VSRS Sodba III Ips 8/93

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka odpraviti napake na gradbenem objektu trgovske hiše v ... , stoječe na parc.št.60 k.o. in določilo posamezna sanacijska dela, ki jih mora tožena stranka opraviti v ta namen. Ugotovilo je, da je pravni prednik tožene stranke sporni objekt gradil za trg in ga prodal tožeči stranki dne 8.5.l974. Tožeča stranka je prevzela objekt dne 14.11.1974. Potem, ko je tožeča stranka ugovarjala napake v gradnji, sta se stranki dne 21.12.1977 dogovorili o sanaciji, ki se jo je zavezala opraviti tožena stranka. Ta je sanacijo opravila v prvi polovici leta 1978, vendar neuspešno. Ponovni ugovor tožeče stranke z dne 15.4.1981 dokazuje, da so se napake po prvi sanaciji pokazale še v triletnem jamčevalnem roku, šteto od sanacije. Glede na to je tožba pravočasna. Tožena stranka je objekt zgradila za trg po projektu, ki ga je kot investitor pridobila sama, zato odgovarja tožeči stranki za napake v projektu, enako pa tudi za napake v izvedbi. Zato v tej pravdi ni treba ugotavljati, ali je vzrok za napake projekt ali izvedba; za oboje odgovarja tožena stranka. Tožena stranka je odgovorna tudi za izbiro materialov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je enako dokazno oceno kot sodišče prve stopnje in potrdilo kot pravilno tudi prvostopno uporabo materialnega prava.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge iz 1.odst.385.čl. ZPP in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je iz sodbe sodišča druge stopnje razvidno, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, kljub temu pa sodišče druge stopnje temu pritožbenemu razlogu ni ugodilo. Zanika, da bi v pritožbi navajala novote. Navaja, da je v pritožbi ponovila svoje navedbe iz pripravljalnega spisa z dne 25.9.1991. Gre za ugotavljanje razlogov za nastanek razpok. Ko je sodišče druge stopnje štelo te pritožbene navedbe za nove in jih zavrnilo sklicujoč se na določbo 496a čl. ZPP, je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP. Nadalje opozarja na pogodbeno določbo o dveletnem jamčevanju za kakovost opravljenih del, zaradi česar je ugovor zastaranja utemeljen. Zatrjuje, da sanacije ni izvedla leta 1978, pač pa že ob koncu leta 1977.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo pred vsem predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrže, ker vrednost spornega predmeta ni zadostna za dovoljenost revizije. Sicer pa se sklicuje na razloge izpodbijanih sodb in predlaga zavrnitev revizije.

Javni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

V tožbi, vloženi dne 28.4.1982, je navedena vrednost spornega predmeta 1.600.000.- tedanjih dinarjev. Tedaj je bila revizija v gospodarskih sporih dovoljena, če je bila vrednost spornega premeta večja kot 30.000.- din. Novela ZPP z dne 19.11.1982 in vse nadaljnje novele so glede dovoljenosti revizije napotovale na pravila pravdnega postopka, veljavna pred uveljavitvijo posamezne novele. Kasnejše spremembe ZPP torej niso vplivale na pravico do revizije, če je bila ta glede na vrednost spornega predmeta ob vložitvi tožbe dovoljena. Vrednost spornega predmeta v tej zadevi presega mejo, ki jo je za dovoljenost revizije določal ZPP ob vložitvi tožbe. Zato je revizija dovoljena.

Neutemeljeni so revizijski očitki, da sodba sodišča druge stopnje sicer pritrjuje pritožbi v tem,da dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno, da pa tega pritožbenega razloga ne upošteva iz razlogov po čl. 496a ZPP. Sodba druge stopnje potrjuje vse odločilne prvostopne ugotovitve, na določbo 496a čl. ZPP pa opozarja v zvezi s tem, da tožeča stranka ni predložila v postopku na prvi stopnji gradbene dokumentacije o poteku gradbenih in sanacijskih del in zato ne more terjati od sodišča odgovorov na vprašanja, ki bih bilo mogoče razjasniti s pomočjo te dokumentacije. Revizijski očitek drugostopni sodbi glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13.tč.drugega odst. 354.čl. ZPP torej ni utemeljen.

Tožena stranka vstraja pri dveletnem roku, dogovorjenem v prodajni pogodbi z dne 8.5.1974, v katerem jamči za kvaliteto izvršenih del, iz česar izvaja, da je tožba vložena prepozno. Vendar ta ugovor ni utemeljen. Ko je tožena stranka z dogovorom z dne 21.12.1977, povzetim v zapisniku z istega dne, prevzela obveznost opraviti sanacijo, ni bil dogovorjen noben poseben jamčevalni rok.

Zato je treba pravočasnost tožbe presojati po predpisih in pravnih pravilih, ki so veljali v tem času. V zvezi z izvajanji del na gradbenih objektih so veljale posebne gradbene uzance (Ur. l. SFRJ, št. 18/77 z dne 1.4.1977), ki jih je treba uporabljati v tem sporu glede na določbo druge uzance, po kateri se šteje, da so pogodbeniki privolili v njihovo uporabo, če jih niso posebej izključili. O tem, da bi pravdni stranki uzance izključili, v spisu ni nobenih ugotovitev. Ker gre za razpoke in nagibanje zidov, je glede rokov treba uporabiti 104. uzanco, po kateri izvajalec odgovarja za pomanjkljivosti, ki se pokažejo v desetih letih od sprejema in izročitve del. Glede na ugotovitev, da je tožena stranke opravila dogovorjena sanacijska dela v prvi polovici leta 1978, predmet tožbe pa so napake, ki so se pojavile po opravljenih sanacijskih delih, je tožba, vložena 28.4.1982 vsekakor pravočasna. Pravočasna je tudi, če bi se upoštevalo zastaralni rok tako, kot sta upoštevali obe izpodbijani sodbi. Pri tem je treba omeniti, da je ugotovitev, da je tožena stranka opravila sanacijska dela na podlagi dogovora z dne 21.12.1977 v prvi polovici leta 1978, dejanska ugotovitev, ki je rezultat dokazne ocene. Zato je ta ugotovitev za revizijsko sodišče obvezna in ne more biti predmet revizijskega obravnavanja (3. odst. 385. čl. ZPP).

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).