VSM Sodba I Cp 644/2021

I. Pritožba tožene stranke se zavrne, pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v točkah III. in V. izreka:

III. 1.„Ugotovi se terjatev tožeče stranke do drugotožene stranke v višini 20.982,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.8.2014 do plačila.

2. Ugotovi se terjatev drugotožene stranke do tožeče stranke v višini 1.000,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.6.2018 in da ne obstaja terjatev drugotožene stranke v znesku 28.338,01 EUR, ki je bila uveljavljena v pobot.

3. Zaradi pobota terjatev v 1. in 2. točki izreka je drugotožena stranka dolžna tožniku plačati 19.981,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 20.982,21 EUR od 15.8.2014 do 4.6.2018 in od zneska 19.981,41 EUR od 5.6.2018 do plačila.“

V. Tožeča stranka je dolžna povrniti prvotoženi stranki 82,59% stroškov pravdnega postopka in drugotoženi stranki 27,34% stroškov pravdnega postopka, prvotožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 17,41% stroškov pravdnega postopka, drugotožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 72,66% stroškov pravdnega postopka.“

II. V preostalem izpodbijanem delu se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Drugotožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka s pritožbo v znesku 454,99 EUR.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) lastnik prizidka nepremičnine ID znak -1291 do celote in na izstavitev zemljiško knjižne listine s strani tožene stranke (prva in druga toženka) ter povrnitev pravdnih stroškov (I. izreka). Prvi toženki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku znesek 4.787,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.8.2014 dalje do plačila in ugotovilo, da ne obstaja terjatev prve toženke v znesku 9.000 00 EUR (II. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do druge toženke v višini 20.982,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.8.2014 dalje do plačila in da obstoji terjatev druge toženke do tožnika v znesku 5.139,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.6.2018 dalje ter da ne obstoji terjatev druge toženke do tožnika v znesku 24.199,47 EUR (III. točka izreka). V presežku je podredni tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka) in odločilo, da je tožnik dolžan povrniti prvi toženki 95,65% stroškov postopka, drugi toženki pa 85,60%, prva toženka je dolžna tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v višini 4,35%, druga toženka pa v višini 14,40% (V. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zoper III. in V. točko izreka izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vztraja pri tem, da so dokazi, na podlagi kateri druga toženka izkazuje poplačilo skupnih dolgov bili predloženi prepozno in da druga toženka ni navedla razloga, za kasnejšo predložitev teh dokazov. Prav tako ni navedla primerne trditvene podlage, da bi tožnik lahko tako postavljenemu pobotnemu ugovoru konkretizirano ugovarjal. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da ugotovi, da terjatev druge toženke do tožnika ne obstaja. Priglaša stroške.

Toženki se pritožujeta prav tako iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP zoper II, III. In V. točko izreka izpodbijane sodbe. Opozarjata, da je spodnji del hiše obnovila prva toženka sama s pokojnim možem, v posledici česar tožnik ni prispeval v povečanje posameznega dela, v katerem živi prva toženka, in kotlovnice. Priznava, da bi bila njena zaveza kvečjemu glede povečanja vrednosti v najvišjem nadstropju za znesek 1.041,00 EUR. Glede vlaganj v skupne dele pojasnjuje, da sta z možem prispevala 7.000,00 EUR, kar je močno preseglo povečanje vrednosti skupnih delov nepremičnine. Glede na to odpade tudi povrnitev zneska 1.041,00 EUR s strani prve toženke tožniku. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je do povečanja vrednosti spodnje etaže prišlo zaradi izgradnje prizidka, s čimer se je spodnja etaža povečala za teraso. To po oceni toženk ne izhaja iz izvedenskega mnenja. Povečanje vrednosti spodnje etaže je potrebno v celoti pripisati izboljšavam, ki so bile dejansko izvedene v sami spodnji etaži, k izvedbi teh pa tožnik ni prispeval ničesar. Prav tako je prva toženka z možem izvedla nadstrešek v vrednosti 890,00 EUR, ki ne more predstavljati skupnih vlaganj, do katerih bi bil upravičen tožnik. Uveljavljata absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni določilo o pobotnem ugovoru prve toženke v znesku 9.000,00 EUR. Pritožba graja tudi odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora druge toženke glede dolga tožnika, ki ga je ustvaril pred sklenitvijo skupnosti z drugo toženko in je bil poplačan iz najetega skupnega kredita. Predlagata, da sodišče druge stopnje ugodi njuni pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglašata stroške.

3Toženki, nista odgovorili na pritožbo tožnika. Tožnik pa je odgovoril na pritožbo toženk in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženk ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Pregled zadeve pokaže, da je pritožbeno sporen pobotni ugovor, ki sta ga postavili toženki in ugotovljena višina zneska, ki ga mora prva toženka plačati tožniku iz naslova večvrednosti sporne nepremičnine zaradi vlaganj.

7V zvezi s pritožbo glede II./1 točke izreka izpodbijane sodbe glede ugovora prve toženke, da je v spodnji del sporne nepremičnine in v skupne dele vlagala s pokojnim možem sama, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je dolžno sodišče v pravdah, kjer se ugotavlja povečanje vrednosti nepremičnine na podlagi vlaganj, ugotoviti povečanje le-te in ne višino vlaganj. Prva toženka v pritožbi izpostavlja višino vlaganj in ne postavlja trditev o tem, koliko je bila na podlagi teh vlaganj nepremičnina več vredna oz. za koliko se je povečala vrednost nepremičnine. Sodišče prve stopnje je upoštevaje njene trditve, ko je zatrjevala enako kot sedaj v pritožbi, zaključilo, da je vsaka od pravdnih strank vlagala v svoj del nepremičnine, saj je bila na nepremičnini vzpostavljena etažna lastnina. Kar je pri svoji odločitvi tudi upoštevalo, ko je verjelo prvi toženki, da sta s pokojnim možem vlagala v spodnjo etažo sporne nepremičnine. A je ob tem ugotovilo tudi, da je spodnja etaža zaradi gradnje prizidka, ki sta ga investirala tožnik in druga toženka, pridobila teraso, s tem pa se je vrednost spodnje etaže povečala tudi na račun vlaganj tožnika. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta tožnik in druga toženka povečala vrednost zgornjega nadstropja za 36.265,00 EUR, spodnje etaže pa za 10.891,00 EUR, pri čemer je upoštevalo, da sta v tem delu prispevala tudi prva toženka in njen pokojni mož. Izvedenec pa posebnih vlaganj prve toženke in njenega moža v spodnjo etažo sporne nepremičnine ni ocenjeval, ker je povečanje vrednosti spodnje etaže ocenjeval zgolj z vidika gradnje prizidka, ki je vrednost spodnji etaži posledično povečal.

8Pritožba toženk uveljavlja znižanje izplačila tožnika s strani prve toženke tudi na račun dejstva, da sta prva toženka in njen pokojni mož sama izvedla nadstrešek. Izvedenec je namreč ocenjeval povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj v skupne dele in okolico skupaj kot celoto, iz katere ni mogoče izločiti nadstreška kot posebnega vložka prve toženke. Tudi če sta prva toženka in njen pokojni mož plačala za izvedbo nadstreška in, kot navaja pritožba, vložila v skupne dele 7.000,00 EUR, še to ne more omajat zaključka sodišča prve stopnje, da so pravdne stranke skupaj s pokojnim možem prve toženke enakovredno prispevale k povečanju vrednosti skupnih delov in okolice.

9Glede na navedeno je pritožba toženk v tem delu neutemeljena.

10V zvezi s pobotnim ugovorom prve toženke sodišče druge stopnje ugotavlja, da ga je le-ta postavila v zvezi s plačilom uporabnine in sicer v višini 9.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tako postavljen pobotni ugovor iz razloga, ker med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da se je tožnik izselil iz sporne nepremičnine dne 13.8.2014 ter da sta se z drugo toženko razvezala 16.4.2015. Tožnik do konca svojega bivanja v sporni nepremičnini le-te ni uporabljal brez pravnega naslova, kar je sicer temelj postavljenega zahtevka na plačilo uporabnine. Kot je pokazal dokazni postopek sta obe toženki dovolili tožniku bivati v sporni nepremičnini, kar je tudi razumljivo, ker je bil takrat mož druge toženke. Glede na navedeno in glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje o pobotnem ugovoru iz naslova uporabnine zavzelo zadostne razloge, je neutemeljena pritožbena graja toženk in uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11V zvezi s pobotnim ugovorom druge toženke, sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko naj ne bi upoštevalo v pobotni ugovor uveljavljeno polovica zneska 20.838,24 EUR (priloga B37), ki je bil namenjen pokrivanju dolga tožnika, ki ga je ustvaril pred vzpostavitvijo skupnosti z drugo toženko. Sodišče prve stopnje je obširno pojasnilo razloge, zaradi katerih tega dela pobotnega ugovora ni upoštevalo. Podrobneje je obrazložilo razloge v tč. 24 obrazložitve. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je namreč ugotovilo, da sta imela tožnik in druga toženka oba dolgove od prej, preden sta zaživela kot partnerja. Ugotovilo je, da so se dolgovi enega in drugega pokrili v večini iz dveh večjih kreditov, ki sta ga vsak od njiju najela ter nekaterih manjših kreditov. V posledici tega ni priznalo s strani druge toženke uveljavljenega zneska iz naslova dolga tožnika izpred zakonske zveze v pobot, saj je tudi druga toženka z najetimi krediti pokrivala svoje dolgove od prej.

12Glede na to in upoštevaje sodno prakso, da pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju ne gre zgolj za računske operacije, v katerih bi se obračunavali zaslužki, vrednost dela, pokojnine in podobno (dejavniki, ki se lahko štejejo in merijo), ampak se ugotavljajo tudi nemerljivi, pa vseeno pomembni dejavniki, je zaključilo, da so deleži tožnika in druge toženke na skupnem premoženju enaki. Pri tem pa je bilo ugotovljeno, da so tudi zneski dolgov obeh nekdanjih zakoncev izpred časa sklenitve zakonske zveze podobni. Na podlagi navedenih trditev glede dolgov enega in drugega nekdanjega zakonca sodišče prve stopnje drugačnega zaključka ni moglo sprejeti. Glede na navedeno je pritožba toženk tudi v tem delu, ko sodišču prve stopnje očitata absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi zavzelo razlogov o tem delu pobotnega ugovora toženk, neutemeljena.

13Delno pa je utemeljena pritožba tožnika. Kot ugotavlja sodišče druge stopnje je druga toženka podala pobotni ugovor v zvezi z dolgovi, ki so izvirali iz skupnega bivanja tožnika in druge toženke v odgovoru na tožbo in v ta namen predložila dokazila – sklepe o izvršbi za dolgove, ki sta jih pravdni stranki imeli do P. s.e.d. d.d., Z. T. d.d., Z. G. d.d., D. d.d., T. d.o.o. in B. S. d.d. Kot je bilo že pojasnjeno v prejšnjem sojenju pa sklepi o izvršbi sami po sebi še ne dokazujejo tudi plačila terjanih zneskov. Zato je druga toženka, kot se je zavezala na prvem naroku za glavno obravnavo, v ta namen predložila tudi izjave upnikov o poplačilu v pobot uveljavljenih terjatev. Glede pravočasno predloženih dokazov o obstoju dolga je predložila le izjavo upnika P. s.e.d. d.d., Z.T. d.d. in B.S. d.d. Za preostale upnike njihovih izjav o poplačilu dolga ni predložila niti po prvem naroku za glavno obravnavo. Tako je lahko sodišče odločalo le o tistih v pobot uveljavljenih dolgovih, ki so izhajali iz listin, ki so bile predložene že k odgovoru na tožbo.

14Vendar, kot je pokazal dokazni postopek, je druga toženka dokazala kot skupen dolg zgolj terjatev P. d.o.o., pri katerem je šlo za plačilo magna kartice v znesku 2.001,60 EUR. Glede dolga do Z.T. d.d. ni dokazala, da bi šlo za skupen dolg, ker ni nikjer navedla, za kakšen dolg sploh gre in kdaj je nastal (iz listin v spisu je namreč razvidno samo dan poplačila dolga, ne pa tudi dan nastanka), tožnik je domneval, da gre za pokrivanje limita druge toženke, druga toženka pa se sama o tem ni izrekla. Sodišče prve stopnje je ustrezno že zavrnilo pobotni ugovor glede plačila stroškov telefoniranja, prav tako pa je bilo potrebno zavrniti pobotni ugovor glede dolga do upnika B.S. d.d., za kar je sicer druga toženka izkazala, da je poplačila dolga, ne pa tudi, ali gre za skupen dolg. Kot je namreč navajal tožnik, se sporni znesek pri B.S. d.d. nanaša na nakup peči za ogrevanje, ki je ostala v nepremičnini druge toženke, potem ko se je tožnik izselil, in služi uporabi le-te. To je potrdila v svojem zaslišanju tudi druga toženka.

15Glede na navedeno se izkaže, da je mogoče v pobot uveljaviti le terjatev P. d.d. znesku 2001,60 EUR oz. v znesku 1.000,80 EUR, kar predstavlja polovico skupnega dolga. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje moralo spremeniti izpodbijano sodbo v 2. točki in 3. točki III. točke izreka tako, da je v pobot ugotovljena terjatev v višini 1.000,80 EUR in ne 5.139,42 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). Temu posledično je bilo potrebno spremeniti tudi končni znesek, ki ga mora plačati druga toženka tožniku in znaša 19.981,41 EUR namesto 15.842,87 EUR.

16Vsled spremembi izpodbijane odločitve, je bilo potrebno spremeniti tudi stroškovno odločitev. Tožnik je kot sporno vrednost navedel 55.000,00 EUR, ki tekom postopka ni bila nikoli sporna in ki jo je sodišče prve stopnje štelo kot primerno, višje sodišče pa je na tako sporno vrednost vezano. Kljub temu, da je sodišče druge stopnje v razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje navedlo, da gre za deljivo obveznost, tožnik tožbenega zahtevka ni temu prilagodil v novem sojenju. Zato je sodišče druge stopnje pri ugotavljanju uspeha pravdnih strank v predmetnem postopku štelo, da od vsake od toženk zahteva plačilo 27.500,00 EUR. Glede na to, da je tožnik uspel v razmerju do prve toženke s 4.787,46 EUR in v razmerju do druge toženke z 19.981,41 EUR, je tožnik je dolžan prvi toženki povrniti 82,59% pravdnih stroškov in drugi toženki 27,34% stroškov pravdnega postopka, prva toženka je dolžna povrniti tožniku 17,41% stroškov pravdnega postopka, druga toženka pa je dolžna povrniti tožniku 72,66%.

17Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, ima skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP tudi pravico do povračila stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sporen je bil pobotni ugovor za znesek 5.139,34 EUR, tožnik pa je uspel z zneskom 4.138,54 EUR, tako da je njegov pritožbeni uspeh 80,53%. Kot potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) je sodišče druge stopnje tožniku priznalo stroške njegove pooblaščenke skladno z OT in sicer: nagrado v višini 375 točk po Tar. št. 21/1 in 2% materialni stroškov v višini 7,5 točk, kar upoštevaje vrednost točke ob vložitvi pritožbe v višini 0,60 EUR, znaša 229,5 EUR, skupaj z 22% DDV pa znaša 279,99. Temu je potrebno prišteti še sodno takso za pritožbo v znesku 285,00 EUR, tako so nastali tožniku stroški pritožbenega postopka v znesku 564,99 EUR. Glede na uspeh tožnika v pritožbenem postopku, mu mora druga toženka¹ povrniti pritožbene stroške v znesku 454,99 EUR. Sodišče druge stopnje tožniku ni priznalo zakonskih zamudnih obresti od pritožbenih stroškov v primeru zamude, ker le teh v pritožbi tožnik ni zahteval. Prav tako mu ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, saj njegova izvajanja v njem niso v bistvenem pripomogla k rešitvi predmetne zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Stroški postopka predstavljajo deljivo obvezo, saj je tudi glavna stvar tega postopka deljiva. Ker se je tožnik pritožil zgolj zoper tisti del izpodbijane sodbe, ki se nanaša na drugo toženko, mu je ta dolžna povrniti pritožbene stroške.