VSK sodba in sklep Cpg 169/2009

I. 1. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka, v zavrnilnem delu v točki 2 in 3 spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku v vsebini:

a) Sklep skupščine tožene stranke št.4 z dne 25.3.2007, ki glasi: „Zaradi preveritve vodenja posameznih poslov družbe v zadnjih petih letih t.j. za poslovna leta 2003 do vključno 2007, je skupščina sklenila, da se skladno z določili prvega odstavka 318. člena ZGD-1 za posebnega revizorja imenuje revizijsko družbo A. d.o.o..

Posebnemu revizorju se skladno z določili veljavnih predpisov nalaga predvsem natančna ugotovitev potencialnega oškodovanja premoženja družbe, ki bi lahko bila vezana z izvajanjem lastniške konsolidacije družbe, nakupa ter prodaje kapitalskih naložb, prejemanja in dajanja posojil, preveritev obstoja transfernih cen ter sklepanja drugih pravnih poslov direktno ali indirektno s povezanimi družbami doma ali v tujini ter drugih pravnih poslov in postopkov, vključujoč zmanjšanje oz. povečanje osnovnega kapitala v družbi, ki bi lahko pomenili oškodovanje premoženja družbe. Stroške za izvedbo posebne revizije krije družba T. O. d.d. V kolikor se v revidiranem obdobju na podlagi poročila posebnega revizorja ugotovi, da so bile v družbi in njenih odvisnih družbah prisotne nepravilnosti, ki bi lahko pomenile oškodovanje premoženja družbe N. d.d., bo družba N. d.d., povrnila stroške za izvedbo posebne revizije večinskemu delničarju družbi T. O. d.d.,“ se razveljavi.

b) Sklep skupščine tožene stranke št. 5 z dne 25.3.2007 je v delu, ki glasi: „Uprava in nadzorni svet družbe predlagata skupščini, da se razveljavijo sprejeti sklepi pod 2. točko 14. zasedanja skupščine N d.d., z dne 30.8.2007 v zvezi s seznanitvijo skupščine z letnim poročilom družbe za poslovno leto 2006 ter poročilom nadzornega sveta o preveritvi letnega poročila za poslovno leto 2006 ter sprejeti sklepi pod točko 3. istega zasedanja skupščine v zvezi z uporabo bilančnega dobička ter podelitvijo razrešnice upravi in nadzornemu svetu družbe za poslovno leto 2006,“ ničen.

2. Pritožbi tožeče stranke glede podredne odločitve sodišča prve stopnje v točki II izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, da se razveljavi sklep št. 4, sprejet 25.3.2007 na skupščine tožene stranke, se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi ter se tožba zavrže.

3. Pritožbi tožeče stranke se ugodi tudi glede izreka o pravdnih stroških in se odločitev sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da mora tožena stranka v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki 8.880,42 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (ugoditev zahtevku v točki I/3 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki 1.721,25 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodno odločbo je sodišče prve stopnje glede primarnih zahtevkov tožeče stranke odločilo, da so nični določeni sklepi, ki so bili sprejeti na skupščini tožene stranke 25.3.2007, in sicer sklepi, sprejeti pod točko 3.1 in 3.2 (v delu, ki se nanaša na poslovni naslov tožene stranke), pod točko 4 (v delu, ki se nanaša na točnost izkazovanja dobička iz rednega poslovanja oz. iz kapitalskih naložb ter drugih poslov in postopkov, vključujoč zmanjšanje oz. povečanje osnovnega kapitala) in pod točko 5 (v delu, ki se nanaša na odločitev, da bo skupščina o razveljavljenih sklepih, ki so bili predlagani pod točko 2. in 3. točke 14 skupščine tožene stranke ponovno odločala, ko bo prejela in obravnavala poročilo posebnega revizorja). V preostalem delu pa je sodišče prve stopnje primarno postavljene tožbene zahtevke na ničnost oz. razveljavitev skupščinskih sklepov zavrnilo, to je sklep št. 3.1 in 3.2 (glede spremembe sedeža), sklep št. 4 (postavitev posebnega revizorja) in sklep št. 5 (razveljavitev sklepov, sprejetih pod 2. in 3. točko 14 zasedanja skupščine tožene stranke v zvezi s seznanitvijo skupščine z letnim poročilom za poslovno leto 2006 in v zvezi z uporabo bilančnega dobička in podelitvijo razrešnice upravi nadzornemu svetu za poslovno leto 2006). Kar zadeva podrejene tožbene zahtevke, ki se nanašajo na razveljavitev omenjenih skupščinskih sklepov, jih je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo, poleg tega pa je še odločilo, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh povrniti toženi stranki 1.632,45 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Zoper zavrnilni del te sodne odločbe glede odločitve o ničnosti oz. razveljavitvi sklepov tožene stranke z dne 25.3.2008, ki so bili sprejeti pod 4. in 5. točko dnevnega reda, se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojim pooblaščencu, pri čemer je predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da postavljenim zahtevkom tudi v tem delu ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja (glede sklepa št. 4), da je zmotna materialnopravna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s kršitvijo pravice do obveščenosti, saj bi morala uprava dati zanesljive in ustrezne podatke o vseh vprašanjih delničarjev, in sicer ne glede na to, o katerem predlogu sklepa se je na skupščini odločalo. Pravica do obveščenosti je namreč vezana na točko dnevnega reda oz. zadevo, o kateri se odloča, ne pa na vsak posamezen sklep. Nasprotni predlog tudi ni bil zadostno opredeljen, še zlasti ne v smeri, da bi bila zagotovljena ustrezna obveščenost prvega tožnika glede vprašanj, ki jih je postavil na sporni skupščini. Iz tega razloga pritožnik sploh ni mogel oceniti, ali je predlagana posebna revizija smiselna oz. potrebna. Iz vsebine tega sklepa tudi izhaja, da obseg dela posebnega revizorja sploh ni določen, ker je v sklepu navedeno, da lahko pregleda katerikoli drug posel, kar praktično pomeni, da bo moral pregledovati celotno poslovanje družbe. To pa pomeni, da iz vsebine sklepa sploh ni jasno, kateri posamezni posli naj bi bili predmet pregleda, še manj pa, kakšne naj bi bile nepravilnosti v zvezi s posameznimi posli. V skladu z določbo prvega odstavka 395. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) je vsak sklep skupščine izpodbojen, če je njegova vsebina v nasprotju z zakonom. Glede sklepa št. 5 pa tožeča stranka v pritožbi navaja, da predstavlja odločitev sodišča prve stopnje, da je že z drugim odstavkom sklepa št. 5 odločeno o razveljavitvi celotnega sklepa, sodbo presenečenja. Obstaja tudi nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je sprejelo tudi napačno odločitev glede stroškovne odločbe, saj je tožeča stranka v pravdi uspela z bistvenim delom zahtevka, zlasti v tistem delu, ki se nanaša na ničnost sklepa št. 5, s katerim je skupščina razveljavila sklep o uporabi bilančnega dobička v znesku 3.218.337,85 EUR. Ta znesek predstavlja tudi določeno vrednost spornega predmeta.

Zoper ugoditveni del odločitve, sprejete po sodišču prve stopnje pod točko I/3 izreka izpodbijane sodne odločbe, se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu, pri čemer je predlagala sodišču druge stopnje, da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni oz. razveljavi in zahtevek zavrne. V pritožbi navaja, da skupščina delniške družbe lahko naknadno razveljavi vsak svoj predhodno sprejeti skupščinski sklep.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke:

Skupščina delniške družbe lahko z navadno večino glasov imenuje posebnega revizorja zaradi preveritve ustanovitvenih postopkov ter vodenja posameznih poslov družbe, vključno s posli povečanja ali zmanjšanja osnovnega kapitala, v zadnjih petih letih (prvi odstavek 318. člena ZGD-1). V obravnavani zadevi je skupščina tožene stranke na zasedanju 25.3.2007 v okviru 4. točke dnevnega reda (notarski zapisnik – priloga A7 spisa) sprejela sklep o posebni reviziji zaradi preveritve potencialnega oškodovanja premoženja družbe (za obdobje od leta 2003 do vključno leta 2007), povezanega z izvajanjem lastniške konsolidacije družbe, nakupom ter prodaje kapitalskih naložb, prejemanja in dajanja posojil, preveritev obstoja transfernih cen ter sklepanja drugih pravnih poslov s povezanimi družbami doma ali v tujini ter drugih pravnih poslov in postopkov, vključujoč zmanjšanje oz. povečanje osnovnega kapitala. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje navedbam tožeče stranke, (ki jih je ta stranka vnovič izpostavila tudi v obravnavani pritožbi), da iz vsebine sprejetega sklepa o posebni reviziji konkreten obseg dela posebnega revizorja sploh ni jasno določen, kar pomeni, da bi moral posebni revizor po tem sklepu preveriti praktično celotno poslovanje družbe v spornem obdobju. Iz vsebine tega sklepa tudi po oceni pritožbenega sodišča sploh ni razvidno, kateri posamezni (konkretno opredeljeni oz. opisani) posli družbe, naj bi bili predmet posebne revizije, upoštevaje ob tem, da je po naravi stvari predpostavka za sprejetje sklepa o posebni reviziji obstoj vzroka za domnevo, da je prišlo pri vodenju postopkov in poslov do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta. Sprejetje sklepa o posebni reviziji, kar tako počez – brez določene opredelitve predmeta revizije v smeri posameznih poslov vodenja in brez kakršnegakoli zatrjevanja nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta – je v nasprotju z določbo prvega in drugega odstavka 318. člena ZGD-1. To pa pomeni, da je obravnavani sklep skupščine tožene stranke, sprejet na zasedanju skupščine 25.3.2007 pod točko 4 dnevnega reda, izpodbojen že iz razloga, ker je njegova vsebina v nasprotju z zakonom (1. točka prvega odstavka 395. člena ZGD-1). Zaradi tega pritožbeno sodišče niti ni presojalo utemeljenosti pritožbenih zatrjevanj v smeri, da je bila s sprejetjem tega sklepa kršena tudi pravica delničarjev do obveščenosti iz 305. člena ZGD-1. Glede na nesporno vsebino sprejetega sklepa o posebni reviziji (in upoštevaje trditveno gradivo tožeče stranke glede nezakonite vsebine tega sklepa zaradi neopredeljenosti spornih poslov vodenja), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje le zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožba tožeče stranke je torej v tem delu utemeljena, zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, kot je to razvidno iz točke I/1a izreka te sodne odločbe (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Glede povsem enakega podrednega zahtevka v zvezi z usodo sklepa skupščine o posebni reviziji, pa je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo in tožbo v tem temu zavrglo (točka I/2 izreka).

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbeno kritiko tožeče stranke tudi v smeri, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti ničnost celotnega sklepa, ki je bil sprejet na sporni skupščini delničarjev tožene stranke pod 5. točko dnevnega reda. Razlogi, ki jih je v zvezi z delitvijo tega sklepa (da je v vsebini drugega odstavka tega sklepa vsebovana tudi vsebina iz prvega odstavka) podalo sodišče prve stopnje, niso prepričljive narave, poleg tega pa je spričo takšne odločitve izrek sodbe nerazumljiv, razlogi v izpodbijani sodbi pa so nejasni ali celo med seboj v nasprotju. Vendar pa je pritožbeno sodišče odločilo, da glede na naravo omenjenih procesnih kršitev sodbe sodišča prve stopnje ni potrebno razveljaviti, niti ni potrebno o pritožbah odločati na obravnavi (prvi odstavek 347. člena in 6. alinea 358. člena ZPP).

Sklep skupščine delniške družbe je poseben pravni akt, s katerim se oblikuje skupna volja vseh delničarjev, oz. je korporacijski pravni akt, s katerim delničarji oblikujejo voljo družbe. Za veljaven nastanek tistih pravnih posledic, ki jih skupščina družbe skuša doseči pri sprejemanju sklepov, morajo biti izpolnjene določene predpostavke, kot to velja po splošnih pravilih pogodbenega prava. Enako kot povzroča na področju pogodbenega prava pomanjkanje temeljnih predpostavk neveljavnost sklenjenega pravnega posla, se lahko na področju korporacijskega prava pomanjkanje teh predpostavk kaže v neveljavnosti sprejetih sklepov. Ničnost skupščinskega sklepa se lahko uveljavlja na kakršenkoli način, torej tudi s poznejšim sklepom o isti stvari. Če lahko sodišče razglasi vsak skupščinski sklep za ničen, ni nobenega utemeljenega razloga, da ga ne bi razveljavila (oz. razglasila za ničnega) tudi kasnejša (na novo sklicana) skupščina delničarjev. Sklepe skupščine delniške družbe, ki so zapisani in potrjeni v notarskem zapisniku, je torej po mnenju pritožbenega sodišča mogoče razveljaviti ali spremeniti s poznejšim sklepom pravilno sklicane skupščine pod pogojem, da je bilo za spremembo ali razveljavitev prej sprejetega sklepa oddanih zadostno število glasov v skladu z zakonom in statutom. Ničnost ali izpodbojnost skupščinskih sklepov se lahko uveljavlja tudi drugače, ne samo s tožbo, kar pomeni, da če skupščina na predlog kogarkoli ugotovi, da je prej sprejeti sklep ničen ali izpodbojen, lahko z novim sklepom nadomesti (razveljavi) takšen sklep. Vendar pa mora imeti ponovno odločanje skupščine o istem vprašanju utemeljitev v tem, da je prvotni sklep kršil določila zakona, ki so opredeljena kot ničnostni ali izpodbojni razlog. Prvotni sklep mora torej izpolnjevati zakonsko določena merila ničnosti oz. izpodbojnosti. Z drugimi besedami: skupščina lahko ponovno odloči o isti stvari (razveljavi ali spremeni svoj prvotni sklep), vendar predvsem tedaj, če so podani razlogi za neveljavnost prej sprejetega sklepa, ne pa kar tako počez, mimo teh razlogov. Tega pravnega stališča pa po mnenju pritožbenega sodišča ne gre razumeti v absolutnem pomenu, ampak predvsem kot načelno stališče, od katerega je zaradi razumnih razlogov mogoče odstopiti. V tej zvezi pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da skupščina delniške družbe svoj predhodno sprejeti sklep lahko kasneje razveljavi (četudi ni obremenjen z ničnostnimi ali izpodbojnimi razlogi), če s tem ne posega v pridobljene pravice delničarjev ali katerih koli drugih oseb. V konkretnem primeru pa je skupščina tožene stranke posegla v te pravice, ker je z naknadnim sklepom razveljavila svoj predhodno sprejeti sklep o uporabi (delitvi) bilančnega dobička in o podelitvi razrešnice upravi in nadzornemu svetu. Iz tega razloga sklep skupščine tožene stranke z dne 25.3.2007, sprejet pod točko 5 dnevnega reda, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni združljiv z bistvom delniške družbe, zato je ničen v skladu z določbo 3. alineje 390. člena ZGD-1. Glede sklepa o seznanitvi z letnim poročilom (sprejet pod 2. točko 14. zasedanja skupščine tožene stranke z dne 30.8.2007) pa je itak že sodišče prve stopnje utemeljeno obrazložilo, da gre zgolj za seznanitev, ki tako ali tako ne more biti sporna, zato tudi sklepa o seznanitvi ni več mogoče kasneje s sklepom skupščine učinkovito razveljaviti (gre za dejstvo, ki je že nastopilo in obstaja in ga kot takega po naravi stvari ni moč odpraviti).

Glede na povedano je sodišče druge stopnje v tem delu odločilo, kot je razvidno v točki I/1b izreka te sodne odločbe.

K pritožbi tožene stranke:

Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbeno navedbo, da je mogoče vsak predhodno sprejeti skupščinski sklep na naknadno sklicani skupščini delničarjev razveljaviti, pri čemer se pritožbeno sodišče na tem mestu sklicuje na obrazložitev, ki jo je o tem vprašanju podalo v okviru presoje pritožbenih razlogov tožeče stranke. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka v postopku ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pri čemer zaradi tega tudi niso nastali posebni stroški (člen 154/3 ZPP). Zato je po mnenju pritožbenega sodišča upravičena do povrnitve vseh svojih potrebnih stroškov, ki jih je imela v postopku na prvi stopnji in katere je sodišče prve stopnje odmerilo na znesek 8.880,42 EUR. Temu znesku je sodišče druge stopnje sledilo, saj nobena od strank ni izpodbijala stroškovne odločbe sodišča prve stopnje po višini, pri čemer v tej zvezi pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji gredo tudi priglašeni pritožbeni stroški za sestavo pritožbe v višini 3.750,00 odvetniških točk po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2003) v zvezi z določbo 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT).