VSRS Sodba VIII Ips 390/2007

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da so tožene stranke dolžne vrniti tožnici preveč izplačano jubilejno nagrado v skupnem znesku 291.732,00 SIT in sicer D. A. 101.418,00 SIT, F. S. 86.868,00 SIT in B. R. 103.446,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2003 dalje do plačila. Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženim strankam povrniti stroške postopka v višini 76.434,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v osmih dneh.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s tem, da je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

3Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče zmotno uporabilo določbe 2. točke 51. člena SKPgd glede izplačila jubilejnih nagrad, saj je dejansko delavcem priznalo pravico, da dobijo dve jubilejni nagradi za isto obdobje v delovnem razmerju. Zmotna je tudi uporaba 191. člena OZ glede odločitve o vrnitvi plačila, če je nekaj plačano, čeprav plačnik ve, da ni dolžan. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

7Revident ni uveljavljal bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče glede tega razloga izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8Revizijsko sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava.

9Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno uporabili določbe 191. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (OZ - Uradni list RS, št. 83/2001 in nadalj.). Ta določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Po izvedenem dokaznem postopku sta nižji sodišči ugotovili, da je tožeča stranka jubilejno nagrado izplačala toženim strankam po svoji prosti volji in ob poznavanju prepisov, brez kakršnihkoli zahtev toženih strank. Ugotovili sta tudi, da si tožeča stranka ni pridržala pravice, da bi lahko od toženih strank zahtevala vrnitev izplačanih zneskov, niti ni plačala nekaj, da bi se izognila sili.

10Tožeča stranka je torej toženkam prostovoljno in brez kakršnihkoli zahtev plačala jubilejne nagrade, zato plačanih zneskov ne more zahtevati nazaj. Ker je tožeča stranka, ki je poznala predpise, morala vedeti, da lahko plačuje nekaj, kar ni dolžna plačati, in kar sedaj zahteva nazaj, bi morala svoje morebitne koristi zavarovati s tem, da bi si pridržala pravico, da znesek zahteva nazaj, če se ugotovi, da ga ni bila dolžna plačati. Ker pa se tak pridržek ni niti navajal niti dokazoval, tožeča stranka zneska, ki ga je plačala tožencem, ne more terjati nazaj, kot sta to že pravilno ugotovili obe nižji sodišči.

11Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo v skladu z določbo 378. člena ZPP.