VSK sklep Cpg 192/2009

1.) Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, stroškovna odločitev izpodbijane sodbe pa se razveljavi tudi po pritožbi tožeče stranke.

2.) Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. odst. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 15.6.2009.

K 1.) točki izreka:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: toženo stranko, družbenico K. U. s pravnomočnostjo sodbe izključilo iz družbe E.S. d.o.o., vpisane v vložni št. 1 pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici. (ob vložitvi nasprotne tožbe je firma te družbe glasila: L. d.o.o., podjetje za zastopanje, svetovanje in trgovino); odločilo, da se izključitev vpiše v sodnem registru pri vložku navedene družbe; odločilo, da nosita stranki vsaka svoje stroške spora.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da drži ugotovitev sodišča, da tožena stranka dvige spornih zneskov priznava in da je za izdajo nalogov za ta plačila pri družbi L. imela vsa pooblastila. Ne drži pa, da bi toženka to početje različno opravičevala in se najprej sklicevala na plačilo plač, materialnih stroškov, dnevnic in najemnin, kasneje pa svojo napako spregledala in zadevo hotela sanirati tako, da je knjigovodstvu družbe izplačila prikazala kot posojilo družbe, ki ga je v kratkem času družbi tudi vrnila. Sodišče je toženki očitalo, da davčnemu organu ob inšpekciji ni predložila podlag za taka izplačila. Za udeležbo v davčnem inšpekcijskem postopku si je toženka ves čas prizadevala, da bi lahko pojasnila dejanski potek dogajanj in predložila dokaze, vendar neuspešno, tožnik pa davčnemu organu očitno ni predložil ustreznih knjigovodskih listin. Tožeča stranka v svojih tožbenih navedbah nikdar ni zatrjevala, da naj bi oškodovanje družbe L. predstavljalo dodatno obdavčenje družbe, temveč je navedbe v zvezi z davčnim postopkom podajala v smeri zatrjevanih trditev, da za dvig zneska 13.186.027,20 SIT, opravljenega s strani toženke, ne obstajajo verodostojne listine in da so ta nakazila razlog za izključitev toženke. Tožeča stranka je torej tožbene trditve podajala v smeri, da je toženka za dvignjene zneske oškodovala družbo. Zato je bila ugotovitev sodišča, da oškodovanje družbe predstavlja dodatna obdavčitev družbe, presenečenje in s tem v zvezi toženi stranki ni bila dana možnost do izjave, ki jo zagotavlja 22. čl. Ustave RS. Sodišče je v ponovljenem postopku dokazni postopek vodilo le v zvezi z zatrjevanim družbeništvom tožene stranke v družbi E. d.o.o. Tožena stranka ni mogla vedeti, da bo sodišče kot odločilno dejstvo štelo dodatno obdavčenje družbe kot neposredno povzročitev škode. Zato svojih naporov v dosego vloge udeleženca v postopku davčne inšpekcije, kjer bi lahko na ta način dosegla upoštevanje lastnih navedb, v predmetnem postopku ni dokazovala in jih sodišču posreduje v nadaljevanju. Drži ugotovitev sodišča, da naj bi V.L. zneske materialnih stroškov in dnevnic za leto 1998 do 2002 že dvignil in si jih tudi prisvojil. Med te materialne stroške, ki si jih je prisvojil vsaj v višini 73.307.031,03 SIT, odpade na toženko vsaj znesek 29.974.250,00 SIT po izdanih knjigovodskih listinah, vendar so bila vsa ta sredstva izplačana na račun tožnika. Vprašanje, ali so bili ti zneski „že izplačani“ ni tako bistveno, kot je to vprašanje, na čigav račun so bili izplačani. Glede na nesporno dejstvo, da so bili plačani na tožnikov račun, ne more vzdržati ocena sodišča, da si je toženka te zneske izplačala „še enkrat“, saj toženki predmetni stroški pred dvigi niso bili izplačani niti enkrat. Toženka je bila samostojno upravičena do povračila stroškov od družbe in dejstvo, da si je vse navedene izdatke na svojem računu pridržal tožnik, toženke seveda ne more prikrajšati pri tem, da bi ji bila ta sredstva izplačana. Toženka si je torej sredstva, ki so ji pripadala, izplačala le enkrat. Tožena stranka je v dokaz gornjih navedb sodišču, skupaj z vlogo z dne 8.2.2009, predložila tudi dokaze, ki pa jih sodišče v dokaznem sklepu ni sprejelo, niti jih ni zavrnilo, a za takšno svojo odločitev ni navedlo nobenih razlogov. Takšno ravnanje sodišča predstavlja bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Očitno nepravilen je tudi zaključek sodišča, da bi se toženka za uveljavljanje svojih pravic lahko „poslužila le sodne izterjave od V.L.“, saj so bila sredstva L. izplačana iz računa podjetja L. d.o.o., zato bi lahko le družba izplačani znesek zahtevala nazaj. Nadalje ne drži trditev, da naj bi toženka kasneje „svojo napako spregledala in zadevo hotela sanirati“ s sklenitvijo posojilne pogodbe. Dvignjena sredstva so bila namreč takoj knjigovodsko zavedena, saj so bila sredstva, ki si jih je izplačala toženka, v bilanci stanja že v letu 2004 prikazana kot „kratkoročne poslovne terjatve do drugih“ v višini 15.479.000,00 SIT. Poleg tega iz kreditne pogodbe z dne 26.1.2004, ki jo izpostavlja sodišče, izhaja, da se daje kredit iz razloga, ker je bila K.U. kot zaposlena, oškodovana za vsa neizplačila materialnih stroškov, dnevnic, najemnin in drugih stroškov, saj je podjetje L. d.o.o. po nalogu direktorja V.L. izplačevalo te stroške vseh zaposlenih, vendar na osebne TRR račune V.L., ne pa na račune upravičencev. Izrecno je bilo tudi določeno, da so sredstva izplačana zaradi možnosti delovanja v korist firme ter zagotovitve eksistence tožene stranke, saj K.U. nima sredstev za zalaganje materialnih stroškov, prevozov in drugih stroškov. Iz fotokopije povratnice k tožniku poslane kreditne pogodbe je razvidno, da je tožnik s podpisom potrdil prejem kreditne pogodbe, ki pa je vseeno ni uvrstil med knjigovodske listine družbe. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil navedeni kredit družbi v celoti poplačan. Neutemeljeno in preuranjeno pa je zaključilo, da davčna obveznost družbe v višini preko 30 mio SIT predstavlja škodo ter da se bo zaradi plačila premoženje družbe znatno zmanjšalo. Najprej je treba poudariti, da davčna odločba še ni pravnomočna, saj upravni spor še ni končan. Poleg tega je bila v njem v korist družbe 27.5.2009 izdana začasna odredba za odlog plačila davčnih obveznosti, torej po zaključku obravnave v predmetni zadevi in je tožena stranka brez svoje krivde ni mogla predložiti v predmetnem postopku. Sodišče kot škodo označuje plačilo davčnih obveznosti družbe, ki sploh še niso nastale, niti niso v vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke, zato škodno ravnanje tožene stranke v smislu čl. 436/III ZGD ni izkazano, druge pravne podlage po navedeni določbi pa sodišče ne ugotavlja. Najmanj preuranjena pa je tudi ugotovitev sodišča, da ima tožnik do družbe terjatev. Kot izključitveni razlog navaja sodišče tudi okoliščino, da naj bi toženka „kršila veljavno začasno odredbo z dne 26.11.2007 o prepovedi odtujitve in obremenitve 100 % poslovnega deleža v družbi E.S. d.o.o.“, poleg tega pa „istega dne ustanovila novo družbo s skoraj povsem identičnim imenom E.SI. d.o.o., z istim sedežem in poslovnim naslovom ter identično dejavnostjo kot E.S. d.o.o.“ Tu gre za nejasnost in kontradiktornost razlogov sodbe, saj sodišče kot pravno podlago svoje odločitve zgolj splošno navaja člen 436/III ZGD, ne opredeli pa določno, ali naj bi s tem toženka družbi ali družbenikom povzročala škodo, ali naj bi ravnala v nasprotju s sklepi skupščine, ali pa naj bi bili podani kakšni drugi utemeljeni razlogi. Tožena stranka trdi, da dokapitalizacija družbe s strani hčerke A.M.L. v višini 1.000 EUR in posledično zmanjšanje poslovnega deleža toženke ne predstavlja nedovoljene odtujitve ali obremenitve poslovnega deleža. Tudi kar se tiče zaključkov v zvezi z ustanovitvijo družbe E.SI. d.o.o. je sodba nejasna, tudi sklicevanje na sodbo in sklep Višjega sodišča v Kopru I Cpg 26/2006 je selektivno in v škodo tožene stranke. Delovanje toženke ne nasprotuje določbam ZGD, saj skladno z veljavno sodno prakso Vrhovnega sodišča „kršitev“ 41. čl. ZGD ne pomeni kršitve prepovedi konkurence same po sebi, temveč pomeni konkretno kršitev, ki je povzročila konkretno škodo. Poleg tega pa je družba E.SI. d.o.o. prenehala po skrajšanem postopku, kar je bilo vpisano v sodnem registru 20.3.2009, torej pred izdajo izpodbijane sodbe. Tožena stranka je že v odgovoru na nasprotno tožbo predlagala postavitev izvedenca računovodske stroke, ki bi ocenil, ali je bila družbenikom ali družbi z ravnanjem toženke sploh povzročena škoda in če, v kakšni višini. Tega dokaza pa sodišče ni izvedlo, s čimer je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Proti navedeni sodbi je laično pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov vložila tudi tožena stranka.

Proti stroškovni odločitvi izpodbijane sodbe je pritožbo vložila tudi tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo v navedenem delu tako, da sodišče toženi stranki naloži plačilo stroškov skladno in sorazmerno z njenim uspehom ter obsegu nastalih stroškov.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka v obdobju med 5.5. in 12.5.2004 ter 14.7. in 21.7.2004 z računov družbe L. d.o.o. (dalje: družba), dvignila skupno 13.683.020,40 SIT in zneske nakazala na svoj privatni račun, s čimer si je za nazaj izplačala dnevnice in materialne stroške. Tožeča stranka pa v postopku na prvi stopnji v zvezi s tem ni zatrjevala zgolj to, da za opravljene dvige s strani toženke ne obstajajo verodostojne listine, ampak tudi, da je v posledici teh nakazil prišlo do neobračunavanja prispevkov za socialno varnost ter premalo obračunane dohodnine, pri čemer se je sklicevala na zapisnik z dne 6.7.2005 o davčnem inšpekcijskem nadzoru pravilnosti in pravočasnosti plačevanja davčnih obveznosti za obdobje 1.1.2004 do 31.12.2004 pri družbi kot zavezancu za davek. Te trditve je podala v svoji vlogi z dne 8.9.2005, kar je bilo glede na datum sestave zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru vsekakor pravočasno. Vendar pa pritožnica v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da tožeča stranka ni zatrjevala (in se ni sklicevala na dopolnilni zapisnik DT 1 z dne 14.12.2005 in odločbo DURS – vse v zadevi K 1), da dodatna obdavčitev družbe predstavlja njeno oškodovanje (ob tem je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da so v znesku dodatnih davčnih obveznosti preko 30 mio SIT zajeti tudi zneski, ki odpadejo na neupravičene dvige gotovine s strani toženke, vendar pa ni razvidno, koliko znašajo in ali jih je družba poravnala). Glede na to skozi trditve, da so navedene ugotovitve sodišča prve stopnje za toženo stranko presenečenje, pritožnica utemeljeno opozarja na kršitev določb pravdnega postopka, konkretno njegovega 7. čl., po katerem so stranke tiste, ne pa sodišče (z izjemo po 2. odst. 7. čl. ZPP, katera pa v tem primeru ni podana), ki morajo navesti dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odst.). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka z računa družbe v maju in juliju 2004 dvignjene zneske (prikazane kot posojilo) družbi vrnila, zato je neutemeljen njegov zaključek, da je družbi škoda nastala (ob tem, da je bilo ugotovljeno, da je tožnik toženki pripadajoče zneske iz naslova materialnih stroškov in dnevnic od leta 1998 do leta 2002 z računa družbe že dvignil, vendar pa jih toženki ni izplačal). Glede na to opisanega ravnanja toženke v zvezi z dvigi zneskov z računa družbe samega zase ni mogoče opredeliti kot utemeljenega razloga za izključitev družbenice iz družbe po takrat veljavnem 3. odst. 436. čl. Zakona o gospodarskih družbah, ZGD. Ker je udeležba družbenika v družbi z omejeno odgovornostjo izraz ustavne pravice o svobodi gospodarske dejavnosti, njegova izključitev pa pomeni omejitev takšne svobode, velja, da je izključitev skrajni ukrep za sanacijo stanja v družbi. Glede na dejstvo, da je tožena stranka dvignjena sredstva družbi vrnila, v obravnavanem primeru ta razlog sam zase za njeno izključitev iz družbe po mnenju pritožbenega sodišča ne bi prišel v poštev.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka kršila začasno odredbo z dne 26.11.2007, s katero ji je bila prepovedana odtujitev in obremenitev 100 %-nega poslovnega deleža v družbi E.S. d.o.o., s tem, da je 7.1.2009 odtujila slabih 6 % tega deleža v korist hčerke A.M.L. in dosegla vpis tega dejstva v sodni register. Za ta ravnanja tožene stranke je sodišče prve stopnje menilo, da kažejo na škodljivost v razmerju do družbe, posredno pa tudi do nasprotne stranke, prvenstveno pa pomenijo nespoštovanje veljavnih odločitev sodišča. Da pomenijo slednje, po mnenju pritožbenega sodišča ni dvoma, vendar pa je pri navedeni začasni odredbi šlo za ukrep zavarovanja terjatve oziroma zahtevka v predmetnem postopku in so v zakonu predvidene možnosti, s katerimi je mogoče ukrepati s ciljem spoštovanja odločitve sodišča; ni pa mogoče zatrjevanega nespoštovanja odločitve sodišča šteti kot utemeljenega razloga iz 3. odst. 436. čl. ZGD za izključitev družbenika iz družbe.

Po mnenju pritožbenega sodišče je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je ustanovitev konkurenčne družbe že samo po sebi škodno ravnanje take narave, da po definiciji ustreza škodljivemu ravnanju v smislu 3. odst. 436. čl. ZGD; kot je navedlo Vrhovno sodišče RS v svojem sklepu pod opr.št. III Ips 23/2007 z dne 16.6.2009, je kršitev konkurenčne prepovedi v izhodišču sicer treba imeti za utemeljen razlog za izključitev, vendar pa je za izključitev na tej podlagi treba ugotoviti, ali si družbi, ki sta domnevno v konkurenčnem razmerju, dejansko konkurirata (neposredno ali posredno) in sama ustanovitev potencialno konkurenčne družbe še ne pomeni dejanske konkurence. V obravnavanem primeru pa dejanska konkurenca med družbama ni bila ugotovljena, neutemeljeno pa je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na odločbo Višjega sodišča v Kopru opr.št. Cpg 26/2006, ki je bila izdana v predmetni zadevi, saj je tam bil ugotovljen drugačen primer, in sicer, da je sedanji tožnik ustanovil „by pass“ družbo in nanjo prenesel dejavnost iz družbe L. d.o.o.

Oba razloga, za katera je sodišče prve stopnje štelo, da že sama zase zadoščata za odločitev o izključitvi tožene stranke iz družbe (kršitev začasne odredbe in ustanovitev konkurenčne družbe), sta se izkazala za neutemeljena. Glede na takšno svoje stališče pa sodišče prve stopnje, kot je navedlo tudi samo v izpodbijani sodbi, ni ugotavljalo obstoja preostalih (pravočasno oziroma v skladu z 286. čl. ZPP) zatrjevanih razlogov in je ostalo dejansko stanje v navedeni smeri neraziskano. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (355. čl. ZPP). Ker je odločitev o povrnitvi stroškov postopka odvisna od končnega uspeha strank v pravdi, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločitev v sodbi; iz istega razloga pa je utemeljena tudi pritožba tožeče stranke zoper stroškovno odločitev izpodbijane sodbe.

K 2.) točki izreka:

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: toženi stranki naložilo, da v 15 dneh od pravnomočnosti sklepa tožeči stranki plača 412,95 EUR separatnih stroškov za glavno obravnavo dne 9.1.2009; kot neutemeljenega zavrnilo zahtevek tožene stranke za povrnitev separatnih stroškov za glavno obravnavo dne 9.1.2009; zavrglo zahtevek tožene stranke za povrnitev separatnih stroškov za narok dne 9.2.2009.

Proti navedenemu sklepu je glede njegovega prvega odstavka tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo spremembo. Opozarja na dejstvo, da toženi stranki kar štiri vloge tožnika niso bile vročene, in sicer z dne 4.11.2008, 8.11.2008, 8.12.2008 ter 21.12.2008, kljub temu, da ima tožena stranka pravico, da se o teh navedbah in dokaznih predlogih izjavi. Medtem, ko je sodišče toleriralo neprestano vlaganje vlog s strani tožnika in mu seveda ni dalo možnosti, da nanje odgovori, pa je po vložitvi vloge tožene stranke na naroku dne 9.1.2009, zaradi podaje odgovora na pripravljalno vlogo tožene stranke, celo preložilo narok. Pri tem je sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno povzelo, da v predloženi vlogi ni ničesar takšnega, kar bi lahko pomenilo podlago za postavljanje vprašanj vabljenim pričam in preložitev naroka ni bila potrebna.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za vprašanje povrnitve separatnih stroškov po 1. odst. 156. čl. ZPP, ki določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. V obravnavanem primeru gre za vprašanje povrnitve stroškov tožeče stranke za pristop na narok za glavno obravnavo dne 9.1.2009, ki ga je sodišče prve stopnje preložilo z argumentacijo, da je bila „preložitev naroka spričo neposrednega prejema obsežne pripravljalne vloge s številnimi prilogami nujna, ker tožeča stranka brez vpogleda razumljivo ni mogla takoj ugotoviti, ali je v njej kaj takega, da bi to lahko imelo vpliv na zaslišanje prič“. Upoštevaje navedeno argumentacijo je bil izpolnjen dejanski stan iz 1. odst. 156. čl. ZPP in je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu utemeljena, pritožbo tožene stranke je bilo treba zato zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).