne politike zaposlovanja ne morejo uveljavljati delnega povračila nadomestila plače zaradi napotitve na začasno čakanje na delo, ker se ti ukrepi razlikujejo po namenu.

2Tožeča stranka pred naslovnim sodiščem vlaga tožbo s katero zahteva, da ji tožena stranka prizna pravico do izplačila razlike med subvencionirano vrednostjo in nadomestilom plač za delavki, ki sta zaposleni v okviru aktivne politike zaposlovanja.

3Tožena stranka je po prejemu tožbe svojo odločitev spremenila in izdala nov sklep št. 11064-15938/2021-12 z dne 3. 6. 2021 s katerim, je tožeči stranki priznala pravico do izplačila razlike med subvencijo, ki jo prejemata delavki zaposleni v okviru aktivne politike zaposlovanja in nadomestilom plač delavcem na začasnem čakanju na delo, za delavki, ki ju je tožeča stranka zaposlila v okviru aktivne politike zaposlovanja. Vse za obdobje, ki ga je tožeča stranka navedla v vlogi.

4Sodišče je z dopisom II U 62/2021-17 z dne 10. 6. 2021 tožečo stranko obvestilo, da je tožena stranka izdala nov sklep, s katerim je nadomestila izpodbijani sklep in jo pozvalo, da se izjavi ali še vztraja pri tožbi, in če vztraja v kakšnem delu.

5Tožeča stranka je na dopis odgovorila, navedla je, da se ne strinja, da pridobi pravico do nadomestila plač šele s 1. 3. 2021 in ponovila navedbe iz tožbe.

6Tožba ni dovoljena.

7V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Glede na to mora vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, za to izkazati pravni interes. Ta se izkaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (6. točka prvega odstavka in drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Namen te procesne predpostavke je, da se iz nadaljnjega vsebinskega obravnavanja izločijo zadeve, v katerih vsebinska izvedba postopka očitno ne bi privedla k spremembi pravnega položaja tožeče stranke. Po navedeni določbi sodišče v takšnih primerih tožbo s sklepom zavrže.

8Po presoji sodišča navedena procesna predpostavka izkazanega pravnega interesa v tem upravnem sporu ni izpolnjena. Iz podatkov predloženega upravnega spisa namreč izhaja, da je tožena stranka z izdajo sklepa št. 11064-15938/2021-12 z dne 3. 6. 2021 nadomestila izpodbijani sklep in z njim v celoti ugodila zahtevku tožeče stranke, tako da je: tožeči stranki priznala pravico do izplačila nadomestila plač vsem štirim zaposlenim na začasnem čakanju na delo pri tožeči stranki. Dvema v polnem znesku, dvema pa razliko med subvencionirano vrednostjo, prejete na podlagi zaposlitve v okviru aktivne politike zaposlovanja in nadomestilom plač delavcem na začasnem čakanju na delo, kot je to zahtevala tožeča stranka, vse za obdobje, ki ga je tožeča stranka navedla v vlogi oddani dne 7. 2. 2021.

9Sodišče ugotavlja, da je datum 1. 3. 2021, ki ga navaja tožeča stranka, datum izdaje odločbe in ne datum, od katerega je tožeči stranki priznana pravica do izplačila nadomestila oz. razlike med nadomestilom in subvencijo. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožeča stranka v vlogi z dne 7. 2. 2021 zahtevala izplačilo nadomestila plač za obdobje od 1. 2. 2021 do 28. 2. 2021, torej za mesec februar 2021. V drugi točki izreka sklepa št. 11064-15938/2021-12 z dne 3. 6. 2021 pa je tožena stranka tožeči stranki tudi priznala pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem napotenih na začasno čakanje na delo za celotno obdobje, ki ga je tožeča stranka navedla v vlogi.

10Sodišče tako ugotavlja, da je tožena stranka v celoti ugodila zahtevku tožeče stranke. Tožeča stranka si s predmetno tožbo svojega položaja ne more izboljšati, zato je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.