VSM Sodba II Kp 5092/2019

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in potrebni izdatki obdolženčevega zagovornika obremenjujejo proračun.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega M.D. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storil dve kaznivi dejanji poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter za potrebne izdatke obdolženca in njegovih zagovornikov je bilo po prvem odstavku 96. člena ZKP odločeno, da obremenjujejo proračun, oškodovanca pa sta bila po tretjem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnima zahtevkoma napotena na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da sodišče prve stopnje sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega storitve navedenih dveh kaznivih dejanj ter mu izreče kazen, kot jo je predlagala na glavni obravnavi.

3Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik, ki nasprotuje uveljavljanemu izpodbojnemu razlogu ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnica v pritožbeni obrazložitvi navaja, da je obdolženi z obema oškodovancema poslovno sodeloval že pred obravnavanim obdobjem, da je priči B.T. obljubljal, da bo prevoze plačal in ne, da jih bo plačal, ko bo to lahko storil ter da je po izpovedbi iste priče obdolženi le tej povedal, da bo mariborskim in slovenskim prevoznikom poravnal vse obveznosti, kar pomeni, da je že tedaj vedel in imel namen, da vsem prevoznikov, ki so zanj opravljali storitev, ne bo plačal. Takšna obljuba je pri priči B.T. utrdila prepričanje, da bodo obveznosti do A.T. s.p. izpolnjene, za kar končno ni bilo objektivnih ovir, saj je gospodarska družba M., d.o.o. ob zapadlosti posameznih računov obeh oškodovancev razpolagala z zadostnimi sredstvi. Prepričanje sodišča prve stopnje, da navedeno ne dokazuje, da obdolženi ni imel namena izpolniti svojih obveznosti, je zato po pritožnici zmotno. Plačila računov so bila v izključni domeni obdolženega, medtem ko sta se priči B. T. in J. M. zanašala na predhodno sodelovanje z obdolženim, ko je obveznosti, čeprav z zamudo, izpolnjeval. Obdolženčeva zavest, da bosta oškodovanca tolerirala nadaljnje podaljševanje roka za izpolnitev obveznosti, mu je torej puščalo dovolj manevrskega prostora, da je naročal prevoze, čeprav je vedel, da ti nikoli ne bodo poravnani. Glede na predhodno sodelovanje sta priči B. T. in J. M. obdolženčevim obljubam verjela in prav s takšnim prikazovanjem je obema navedenima odvzel priložnost, da bi prekinila neproduktivno razmerje, v katerem sta zašla po obdolženčevih obljubah. Oba sta namreč jasno povedala, da v kolikor bi vedela, da storitve ne bodo plačane, jih ne bi opravila.

6Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je v dokazni oceni izhajalo iz opisa obeh dejanj, po katerima sta bili ti dejanji storjeni z izrecnim obljubljanjem, da bodo obveznosti izpolnjene ob hkratni izrabi zaupanja priče B. T. in priče J. M. iz predhodnega poslovanja ter z namenom, da z njune strani izpolnjene obveznosti ne bi bile plačane. Res je, kot pravi pritožnica v pritožbeni obrazložitvi, da zaveza sama po sebi ne zadostuje za preslepitev iz zakonskega opisa obravnavanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, vendar potem mora biti tudi tisto "nekaj več" iz konkretnega opisa dejanja obdolžencu dokazano. Ta pogoj pa v danem primeru niti po presoji sodišča druge stopnje ni bil izpolnjen.

7Dejstvo namreč je, da je bil celotni obseg poslovanja gospodarske družbe M., d.o.o. po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje sorazmerno velik in dejstvo je, da so bile predhodne obveznosti nasproti avtoprevozništvu B. T., s.p. ter gospodarski družbi K., d.o.o. v nemajhnem, če že ne v pretežnem delu izpolnjene. Prvo dejstvo je pomembno za oceno objektivne zmožnosti izpolnitve obveznosti glede na dospelost drugih obveznosti, medtem ko se pri drugem dejstvu zastavi vprašanje, ali je to lahko bilo resnično ena od tistih dodatnih okoliščin, zaradi katerih sta bili priči B. T. in J. M. preslepljena. Pritožnica ugotovitvi sodišča prve stopnje o obdolženčevem hkratnem izpolnjevanju več obveznosti ne nasprotuje, temveč se sklicuje na redno izpolnjevanje obveznosti končnega naročnika prevozov nasproti gospodarski družbi M., d.o.o. To sicer drži, upoštevno pa bi bilo le, ko bi bila navedeno avtoprevozništvo in gospodarska družba edina upnika gospodarske družbe M., d.o.o. Ker po negrajanih ugotovitvah sodišča prve stopnje nista bila, in ker je bila kratek čas po obravnavanem obdobju s strani Finančne uprave Republike Slovenije izdana odločba, s katero je bila gospodarski družbi M., d.o.o. naložena davčna obveznost plačila DDV v znesku, ki po višini občutno presega skupni dolg po opisu dejanj, čemu pritožnica v pritožbeni obrazložitvi prav tako ni nasprotovala, je jasno, da obdolženčeva objektivna zmožnost izpolnitve obveznosti nasproti avtoprevozništvu T., s.p. in gospodarski družbi K., d.o.o. ni mogla biti nedvomno ali onkraj vsakršnega dvoma ugotovljena.

8Enako velja za preslepljenost pri B.T. in J. M. ter dodatno še za obdolženčeve namene ob nastanku obveznosti in tedaj, ko bi moral te obveznosti izpolniti. Preslepljenost kot zmotna predstava ob izpolnitvi obveznosti ne more biti nedvomno ugotovljena, če tisti, konkretno B. T. pove, da je bil v obravnavanem obdobju s strani tistega, ki bi moral obveznosti izpolniti, konkretno obdolženega, že v času nastanka obveznosti obveščen, da so zašli v finančne težave. Tedaj je namreč možnost neizpolnitve obveznosti, kljub nasprotnim obljubam, objektivno navzoča in s tem vključena v predstavo, ki ne more biti ista kot v primeru, če priča B. T. o finančnih težavah gospodarske družbe M., d.o.o. ne bi ničesar vedel. Takšen položaj je bil na prvi pogled podan pri priči J. M., ki je povedal, da mu ni znano, da je imela gospodarska družba M., d.o.o. finančne težave in hkrati, da so bile te težave sestavni del obdolženčevih obljub, da bo kljub temu obveznosti izpolnil. Pomeni, da niti v primeru te priče navedene zmotne predstave ni mogoče nedvomno ugotoviti, kaj šele, da bi bilo znano, pri kateri izmed obveznosti po opisu dejanja je bila priča preslepljena, ko je posel sklepala in pri kateri izmed obveznosti je bila preslepljena med izvajanjem posla.

9Razlika med sklenitvijo posla in njegovim izvajanjem je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje pomembna še z vidika obdolženčevih namenov. Zlasti tedaj, ko ni prezrt že ugotovljeni obseg poslovanja gospodarske družbe M., d.o.o., dospelost drugih obveznosti, časovno sovpadanje z naloženo davčno obveznostjo ter dodatno obdolženčevo izpolnjevanje zaostalih obveznosti še po času nastanka novih, kasneje neizpolnjenih obveznosti. Pri takšnem obdolženčevem ravnanju ter ob že navedenih drugih okoliščinah, namena neizpolnitve obveznosti ni mogoče nedvomno ugotoviti. Ne v času sklenitve posla in ne med njegovim izvajanjem, ki se tudi sicer izkaže za odvečno. Če naj bi obdolženi z navedenim namenom deloval že pri sklenitvi posla, potem mu tega istega namena med izvajanjem posla ni bilo treba še enkrat oblikovati ter je bilo pritožnico še zato zavrniti (391. člen ZKP).

10Sodišče druge stopnje je ob pritožbi opravilo še preizkus sodbe po uradni dolžnosti, ki kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ni razkril.

11Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 96. člena ZKP.