VSM Sodba II Kp 28987/2019

I. Pritožba zagovornika obdolženega P. C. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 120,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z izpodbijano sodbo obdolženega P. C. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo z določeno enotno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uvodoma zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka zagovornik v nadaljevanju pritožbe ne utemelji, višje sodišče pa tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe teh kršitev ni ugotovilo.

5Bistvo pritožbenih navedb zagovornika je v graji dokazne ocene in zaključkov sodišča prve stopnje, da je obdolženec izvršil očitani kaznivi dejanji, kot mu očita obtožba in je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Po mnenju zagovornika sporna računa nikakor nista ponarejena, ampak je bila podlaga oziroma temelj za njuno izdajo sklenjena pogodba za dobavo blaga na podlagi sprejetega naročila. Že s sklenitvijo pogodbe je tako nastala obligacija naročnika (S. S. M.), da izpolni svojo pogodbeno obveznost, to je plačilo naročenega blaga. Stališče sodišča prve stopnje, ki kot odločilen moment oziroma podlago za izdajo računov in nastanek terjatve šteje dobavo blaga, je po mnenju obrambe materialnopravno zmotno. Podatki v računih so pravi oziroma je vsebina računov prava in resnična, saj izhaja iz sprejetih naročil družb S. S. M., zato je odločitev sodišča, da je obdolženec v sporna računa vpisal lažne podatke, napačna.

6Zagovorniku ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v točkah 31 in 37 obrazložitve sodbe pravilno poudarilo, da je račun tista knjigovodska listina, ki izraža vsebino v njem izkazanem poslovnem dogodku in pomeni pisno sporočilo dolžnega zneska za kupljeno ali naročeno storitev. Račun je torej pravno in poslovno pomembna poslovna listina, saj dokazuje nastanek poslovnega dogodka. Na podlagi samega zagovora obdolženca in izpovedb zaslišanih prič, to je predstavnikov obeh gospodarskih družb (S.S.M.) je sodišče prve stopnje nedvomno ugotovilo in na tej podlagi prepričljivo obrazložilo, da na podlagi spornih izdanih računov družbe C. blago poslovnim partnerjem navedenih gospodarskih družb ni bilo nikoli dobavljeno. Družbi S. S. je bilo sicer blago dobavljeno kasneje, vendar sta bila za to dobavo izdana dva nova računa, ki ju je družba S. S. tudi plačala, sporni račun pod obtožbo oziroma v izreku sodbe pa je bil storniran (točka 22 sodbe). Družbi M. pa blago po spornem računu sploh ni bilo dobavljeno, denar od prodane terjatve po tem računu družbi B. terjatev, pa je slednji obdolženec oziroma njegova družba C. vrnila (točka 24 sodbe). Ker so zaslišane predstavnice obeh gospodarskih družb skladno izpovedale, da je moralo biti vedno najprej dobavljeno blago, šele nato pa izdan račun, kar z drugimi besedami pomeni, da je izdajo računa vselej pogojevala predhodna dobava blaga, ter še, da je bila takšna poslovna praksa pri vseh dobaviteljih brez izjem (torej tudi družbi C.), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženec v oba sporna računa vpisal lažne podatke, saj ta računa navedenima družbama sploh nista bila izdana, kot tudi ni bilo dobavljeno blago po teh računih.

7Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje v točki 38 obrazložitve sodbe utemeljeno in pravilno ovrglo zagovor obdolženca, da je že naročilo blaga osnova za izdajo računa. Po vsebini enake pritožbene navedbe zagovornika, s sklicevanjem na sklenjeno pogodbo za dobavo blaga na podlagi sprejetega naročila in izpovedbe prič o danem naročilu, zato ne morejo biti utemeljene. Logično je, da pogodba generalno ureja bodoči poslovni odnos med pogodbenimi partnerji, medtem ko je konkretna terjatev z datumom zapadlosti po izdanem računu, upoštevaje ugotovljeno običajno poslovno prakso med družbami, lahko nastala šele na podlagi predhodne izpolnitve obveznosti z dobavo blaga. Zgolj naročilo, brez da bi bilo blago dejansko dobavljeno, tako ni moglo ustvariti terjatve oziroma dolžnega zneska z datumom zapadlosti na izdanih računih, če naročeno blago ni bilo dobavljeno. Drugačne pritožbene trditve zagovornika ne morejo biti uspešne.

8Tudi zatrjevano kršitev kazenskega zakona opira zagovornik na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje. Navaja, da dobava blaga ni pogoj za nastanek terjatve, ampak terjatev nastane že z akceptom naročila, zato je presoja in odločitev sodišča prve stopnje, da naj bi bila v omenjenih računih lažna vsebina in da naj bi bila računa ponarejena, popolnoma napačna. Na ta način pa kršitev kazenskega zakona ne more biti podana, saj ta kršitev vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon je uporabilo napačno ali pa ga sploh ni uporabilo. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, zato kršitev kazenskega zakona ni podana.

9Višje sodišče je izpodbijano sodbo zaradi uveljavljanih pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v skladu z določbo 386. člena ZKP preizkusilo tudi v odločbi o izrečeni kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene pogojne obsodbe v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje mu je namreč ob pravilnem vrednotenju teže storjenih kaznivih dejanj, okoliščin, v katerih ju je obdolženec storil, stopnje njegove krivde ter opisane olajševalne okoliščine, izreklo po vrsti primerno kazensko sankcijo, ki je zgolj opozorilne narave, v okviru te pa določilo ustrezno enotno kazen zapora.

10Po obrazloženem, ko zagovornik glede odločilnih dejstev in okoliščin obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, in ko slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, v skladu z določbo 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

11Odločitev o plačilu sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, višina takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in tar. št. 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife.