VSK sodba Cp 901/2009

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 4.199,39 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2005 dalje do plačila v 15-ih dneh ter ji povrniti 497 EUR stroškov prvostopenjskega postopka v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.“

V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v 15-ih dneh povrniti toženi stranki 260 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka v 15-ih dneh plačati tožnici 6.563,54 EUR odškodnine za gmotno in negmotno škodo, ki jo je ta utrpela v prometni nezgodi, povzročeni dne 29.8.2004 s strani zavarovanca tožene stranke. Za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnici prisodilo 3.000 EUR odškodnine, za prestani strah 1.800 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 3.800 EUR, torej za vso negmotno škodo skupaj 8.600 EUR, za gmotno pa 467,29 EUR. Zatem je od skupnega zneska odbilo 2.503,75 EUR, kolikor je tožena stranka tožnici poravnala že pred pravdo na račun nematerialne škode ter toženi stranki naložilo v plačilo le razliko, poleg tega pa še povrnitev 1.603,96 EUR stroškov postopka. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti sodbi se, kolikor je bila tožnici prisojena odškodnina nad zneskom 3.499,39 EUR, pritožuje tožena stranka po pooblaščencu. Sprejema odškodnino, kot jo je sodišče prisodilo za strah ter za materialno škodo, meni pa, da sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po mnenju pritožbe je v obeh primerih odmerjena odškodnina previsoka in znatno odstopa od sodne prakse v drugih podobnih primerih. Pritožba opozarja, da tožnica ni trpela hudih bolečin, temveč le srednje v trajanju 14 dni ter bolečine manjše intenzitete tri tedne, kar kljub kasnejšemu pojavu posttravmatske stresne motnje ne upravičuje višje odškodnine od 2.000 EUR. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prav tako meni, da ta ne bi smela presegati zneska 2.000 EUR, saj je šlo pri tožnici za zvin vratne hrbtenice lahke stopnje in funkcionalni preizkus ni pokazal funkcionalne motenosti ali skeletne oziroma ligamentarne okvare. Ocena sodišča o 10 % tožničinem zmanjšanju življenjskih aktivnosti nima podlage v mnenju izvedenca, sodišče pa tudi ni imelo podlage za upoštevanje začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice v času zdravljenja. Poleg tega bi moralo opraviti revalorizacijo že plačane odškodnine in na ta račun priznani znesek znižati za nadaljnjih 264,15 EUR.

Pritožba je delno utemeljena.

Potrebno je pritrditi pritožbi, da odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kot jo je tožnici prisodilo prvostopenjsko sodišče, glede na konkretne okoliščine tožničinega primera, odstopa od okvirov sodne prakse. Res je sicer tožnica prometno nesrečo in poškodbo opisala kot „grozljivo osebno preizkušnjo“, vendar pa načelo individualizacije, ki ga mora sodišče upoštevati pri odmeri odškodnine za negmotno škodo, ni edini kriterij, od katerega je odvisna višina odškodnine. V naravi stvari same je namreč, da oškodovanec posledice svoje poškodbe ovrednoti subjektivno in torej poudarjeno neugodno, zaradi česar ima uporaba načela individualizacije odškodnin korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnin. To pomeni, da mora sodišče vsakič konkretnega oškodovanca in posledice njegovih poškodb primerjati s škodnimi posledicami pri številnih drugih oškodovancih oziroma z različnimi primeri iz sodne prakse. Prav ta primerjava pa po oceni pritožbenega sodišča kaže na delno utemeljenost pritožbe. Ni namreč mogoče mimo jasne ugotovitve izvedenca medicinske stroke, da tožnica zaradi zvina vratne hrbtenice hudih bolečin ni trpela, temveč le bolečine srednje intenzitete v trajanju štirinajstih dni ter bolečine manjše intenzivnosti tri tedne ter da so se nevšečnosti med zdravljenjem kazale v le tridnevnem nošenju ovratnice ter kontrolnih preglednih. Specialistične preglede je nato opravila zaradi posttravmatske stresne motnje, ki se je pojavila z nekajmesečnim zamikom in zaradi katerih je tožnica šest mesecev jemala antidepresive. V zvezi z zadnje navedenimi težavami pa je potrebno poudariti, da jih je sodišče upoštevalo tudi v okviru odškodnine za strah, saj je ugotovilo, da se je sekundarni strah pri tožnici stopnjeval do te mere, da je potrebovala nevropsihiatrično pomoč in torej zdravljenje z antidepresivi ter ji prav zato priznalo iz tega naslova odškodnino v višini 1.800 EUR. Ker je torej ugotovilo, da je intenzivna posttravmatska stresna motnja povzročala pri tožnici še šest mesecev po nezgodi težave, zaradi katerih je bila na robu panike oziroma da je bilo pri njej začasno intenzivnejše porušeno duševno ravnovesje, pa je še zaključilo, da so bile v tem času (začasno) zmanjšane njene življenjske aktivnosti. To stanje ji je onemogočalo izpeljati delo, ki ga je imela naročenega in ji hkrati zaradi upada intelektualne funkcije povzročalo dodaten napor pri opravljanju študijskih obveznosti. Gre torej za prepletanje različnih oblik škode, ki imajo vse vzrok v tožničini posttravmatski stresni motnji, zato je potrebno paziti na morebitno podvajanje odškodnin na račun istih težav. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znižalo na 2.200 EUR, odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa na 2.500 EUR. V zvezi s slednjo je potrebno pritrditi pritožbi, da sodišče v izvedeniškem mnenju ni imelo podlage za oceno, da gre pri tožnici za 10 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti, saj je pri tožnici ostala le občutljivost obhrbteničnega mišičja vratu, ki se kaže z jutranjo rigidnostjo in mejno zavrtostjo vratne hrbtenice pri naklonih. Vrat se ji razboli ob daljši prisilni drži za računalnikom in pri vzvratni vožnji avtomobila. Tožničinega primera zato ni mogoče enačiti na primer z zadevo, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče pod opr. št. II Ips 65/2009, kjer je pri tožnici kot posledici zvina vratne hrbtenice ostala oslabljena groba moč desne roke in mravljinčenje v spodnjem delu desnice ter zaradi poškodbe ledvenega dela hrbtenice tudi omejena gibljivost v tem delu hrbtenice in kjer je bilo ocenjeno zmanjšanje oškodovankinih življenjskih aktivnosti na 10 %. Ni pa mogoče pritrditi pritožbi, da ni podlage za upoštevanje tožničinega začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti v razdobju šestih mesecev, saj je bila tožnica v času zdravljenja študentka in je zaradi narave težav nedvomno morala vlagati veliko več naporov v opravljanje svojih študijskih obveznosti, kot je bilo to že zgoraj obrazloženo.

Tožena stranka tudi utemeljeno opozarja na zgrešenost (neobrazloženega) stališča sodišča prve stopnje, da za revalorizacijo vnaprej plačane odškodnine „ni podlage ne v zakonu in ne v sodni praksi“. Sodna praksa je ravno obratna. Vrhovno sodišče je dilemo glede pravilnosti revalorizacije akontacije odškodnine odpravilo v odločbi II Ips 738/2007 z dne 28.2.2008, kjer je izrecno opozorilo na nepravilno stališče, da za valorizacijo plačanih zneskov odškodnin po 28.6.2003, ko je prenehal veljati ZPOMZO-A, ni več pravne podlage. Ta namreč ni bil podlaga ne valorizaciji odškodninskih obveznosti iz naslova nepremoženjske škode, ne valorizaciji delnih plačil teh obveznosti. Po drugem odstavku 168. čl. OZ se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, kar po enotni sodni praksi velja tako za gmotno, kot za nepremoženjsko škodo. Zato je potrebno odškodnino, ki je bila plačana pred izdajo sodne odločbe, valorizirati in s tem zagotoviti upoštevanje realne vrednosti že plačane odškodnine. Pravilna materialnopravna odločitev v obravnavani zadevi zato terja upoštevanje revalorizacije odškodnine za negmotno škodo, ki jo je plačala tožena stranka dne 22.3.2006 v višini 2.503,75 EUR. Od prisojene odškodnine je zato potrebno odbiti ne le nominalno izplačani nesek, temveč 2.767,90 EUR, kolikor znaša revalorizirani znesek po izračunu, ki ga je na glavni obravnavi dne 17.4.2009 predložila v spis tožena stranka (listovna števila 66 spisa) in kateremu tožeča stranka (po višini) ni ugovarjala.

Pritožbeno sodišče je zato ob upoštevanju nižje odškodnine za dve obliki škode in upoštevaje ustrezno revalorizacijo izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je toženo stranko obvezalo k plačilu 4.199,39 EUR s pripadajočimi obrestmi (2.200 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 2.500 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 1.800 EUR za strah, odškodnina za gmotno škodo v višini 467,29 EUR ter odbitek 2.767,90 EUR).

Ker se je s spremenjeno sodno odločbo spremenil tudi uspeh strank v postopku, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Uspeh tožeče stranke v pravdi je sedaj 58 %, zato je glede na odmerjene stroške v višini 1.905 EUR upravičena le do povrnitve 1.105 EUR prvostopenjskih stroškov, uspeh tožene stranke pa znaša 42 %, zato je od odmerjenih 1.445,73 EUR stroškov upravičena do povrnitve 607 EUR stroškov. Po medsebojnem pobotanju obeh zneskov se izkaže, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 497 EUR stroškov prvostopenjskega postopka.

Tožena stranka pa je upravičena do povrnitve sorazmernega dela stroškov pritožbenega postopka, odmerjenih na 337,90 EUR (sodna taksa 131,36 EUR, sestave pritožbe skupaj z 20% DDV, 206,54 EUR). Glede na 77% uspeh v pritožbenem postopku ji je tožeča stranka dolžna povrniti 260 EUR.