VSRS Sodba III Ips 46/2008

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

A

Dosedanji potek postopka

1Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to zavrnilo njen tožbeni zahtevek za plačilo po več situacijah, ki jih je izdala za dela, ki niso bila zaobsežena v gradbenih pogodbah med pravdnima strankama.

2Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

3Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

5Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

- tožeča stranka kot izvajalec in tožena stranka kot naročnik sta sklenili dve pogodbi za izvedbo obnovitvenih gradbenih del na L. (Gradbeni pogodbi);

- podlaga za Gradbeni pogodbi je bila razpisna dokumentacija in ponudba tožeče stranke ter tehnična dokumentacija;

- tožeča stranka je poleg del, zaobseženih v Gradbenih pogodbah, izvedla še druga dela, katerih pa tožena stranka ni plačala (sporna dela);

- sporna dela so bila izvedena na podlagi ustnega naročila S. M., ki za to ni imel ustreznega pooblastila s strani tožene stranke;

- tožena stranka za izvedbo spornih del ni dala pisnega soglasja.

B

Revizijske navedbe

6Sodišči naj bi zmotno uporabili materialno pravo pri tem, kako sta presodili veljavnost in obseg pooblastila S. M., nadalje pri tem, kako sta razložili pojme cene na enoto, pogodbenih (v reviziji: fiksnih?) del in dodatnih (posebej naročenih) del, pri tem, kakšno pravno naravo sta pripisali končnemu obračunu, kako sta razložili pripoznavo dolga in kakšen pomen sta dali temu, da tožena stranka ni oporekala končnemu obračunu.

7Obe sodbi naj bi imeli tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih ju ni mogoče preizkusiti.

C

Presoja utemeljenosti revizije

8Neutemeljen je revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ki naj bi jo bilo zagrešilo sodišče druge stopnje s tem, ko je pravilno opredelilo pojem fiksne cene, spregledalo pa pomen pogodbenega določila o oblikovanju pogodbene cene po sistemu cene na enoto. Očitek bi bil utemeljen, če bi šlo pri spornih delih le za količino izvedenih del, ki bi presegala pogodbeno količino (pogodbeno dogovorjenih) del – presežna dela, kot jih opredeljuje 5. točka 9. uzance PGU. Vendar je bilo v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje ugotovljeno, da sporna dela v Gradbenih pogodbah niso bila dogovorjena in so predstavljala odmik od predmeta pogodbe. V to dejansko ugotovitev revizijsko sodišče ne more posegati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Materialnopravno pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da za izvedbo takšnih del izvajalec potrebuje pisno soglasje naročnika, sicer ne more zahtevati povečanja dogovorjene cene. Cena, dogovorjena na enoto, namreč ne izključuje uporabe določbe 652. člena OZ, kadar gre za odmik od pogodbenih del.

9Pritožbeno sodišče je tudi pravilno, v skladu s pogodbenimi določili presodilo obseg pooblastila S. M. za zastopanje tožene stranke. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču, da pogodbena določba, da bo S. M. naročnika (toženo stranko) zastopal pri izvajanju pogodbe, temu ne daje tudi pooblastila za veljavno sklepanje sprememb pogodbe. Za takšen obseg pooblastila govori že besedna razlaga pogodbeno danega pooblastila – če naj bi bilo mišljeno drugače, bi bile besede pri izvajanju (pogodbe) odveč. Ozko razlago obsega pooblaščenčevih upravičenj narekuje tudi določba prvega odstavka 76. člena OZ: pooblaščencu so dovoljeni samo tisti pravni posli, za katere je pooblaščen. Zato je neutemeljen revidentov pomislek, da bi bilo brez pomena, če bi tožena stranka imenovala svojega predstavnika, ki pa ne bi imel upravičenj, da oblikuje in izjavlja voljo zanj: toženčev predstavnik je lahko oblikoval in izjavljal voljo, vendar le v zvezi z izvajanjem pogodbe. Dogovarjanje o spremembi predmeta pogodbe pa je zunaj meja takšnega pooblastila. Ob pravilnosti ugotovitve, da S. M., ki se je edini dogovarjal o poznejših delih, za to ni bil pooblaščen, so brezpredmetne vse navedbe tožeče stranke o tem, da pisnost soglasja po 652. členu OZ ni predpisana ad valorem in o tem, da naročnik za takšno soglasje lahko pooblasti tudi drugo osebo.

10Kar je navedeno v predhodni točki, velja smiselno tudi glede pomena končnega obračuna. Ob dejanski ugotovitvi, da je tudi tega s strani tožene stranke podpisal le S. M., je materialnopravno pravilen sklep drugostopenjskega sodišča, da na ta način oseba, ki ni imela ustreznega pooblastila, ne more urejati razmerij, ki niso bila predmet pogodbe med naročnikom in izvajalcem.

11Revizijsko sodišče pritrjuje tudi pravni oceni pritožbenega sodišča, da priznanja tožene stranke, da so bila sporna dela opravljena in korespondence med pravdnima strankama za podpis aneksov k pogodbam za dodatna dela, do katerih pa ni prišlo, ni mogoče obravnavati kot pripoznavo zahtevka s strani tožene stranke. Pritožbeno sodišče je pri tem utemeljeno upoštevalo okoliščino, da je tožena stranka ves čas zanikala obstoj podlage za vtoževane terjatve. V tem pogledu tudi ne gre za nasprotje med vsebino toženkinega dopisa z dne 21. 1. (tožeča stranka očitno pomotoma navaja 21. 5.) 2005 in tem, kar se o njegovi vsebini navaja v sodbi. Relevantni del v navedenem dopisu se namreč glasi: „... ne oporekamo končnemu obračunu, vendar stroškov dodatnih del brez dodatka k pogodbi ne moremo poravnati“.

12Neutemeljen je tudi očitek, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker naj bi iz sodb ne bilo jasno, ali sodišči stojita na stališču, da S. M. (sploh) ni imel pooblastila ali pa ga je (le) prekoračil. Iz obeh sodb je jasno razvidno, da je tožena stranka M. dala pooblastilo, vendar ne tudi za spreminjanje sklenjenih pogodb. To stališče je revizijsko sodišče lahko preizkusilo in je ob preizkusu ugotovilo, da je tudi pravilno (tč. 9 te obrazložitve). Tudi zatrjevanega nasprotja med prvostopenjsko in izpodbijano sodbo, ko naj bi pritožbeno sodišče iz prvostopenjske sodbe povzemalo, da so bila dodatna naročila dana ustno, samo pa potem ugotovilo, da so se naročila dokumentirala v gradbenem dnevniku, ni. To, da so bila naročila dana ustno, ne izključuje tega, da so bila tudi dokumentirana v gradbenem dnevniku.

13Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Ker tudi ni našlo napak pri uporabi materialnega prava, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

14Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.