VSL sklep Cst 384/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik sam nosi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni ugodilo predlogu stečajnega dolžnika, da začne poslovati kot podjetnik ali zasebnik v postopku osebnega stečaja.

2Zoper navedeni sklep se je dolžnik pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se njegovemu predlogu, da začne poslovati kot podjetnik oziroma zasebnik, v celoti ugodi. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3Na pritožbo je odgovoril upravitelj, ki je vztrajal pri dotedanjih navedbah ter ponovno opozoril, da na podlagi s strani dolžnika predloženih listin, ni mogoče z zadostno verjetnostjo oceniti, da dolžnik ne bo posloval z izgubo. Predlagal je zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5ZFPPIPP določa pravila, ki poštenemu podjetniku ali zasebniku, nad katerim je začet postopek osebnega stečaja, omogočajo nov zagon (poslovanje). Sodišče lahko dovoli nadaljevanje poslovanja samo, če je bil v postopku osebnega stečaja začet postopek odpusta obveznosti (kar je v konkretnem primeru izpolnjeno) in če je s stopnjo verjetnosti, ki presega 50 odstotkov, mogoče (med drugim) oceniti, da dolžnik ne bo posloval z izgubo (peti odstavek 389.a člena ZFPPIPP).

6Kot izhaja iz podatkov v spisu, je dolžnik svoj predlog dopolnil s (sprva manjkajočo) konsignacijsko predpogodbo. Toda niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni odpravil pomanjkljivosti, na katere je opozoril upravitelj in jih je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu povzelo.

7Ni sporno, da konsignacijska predpogodba vsebuje zgolj šest členov: v 1. členu je navedeno, da kupec in prodajalec sklepata konsignacijsko predpogodbo o prodaji blaga, pri čemer ni jasno, za kakšno blago in kakšne količine gre. To namreč ni določeno niti v drugih členih konsignacijske predpogodbe. Dolžnik se v pritožbi sicer sklicuje na poslovni načrt, vendar dejstvo, da so v njem navedene posamezne vrste blaga, ki naj bi jih stečajni dolžnik prodajal (hlače jeans, majica kratek rokav, kapa), ne predstavlja zagotovila, da je s konsignacijsko predpogodbo dejansko dogovorjena prodaja tega blaga.

8V 2. členu konsignacijske predpogodbe je navedeno, da bo kupec prodajal blago po konsignacijskih pogojih. Že sodišče prve stopnje je poudarilo, da so konsignacijski pogoji bistveni za medsebojna razmerja med komisionarjem in komitentom. Predložena konsignacijska predpogodba ne vsebuje nobenega konsignacijskega pogoja, niti jih ni dolžnik navedel v pritožbi. Komisijska pogodba mora (med drugim) določiti tudi višino in način zaračunavanja provizije, do katere je upravičen komisionar (prim. 788. do 806. člen Obligacijskega zakonika), kar prav tako ni podano.

9V 4. členu konsignacijske predpogodbe je določeno, da za resnost sodelovanja prodajalec od kupca zahteva garancijo plačila, prodaja pa ne poteka do izročitve le-te. Ne v postopku na prvi stopnji ne v pritožbi ni pojasnjeno, za kakšno garancijo gre, niti ni jasno, kakšen naj bi bil znesek garancije. Zahteva prodajalca, da mu kupec pred prodajo izroči garancijo plačila, pa tudi sicer že sama po sebi predstavlja oviro za poslovanje.

10Konsignacijska predpogodba tudi po zaključku višjega sodišča ne vsebuje potrebnih določb in konkretnih informacij, na katerih naj bi temeljilo medsebojno poslovno razmerje, zaradi česar je tudi ni mogoče razlagati in presojati skupaj s poslovnim načrtom, kot to zmotno meni pritožnik. V konkretnem primeru pa je pomembno tudi naslednje: v 1. in 2. točki šestega odstavka 389.b člena ZFPPIPP je določeno, da mora stečajni dolžnik pridobiti soglasje upravitelja za vsak najem posojila ali kredita, poroštvo ali aval, ki ga da, smiselno enako pa to velja tudi za plačilno garancijo. Dovoljenja upravitelja stečajni dolžnik nima, kot pa izhaja iz upraviteljevega odgovora na pritožbo, ga tudi sicer ob tako pomanjkljivi konsignacijski predpogodbi in pomanjkljivem ter neustrezno izdelanem poslovnem načrtu ne more dobiti. Upravitelj je pojasnil, da bi stečajni dolžnik, če bi mu bilo dovoljeno poslovati kot podjetnik ali zasebnik, moral najmanj enkrat letno izdelovati letno poročilo za posamezno poslovno leto. Kot zavezanec bi bil dolžan letna poročila izdelovati v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi (SRS). Izkazi, ki jih je predložil dolžnik v poslovnem načrtu, niso izdelani po SRS, zato so že zaradi tega neustrezni. Ne gre zgolj za formalno neustreznost, pač pa tudi za metodološko, kar onemogoča preverjanje, ali obstaja zadostna verjetnost, da stečajni dolžnik ne bo posloval z izgubo (ter kasneje tudi izvedbo nadzora in primerjavo morebitnih odstopanj od načrtovanih in posledično ukrepanje). Kljub zatrjevanju stečajnega dolžnika v pritožbi, da so v poslovnem načrtu razvidni načrtovani poslovni izidi, poslovni načrt tega podatka ne vsebuje niti na mesečni niti na letni ravni poslovanja. V točki 7.2. »Izkaz poslovnega izida«, poslovni načrt sicer vključuje prikaz načrtovanih prihodkov in specifikacijo stroškov na mesečni in letni ravni, pri čemer naj bi skupni prihodki letno znašali 168.000,00 EUR bruto. Specifikacija stroškov vključuje nabavno vrednost materiala, ki prav tako na letni ravni znaša 168.000,00 EUR. V specifikaciji stroškov pa ni zajet in ni prikazan skupni znesek stroškov niti na mesečni niti na letni ravni. Niti v tej točki, niti kje drugje v poslovnem načrtu ni razviden načrtovani poslovni izid, niti na mesečni niti na letni ravni. Stečajni dolžnik v poslovnem načrtu večkrat poudarja, da bo vsa dela opravljal sam, na drugih mestih pa navaja, da bodo dela opravljale štiri osebe (v dopolnitvi pritožbe pojasnjuje, da bo za računovodstvo skrbel knjigovodski servis). Specifikacija stroškov v točki 7.2 poslovnega načrta se nanaša na samo eno osebo, ki naj bi sama ustvarila za 168.000,00 EUR prihodkov letno, izkazi pa ne vključujejo povečanega števila stroškov v primeru povečanega števila zaposlenih in njihov vpliv na ustvarjeni prihodek. Stečajni dolžnik v poslovnem načrtu tudi ni navedel nobenega konkretnega kupca, ki bi izkazal interes za nakup, prav tako pa ni predstavil spletne platforme, preko katere namerava izvajati spletno prodajo. Upoštevajoč navedeno, višje sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da dolžnik ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal, da ne bo posloval z izgubo, zaradi česar njegovemu predlogu ni mogoče ugoditi.

11Dolžnik s pritožbenimi razlogi ne more uspeti. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP ), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

12Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi pritožbene stroške.

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.