VSRS Sodba VIII Ips 209/2008

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati za obdobje od marca 1997 do maja 2002 na račun premalo izplačanega nadomestila za opravljene ure dežurstva in straže v znesku 70.000,00 SIT mesečno z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega zneska dalje do plačila. Hkrati je tožniku naložilo plačilo stroškov postopka tožene stranke. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik dobil plačano dežurstvo in stražarsko službo v skladu s takrat veljavnimi predpisi, in sicer je za delo, ki ga je opravljal 8 ur, prejemal plačo, za preostale ure pa nadomestilo v višini 60 % osnove, kar izhaja tudi iz plačilnih list tožnika.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča, da pogoji za priznavanje nadur oziroma dela preko polnega delovnega časa za čas opravljanja dežurstva in straže pri toženi stranki niso bili podani.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko v razlogih sodbe dejansko stanje povzema po določbah Pravil službe v Slovenski vojski, čeprav se določena dela in opravila ne izvajajo tako, kot je določeno v Pravilih, predvsem kar se tiče dejstva, da dežurni in pomočnik počivata izmenoma. Tožnik je ves čas dežurstva efektivno delal, plačo v višini 100 % pa je prejel le za osem ur. Ne strinja se s stališčem, da opravila v času dežurstva in straže ne predstavljajo efektivnega dela in za tako stališče sodišče tudi nima podpore v nobenem dokazu. Višje sodišče ni obravnavalo pritožbenih navedb glede ugotovitev sodišča prve stopnje, da je opravljanje rednega dela zahtevnejše od nalog dežurnega in poveljnika straže, in glede trditev, da je tožnik opravil več efektivnega dela, kot je dobil izplačanega. Sodišče prve stopnje ni odločalo o podrejenem in obogatitvenem oziroma odškodninskem zahtevku, kar je tožnik uveljavljal v pritožbenih navedbah.

4V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/2007 - ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, ker revizije ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7Tožnik v reviziji ne navede določno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja kot revizijski razlog. Iz revizijskih navedb o tem, v čem naj bi bile kršitve postopka pa izhaja, da gre predvsem za nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem (obseg efektivnega dela, zahtevnost posameznih del). Tako sodišče druge kot prve stopnje sta se opredelili tudi do tožnikovega „podrejenega zahtevka“ in pravilno ugotovili, da za tak zahtevek ni podlage oziroma da ga tožnik niti ni ustrezno obrazložil in utemeljil. Zgolj navedba, da naj se mu zahtevana razlika v plači izplača „kot nadomestilo oz. odškodnina za prikrajšanje njegove pravice“ (v pripravljalni vlogi z dne 15. 1. 2005) ne zadošča za to, da bi sodišče lahko odločalo o zahtevku kot odškodninskem. Obogatitveni zahtevek pa tožnik šele v pritožbi prvič omeni kot „obogatitveni odškodninski zahtevek“, kot samostojni obogatitveni zahtevek pa šele v reviziji.

8Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9Glede ugotovljenega dejanskega stanja je bistven zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik dobil plačo po veljavnem Pravilniku o plačah in drugih prejemkih tožene stranke in sicer za 8 ur (efektivnega) dela, za preostalih 16 ur pa 60 % nadomestila od osnove. Sodišče druge stopnje pa je tak dejanski zaključek sodišča prve stopnje potrdilo. Revizijsko sodišče je na takšne dejanske ugotovitve vezano in zato tožnikovih revizijskih navedb, da je efektivno delal vsaj 18 ur, glede na določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP ni moglo upoštevati.

10Zakon o obrambi (ZObr - Ur. l. RS, št. 82/94, 44/97 in 87/97) v 96. členu predpisuje, da je delavec, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju, po odločitvi nadrejenega dolžan zaradi potreb službe opravljati delo v posebnih delovnih pogojih. Kot takšno, poleg dela v podaljšanem delovnem času, zakon določa tudi dežurstvo ter pripravljenost za delo in bivanje v vojaški enoti ali zavodu oziroma drugem določenem mestu (7., 8. in 12. točka drugega odstavka 96. člena ZObr).

11Pravilnik o plačah in drugih prejemkih delavcev tožene stranke, ki je veljal v spornem obdobju (z dne 30. 7. 1996 in kasnejšimi spremembami), je v 8. členu urejal dodatek in nadomestila za delo v posebnih pogojih dela. Za delo prek polnega delovnega časa je predvidel 30 % dodatek, za čas dežurstva in vsako uro obvezne prisotnosti na delovnem mestu pa 60 % nadomestilo. Pri tem se v skladu z 10. členom Pravilnika delo preko polnega delovnega časa ni smelo uvesti, če ga je bilo mogoče opraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, prerazporeditvijo delovnega časa, uvajanjem izmenskega dela ali dela v deljenem delovnem času. Nadomestilo za čas dežurstva in za obvezno prisotnost na delovnem mestu je bilo v 16. in 17. členu Pravilnika vsebinsko izenačeno in opredeljeno kot plačila za čas dežurstva in straže oziroma dela na terenu, ki presega ure, opravljene kot redne delovne obveznosti in eventualne nadure. Pri tem se čas takšne obvezne prisotnosti na delovnem mestu ni štel kot redna delovna obveznost, to je kot delovni čas.

12Določbe Pravilnika niso bile v nasprotju z določbami 40. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki je predvideval možnost prerazporeditve delovnega časa, usklajene pa so bile (že pred 1.5.2004) tudi z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003, o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu.

13Določbe Pravilnika o plačah in drugih prejemkih glede dodatka za nadurno delo so bile tudi v skladu z 2. točko 4. člena Evropske socialne listine (Zakon o ratifikaciji - Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe št. 7/99) o priznavanju pravice do višjega plačila za nadurno delo. Hkrati je Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (KPND - Uradni list RS, št. 18/91 do 73/03), ki v tem delu velja tudi za delavce tožene stranke, v tretji alineji 2. točke 38. člena določila 30 % dodatek za nadurno delo, istočasno pa je v tretjem odstavku te točke določila, da ima delavec za čas obvezne prisotnosti na delovnem mestu pravico do 60 % nadomestila osnovne plače, skladno tej določbi pa je višino tovrstnega nadomestila določil tudi Pravilnik o plačah tožene stranke. Takšno znižano plačilo za dežurstvo oz. prisotnost na delovnem mestu ni nezakonito, kar je ugotovilo tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi, št. U-I-321/02 (Ur. l. RS, št. 62/04), ko je poudarilo, da je neutemeljen očitek, da zakonodajalec ne bi smel predvideti različnega plačila za efektivne in neefektivne ure dežurstva. Hkrati je poudarilo, da je neutemeljeno enačiti nadurno delo kot delo preko polnega delovnega časa z dežurstvom kot posebno organizacijsko obliko dela, pri katerem je treba v vsakem konkretnem primeru šele ugotoviti, ali dejansko pomeni tudi nadurno delo.

14Sodišče ni ugotovilo, da tožnik ne bi prejel ustreznega plačila za v okviru svojega rednega dela dejansko opravljeno delo v rednem in podaljšanem delovnem času. Glede na prikazano ureditev pa je sodišče čas prisotnosti na delu v času dežurstva in straže utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo denarnih zneskov nad 60 % nadomestilom tožnikove osnovne plače, kot je bilo tožniku obračunano in izplačano. Pri tem ne gre za to, da se delo (opravila, zadolžitve) v času dežurstva in straže ne bi štelo kot delo. Gre za posebno obliko dela, vezano na naravo in organizacijo dela v vojski, ki utemeljuje tudi različno plačilo v primerjavi z rednim delom, ki ga delavec opravlja v okviru svojih rednih delovnih zadolžitev, in nadurnim delom, kolikor redno delo opravlja preko polnega delovnega časa (tretji odstavek 96. čl. ZObr). Preostali čas dežurstva oziroma straže, ki lahko predstavlja tako opravljanje posameznih nalog s tega področja, kot je čas pripravljenosti in počitka, pa se obračuna v višini 60 % nadomestila osnovne plače. Tako stališče je to sodišče zavzelo že pri odločanju pri podobnih zadevah pod opr. št. VIII Ips 316/2004, VIII Ips 216/2005, VIII Ips 221/2005, VIII Ips 281/2005 in VIII Ips 366/2005.

15Glede na povedano v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče v skladu z določili 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.