VSC Sklep II Kp 1477/2015

Pritožbi oškodovanke se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka člena 506 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) postopek za preklic pogojne obsodbe, ki je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I K 1477/2015 z dne 16. 3. 2017 in ki je postala pravnomočna 1. 12. 2017, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. II Kp 1477/2015 z dne 21. 11. 2017, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. II Kr 1477/2015 z dne 4. 9. 2020, katera je 9. 11. 2020 postala pravnomočna, ustavilo. Posledično je na podlagi določbe prvega odstavka člena 96 ZKP s stroški preklicnega postopka in s potrebnimi izdatki obsojenca ter s potrebnimi izdatki in nagrado njegove zagovornice obremenilo proračun.

2Taki odločitvi nasprotuje oškodovanka, ki v pravočasno vloženi pritožbi po svojem pooblaščencu uveljavlja pritožbena razloga kršitev zakona ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in predlaga, da se njeni pritožbi ugodi tako, da se o njenem predlogu za preklic odloči brez, da se zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (zaradi poteka preizkusne dobe).

3Pritožba je utemeljena.

4Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil obsojenec s sodbo Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I K 1477/2015 z dne 16. 3. 2017, ki je postala pravnomočna 1. 12. 2017, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. II Kp 1477/2015 z dne 21. 11. 2017, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku člena 204 KZ-1, s to sodbo pa je na podlagi člena 57 KZ-1 bil tudi zavezan k izpolnitvi posebnega pogoja v okviru izrečene pogojne obsodbe tako, da je bil dolžan v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovanki A. T. (v nadaljevanju: oškodovanki) povrniti škodo v višini 30.000,00 EUR z grožnjo, da se v nasprotnem primeru lahko pogojna obsodba prekliče. Kot izkazuje spisovno gradivo, je prvi preklicni postopek na predlog oškodovanke in državnega tožilca bil izveden že v letu 2020, ko je prvo sodišče s sodbo, opr. št. II Kr 1477/2015 z dne 4. 9. 2020 (pravnomočna je postala 9. 11. 2020) obsojencu določilo nov rok za izpolnitev posebnega pogoja, ki ga obsojenec ni izpolnil, kar izhaja tudi iz odgovora oškodovanke z dne 13. 5. 2021 in njenega predloga za preklic pogojne obsodbe.

5Prvo sodišče je nato ponovno izvedlo preklicni postopek, obsojenec je bil znova zaslišan 10. 6. 2021, povzetek njegovega zagovora v zvezi z neizpolnitvijo posebnega pogoja je natančno povzet izpodbijano sodbo (točka 4), opravilo pa je tudi poizvedbe o obsojenčevem premoženjskem stanju, kar je povzeto v točkah 6) in 8) izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da obsojenec oškodovanki doslej razen zneska 400,00 EUR ni poravnal ničesar, ob analizi njegovih obdavčljivih dohodkov, podatkov Zavoda za zaposlovanje RS z dne 28. 6. 2021, poizvedb pri CSD o prejemanju denarne socialne pomoči ter na podlagi zdravstvene dokumentacije, ki jo je v spisovno gradivo ves čas vlagala obsojenčeva zagovornica, pa je nato zaključilo, da glede na tako premoženjsko stanje obsojenca, ki se glede na zdravstvene težave ne kaže izboljšati do te mere, da bi se obsojenec lahko zaposlil in na ta način pridobil finančna sredstva, obsojenec ni bil in tudi sedaj ni zmožen plačati oškodovanki več od tega, kar je že storil, ker mu tega ne omogočajo objektivne okoliščine, izključilo pa je, da bi neizpolnitev posebnega pogoja bila posledica obsojenčeve nepripravljenosti za poravnavo obveznosti oziroma njegove ignorance.

6Taki odločitvi nasprotuje oškodovanka, ki po svojem pooblaščencu sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev obsojenčevih premoženjskih razmer, ki jih je prvo sodišče ocenjevalo nekritično, saj se ni opredelilo do obsojenčeve prejete odpravnine v višini 12.229,00 EUR, kar je obsojenec sam povedal že na naroku 19. 6. 2020, in ko naj bi s tem denarjem pomagal svojim družinskim članom ter poplačal dolgove sorodnikom in banki, ni pa izpolnil posebnega pogoja iz izrečene pogojne obsodbe. Slednje po prepričanju pritožbe kaže na obsojenčevo nepripravljenost izpolniti svojo obveznost v pogojni obsodbi in bi mu sodišče prve stopnje že iz tega razloga moralo preklicati pogojno obsodbo.

Prav tako pa v okviru istega pritožbenega razloga pritožba trdi, da je obsojenec imel že od 1. 12. 2017 v lasti več vozil, kar izkazujejo evidence, ki jih je pridobilo sodišče prve stopnje in ki potrjujejo, da je bil obsojenec v času od 22. 12. 2017 pa do 15. 6. 2020 le kratek čas lastnik 15 avtomobilov, kot uporabnik pa je naveden pri 6 avtomobilih in to v primerih, ko lastnik ni imel ustreznega vozniškega dovoljenja, zato je že iz tega razloga prvo sodišče povsem napačno interpretiralo tudi izpis iz evidence teh vozil za obsojenca v povezavi z njegovimi navedbami na naroku 19. 6. 2020 v smeri, da so taki podatki le rezultat obsojenčeve pomoči sinu, ki se ukvarja s preprodajo rabljenih vozil in ki nima veljavnega vozniškega dovoljenja. Zato ne drži, da obsojenec ni lastnik motornih vozil, kar po prepričanju pritožbe ponuja zaključek, da se obsojenec ukvarja s preprodajo vozil, ki jih prodaja za gotovino, ki jo prejema poleg denarne socialne pomoči, kar je sicer sam zanikal, posebnega pogoja iz pogojne obsodbe pa ob takih ugotovitvah ni izpolnil.

7V obravnavani zadevi je bilo torej ključno vprašanje, ali obsojenec oškodovanki objektivno ni zmožen poravnati v okviru pogojne obsodbe določene obveznosti, ker mu to ne omogočajo njegove premoženjske in socialne razmere in zdravstveno stanje ali pa tega pogoja ni izpolnil iz razloga, ker ima še vedno družbeno nesprejemljiv in nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic.¹

8Pritožbeni očitek, da prvo sodišče pri presoji obsojenčeve objektivne zmožnosti za plačilo zneska 30.000,00 EUR, ki ga dolguje oškodovanki, ni dovolj natančno raziskalo obsojenčevih premoženjskih razmer v teku preizkusne dobe in da je dajalo pretiralo težo dejstvu, da obsojenec prejema socialno pomoč in da ima številne, sicer z zdravstveno dokumentacijo izkazane zdravstvene težave, je po presoji tudi pritožbenega sodišča utemeljen.

9Prav ima pritožba, da je prvo sodišče ob tem povsem prezrlo, da je obsojenec že na naroku za preklic pogojne obsodbe dne 19. 6. 2020 potrdil, da je na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 1. 2017 (priloga B16) prejel s strani bivšega delodajalca odpravnino v višini 12.229,00 EUR, ta znesek pa, kot je sam navajal, je porabil za poplačilo dolgov sicer neidentificiranim sorodnikom in banki, pomagal pa je tudi sinu in snahi, poplačal pa je tudi odvetnike. Navedeni znesek je, kot izkazuje spisovno gradivo, obsojenec prejel v času zaključka sojenja v predmetni kazenski zadevi pred sodiščem prve stopnje, ki je svojo odločitev sprejelo 16. 3. 2017.

10Pritožnici pa je tudi pritrditi v smeri, da prvo sodišče prav tako ni v zadostni meri raziskalo, s koliko motornimi vozili je obsojenec dejansko razpolagal v času teka preizkusne dobe, kajti, kot utemeljeno izpostavlja pritožnica v svojih navedbah, se v spisovnem gradivu nahaja obsežna dokumentacija (s strani UE) o lastništvu in uporabi tam navedenih motornih vozil, zlasti v obdobju po pravnomočnosti sodbe, s katero je obsojencu bil naložen v izpolnitev posebni pogoj pa vse do 15. 6. 2020. Ob tem ima pritožba prav, da je oškodovanka že v svoji vlogi z dne 29. 1. 2020 (list. št. 500) opozorila, da je oškodovanka bila neuspešna s predlagano izvršbo na obsojenčevo premično premoženje – obsojenčevo osebno vozilo znamke Audi A4 1.9 Tdi, ki se je vodila pri Okrajnem sodišču v Krškem (opr. št. I 230/2019), ko je obsojenec tekom izvršilnega postopka lastništvo tega vozila prenesel na sina D. Š. in tako preprečil, da bi oškodovanka prišla vsaj do delnega poplačila. Takim pritožbenim navedbam oškodovanke po prepričanju pritožbenega sodišča nikakor ni mogoče odreči utemeljenosti v smeri, da prvo sodišče ni dovolj natančno analiziralo in je tudi premalo kritično ocenjevalo obsojenčeve premoženjske razmere v času, ko bi moral izpolniti posebni pogoj, zato je posledično preuranjeno zaključilo, da obsojencu ni mogoče očitati nepripravljenosti za izpolnitev posebnega pogoja in da je neizpolnitev le-tega posledica objektivnih okoliščin.

11Iz teh razlogov je bilo potrebno pritožbi ugoditi in zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede obsojenčevih zmožnosti za plačilo posebnega pogoja izpodbijani sklep na podlagi zakonskega pooblastila iz določbe tretjega odstavka člena 402 ZKP razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

12V ponovljenem postopku, v katerem bo moralo prvo sodišče zaradi bližnjega poteka preizkusne dobe poslovati posebej hitro, bo potrebno znova temeljito analizirati vse doslej zbrano spisovno gradivo glede obsojenčevega premoženjskega stanja, po potrebi pa ga dopolniti s svežimi in aktualnimi podatki o obsojenčevih premoženjskih in socialnih razmerah (poročilo CSD), zlasti, ali je obsojenec tako, kot navaja pritožba, kljub izkazanim zdravstvenim težavam, vendarle zmožen pridobivati zaslužek na način, da pomaga sinu D. Š. pri preprodaji vozil (kar se ne izvaja niti v okviru s.p.-ja, niti njegov sin nima podjetja) in kar naj bi potrjevalo večje število zapisanih podatkov v uradnih evidencah o obsojencu, kot uporabniku vozil, kar pa bo potrebno znova preveriti za tek celotne preizkusne dobe in zato slednje ocenjevati v odnosu do obsojenčevih navedb, da ni zmožen pridobivati nobenega dohodka in da je nezaposljiv. Po povedanem bo torej prvo sodišče moralo v ponovljenem postopku obsojenčeve premoženjske razmere presojati celostno in sicer za ves čas od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje dalje (od 1. 12. 2017) in posebej kritično ocenjevati njegova razpolaganja z vsem svojim premoženjem (motornimi vozili, odpravnino v višini 12.229,00 EUR, nepremičnine, ki jih je sinu odsvojil za nizko kupnino) in ne le za čas, ko mu je bil določen nov rok za izpolnitev obveznosti. Le tako dopolnjen postopek in ustrezno kritična presoja vseh ugotovitev o obsojenčevem razpolaganju s svojim premoženjem v teku preizkusne dobe bo lahko ponudil zanesljiv odgovor na vprašanje, ali so obsojenčeve premoženjske razmere v tem obdobju res bile take, da v vsem tem času ni mogel oškodovanki razen zneska 400,00 EUR plačati ničesar iz objektivnih razlogov, ali pa se izpolnitvi posebnega pogoja ves čas, kot vztraja pritožba, spretno izmika.

¹ Primerjaj sodbo VS RS I Ips 289/2005 z dne 9. 6. 2005 in sklep VSL II Kp 10882/2010 z dne 8. 9. 2016.