VSK sodba Cp 1191/2009

Pritožba se zavrne in v napadenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženki, da plača tožniku 15.272 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženki pa naložilo še, da povrne tožniku 1.135 EUR njegovih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v delu, v katerem je izpodbijan s pritožbo, zavrne. Meni, da je prvostopenjsko sodišče prisodilo tožniku previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo. Pritožuje se glede odmere odškodnine zaradi telesnih bolečin in neugodnosti, strahu in duševnih bolečin zaradi skaženosti. Zanjo je spornih 13.272 EUR. Pritožba povzema posamezne ugotovitve sodbe, ki se nanašajo na posamezno vrsto škode. Zaključuje, da je odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti izrazito previsoka, da se po njenem mnenju v podobnih primerih prisojajo odškodnine v višini med 10.000 EUR in 12.000 EUR. Omenja sodbo VS 001948, VS 001993 in VS 002054. Zaključuje, da prisojena odškodnina izrazito odstopa od primerljivih. Previsoka se ji zdi tudi odškodnina za strah. Ne dvomi, da je tožnik utrpel hud primarni strah, vendar je bil ta le kratkotrajen. Verjame, da je bil prisoten tudi sekundarni strah, vendar je dejstvo, da je bilo ob odpustu iz bolnišnice stanje dokončno in je od takrat zdravljenje, sicer počasi, a konstantno pomenilo zgolj okrevanje, brez poslabšanj. Sekundarni strah zato ni bil tako hud, primernejša bi bila nekoliko nižja odškodnina. Previsoka se ji zdi tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti. Poškodba je pustila estetske posledice, a jih brez dvoma lahko objektivno opredelimo kot skaženost in toženka verjame, da takšno stanje tožnika tudi subjektivno moti, toda meni, da je prvostopenjsko sodišče pri odmeri odškodnine premalo upoštevalo, da gre za poškodbo stopala, ki je le kratek čas v letu izpostavljeno pogledom, ko pa je tožnik obut, poškodba ni vidna. Omenja sodbe VS 001872, VS 001993 in VS 002054 in ob primerjavi s temi odločbami meni, da je prisojena odškodnina za to škodo previsoka. Ponavlja, da je 21.1.2008 plačala kot nesporni del odškodnine znesek v višini 28.500 EUR, da bo v paricijskem roku plačala še 2.000 EUR na račun odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in bo s tem izpolnila obveznost po sodbi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne izpodbija v sodbi ugotovljenih dejstev in okoliščin, pomembnih za določitev višine odškodnine, sporna je le uporaba materialnega prava, pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti, ki je po oceni pritožbe previsoka. Po mnenju pritožbenega sodišča pa odmerjena odškodnina ni previsoka, prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo obe temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnosti in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (čl. 179 Obligacijskega zakonika - OZ). Odškodnino je ustrezno umestilo v širši okvir s primerjavo prisojenih odškodnin za podobne vrste škod. Toženka je v prid svojemu stališču, da je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem previsoka, navedla tri odločbe Vrhovnega sodišča iz elektronske baze NEGM (VS 001993, VS 001948 in VS 002054), ki pa, predvsem zaradi drugačnega obsega nevšečnosti med zdravljenjem, s to zadevo niso primerljive. Zdravljenje poškodb, ki jih je utrpel tožnik v nezgodi (povozil ga je viličar) je bilo dolgotrajno, povezano s številnimi nevšečnostmi, ki so tudi vplivale na odmero (višje) odškodnine. Kot izhaja iz sodbe, je tožnik utrpel odprt večdelni prelom četrte in pete stopalnice desnega stopala, obsežne raztrganine desnega stopala in raztrganine levega stopala, prelom prvega členka četrtega prsta desnega stopala, amputirati so mu morali mezinec, naknadno zaradi bolečin pa so mu napravili še zmanjšanje krna na bazi pete stopalnice. Hospitaliziran je bil 62 dni, devetkrat je bil pregledan pri specialistu, 64-krat pri lečeči zdravnici, 46-krat mu je bila napravljena preveza rane, petkrat je bil operiran, večkrat rentgensko slikan (osemkrat je bil izpostavljen kratkotrajnemu sevanju in večkratnemu rentgenskemu sevanju med operativnim posegom), štirikrat je bil deležen bolečega odstranjevanja kožnih šivov, enkrat boleče odstranitve Kirschnerjeve žice, bil je 20-krat na fizioterapiji v zdravstvenem domu, dva meseca je nosil mavčno oporo, več kot eno leto je uporabljal bergle, v bolniškem staležu je bil skoraj dve leti. Ves čas zdravljenja je bil odvisen od tuje pomoči (prva dva meseca je na postelji samo sedel in je za vsak premik s postelje potreboval pomoč osebja). Ob poškodbi in ob vsakem operativnem posegu je trpel hude telesne bolečine (skupaj tri tedne), bolečine srednje jakosti dva meseca, bolečine lažje narave dva meseca, še vedno trpi bolečine ob daljši hoji, večjih obremenitvah, trpel jih bo tudi v bodoče. Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče vsa ta dejstva in okoliščine pravilno ovrednotilo in upoštevalo pri odmeri odškodnine. Odmerjena odškodnina (21,52 povprečnih plač) za to škodo ni previsoka.

Glede na dejstva, ki jih je ugotovilo, je prvostopenjsko sodišče odmerilo primerno odškodnino tudi za strah (3.000 EUR) in za duševne bolečine zaradi skaženosti (4.000 EUR). Tožnik je ob samem dogodku utrpel primaren strah, zaradi katerega še vedno doživlja ponoči travme (tožnika so izpod viličarja rešili tako, da je viličarja, ki ga je povozil, dvignil drug viličar, medtem ko je čakal, da ga bodo rešili, je trpel hud strah), po ugotovitvah sodišča pa je utrpel tudi sekundarni strah, bal se je za izid zdravljenja, močno ga je bilo strah tudi, da mu bodo zaradi zagnojitve ran morali amputirati celo stopalo. Tudi primerjava z drugimi podobnimi primeri kaže, da je dosojena odškodnina v višini približno treh povprečnih plač, primerna.

Pritožba tudi ni prepričala pritožbenega sodišča, da je bilo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, materialno pravo zmotno uporabljeno. Tožnik ima zelo deformirano desno stopalo – ima amputiran mezinec in peto stopalnico na tem stopalu, brazgotino po kritju defekta desnega stopala s kožnim transplantantom, brazgotine po desnem podplatu, na levem gležnju in stopalu, zaradi funkcionalnih posledic na desnem stopalu šepa, kar vse ga zelo moti, dejstvo, da je tožnik izpostavljen okolici le v času, ko je v toplicah, pa je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo, ko mu je za to vrsto škode prisodilo manj, kot je zahteval. Tako vrednotenje tega dejstva, kot ga ponuja pritožba, in bi privedlo do nižje odškodnine, pa pritožbenega sodišča ni prepričalo.

Pritožba ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi kakšnih uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v napadenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).