VSK sklep Cp 141/2010

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor mednarodne nepristojnosti slovenskega sodišča, ki ga je podala toženka v postopku razveze zakonske zveze pravdnih strank.

Zoper sklep se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in tožbo zavrže oz., da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Toženka vztraja, da niso izkazane vse okoliščine, ki bi utemeljevale pristojnost slovenskega sodišča. Tožnik ni predložil ustreznih dokazil in ni izkazal, da dejansko prebiva v Sloveniji. Toženka vztraja, da živi tožnik v Švici, kjer tudi dela in ima svojo zobno ordinacijo. Za te trditve je predložila ustrezna dokazila, iz katerih izhaja, da ima tožnik svojo zobno ordinacijo v S. v Švici in informacijo o prebivališču z dne 31.7.2008, ki potrjuje, da je tožnik prijavljen v register prebivalcev na naslovu S. Švica. Predlagala je vpogled spletne strani njegove ordinacije v Švici. Kljub vsem tem predloženim dokazilom je sodišče njen ugovor mednarodne nepristojnosti zavrnilo. Pri tem se je oprlo na določbo 1.a odstavka 3. člena Uredbe, ki pravi, da je sodišče ob ostalih pogojih pristojno, če ima vlagatelj običajno bivališče v državi, v kateri teče konkretni sodni postopek. Pri tem pa je določeno, da je običajno bivališče tudi bivališče, kjer vlagatelj biva najmanj šest mesecev pred vložitvijo vloge. Sodišče se sploh ni opredelilo do toženkinih dokaznih predlogov, niti ni zaslišalo tožnika o teh okoliščinah. Oprlo se je samo na potrdilo o stalnem bivališču in navedbo tožnika, da živi v Sloveniji. Takšna odločitev je nezakonita, saj tožnik ni niti navajal, da bi v Sloveniji pred vložitvijo vloge živel šest mesecev ali več. Navedba, da ima v Sloveniji običajno bivališče pa je nezadostna, ker ni konkretna in je zgolj povzetek abstraktnega dejanskega stanu. Pravni standard običajnega bivališča mora zapolniti sodišče na podlagi konkretnih navedb stranke o prebivanju. Tožnik niti navedb o tem ni podal. Sodišče nepravilno razume tudi določbo Uredbe, ko meni, da za izpolnitev pogojev običajnega bivališča zadostuje prijava o stalnem prebivališču. Ta določba zelo jasno in nedvoumno pove, da govori o dejanskem in ne o formalnem prebivališču. Prijava prebivališča je samo ena izmed okoliščin, ki dokazuje šestmesečno bivanje, še vedno pa je potrebno za konkreten primer ugotoviti, ali je vlagatelj tudi dejansko šest mesecev bival v Sloveniji. Kako je to mogoče ob dejstvu, da šest dni v tednu vodi lastno ordinacijo v Švici, sodišče ni pojasnilo. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev postopka, saj ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala toženka. Tudi glede predloženih dokazov ni pojasnilo, da bi jih vpogledalo, sicer pa je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člen ZPP, ker ni obrazložilo, zakaj dokaznih predlogov ni upoštevalo oz, kako jih je razlagalo. Toženka še pojasnjuje, da je med pravdnima strankama v teku oz., da je sedaj že tudi končan postopek delitve skupnega premoženja, ki se je vodil pred sodiščem v Švici, kar dodatno utemeljuje njen ugovor mednarodne nepristojnosti v konkretnem sporu.

Pritožba je utemeljena.

Izhodišče za presojo pristojnosti v tej zadevi predstavlja določba 3. člena Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. november 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo (Bruseljska uredba IIa). Sodišče prve stopnje je odločitev o pristojnosti slovenskega sodišča oprlo na določbo 6. alinee 1.a odstavka 3. člena te uredbe, ki določa pristojnost sodišča države članice na ozemlju katere vlagatelj običajno prebiva, če je bival tam najmanj šest mesecev neposredno pred vložitvijo vloge in je državljan te države članice. Natančno branje te določbe pa pokaže, da določba postavlja tri kumulativne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da je podana pristojnost slovenskega sodišča za razvezni postopek: 1.) da je vlagatelj slovenski državljan; 2.) da ima v Sloveniji svojo običajno prebivališče in 3.) da je moral neposredno pred vložitvijo vloge najmanj šest mesecev prebivati v Sloveniji.

Ni sporno, da je tožnik slovenski državljan in da je torej prvi pogoj izpolnjen. Več vprašanj odpirata drugi in tretji pogoj. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik običajno prebivališče izkazal s potrdilom o stalnem prebivališču na naslovu T., Ilirska Bistrica ter z izjavo, da prebiva na tem naslovu.

Pritožba pa utemeljeno graja enačenje pojma običajno bivališče s prijavo stalnega bivališča. Izraze, ki so uporabljeni v pravu EU in glede katerih sam akt ne napotuje na pravo držav članic, je načeloma treba razlagati samostojno in enotno v celotni skupnosti, ob upoštevanju okvira, v katerega je določba umeščena, ter cilja, ki ga uresničuje konkretna ureditev. Glede pojma običajno prebivališče, ki je uporabljen v določbi 3. člena Uredbe št. 2201/2003, ta uredba ne napotuje na pravo držav članic, zato je pri razlagi tega pojma treba izhajati iz avtonomne opredelitve, ki jo določbi daje pravo Evropske unije (tako sodba v zadevi C-523/07 A z dne 2.4.2009).

Sodišče EU sicer še ni opredelilo pojma običajnega prebivališča, ki je uporabljen v 3. členu Uredbe št. 2201/2003, je pa določilo merila za pojem običajnega prebivališča otroka, ki je uporabljen v 8. členu te uredbe. Tako je odločilo, da ta ustreza kraju, ki pomeni neko integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje in da je v ta namen treba med drugim upoštevati dolžino, rednost, razmere bivanja in razloga za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otrok, kraj in razmere šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v navedeni državi. Običajno prebivališče ugotovi nacionalno sodišče, pri čemer upošteva vse dejanske okoliščine posameznega primera.

Tudi na drugih področjih prava Evropske unije je Sodišče EU pojem običajno prebivališče že opredelilo, in sicer kot „kraj, ki mu je udeleženec prostovoljno določil stalni značaj trajnega ali stalnega kraja, v katerem ima svoje interese“, pri čemer je treba za določitev običajnega prebivališča „upoštevati vse dejanske okoliščine, ki opredeljujejo prebivališče določene osebe“ (sodba v zadevi C-452/93 P Magdalena Fernandez v Komisija, Poročilo Evropskega sodišča 1994, stran 4295).

Iz navedenega izhaja, da je določitev običajnega prebivališča dejansko vprašanje, ki ga mora razrešiti sodišče upoštevajoč vrsto meril, ki so primeroma našteti zgoraj. Bistveno je, da ugotovi, kje ima oseba dejansko središče življenjskih interesov. Pri tem sicer ni na mestu dobesedna preslikava meril, ki so bila uporabljena za določitev običajnega prebivališča otroka, že zaradi različnega pomena, ki ga ima ta navezna okoliščina v 3. in 8. členu Uredbe št. 2201/2003. Pri sporih v razmerjih med starši in otroki (8. člen) je namreč otrokovo običajno prebivališče osrednja navezna okoliščina za določitev pristojnosti, medtem ko je v razveznih postopkih (3. člen) običajno prebivališče samo eden od alternativno določenih naveznih okoliščin za določitev pristojnosti. Vseeno pa je treba za ugotovitev običajnega prebivališča opraviti celovito presojo, kot utemeljeno navaja pritožba, saj ima odločitev, da je slovensko sodišče pristojno na temelju običajnega prebivališča tožnika (ob izpolnitvi preostalih pogojev) daljnosežni pomen: v enotnem evropskem pravnem prostoru to namreč pomeni, da nobeno drugo sodišče v Evropski uniji na tej podlagi ne more biti pristojno.

Zato potrdilo o stalnem prebivališču ne dokazuje, da ima tožnik na območju Republike Slovenije svojo običajno prebivališče. Še zlasti ne, ker je toženka predložila izpisek, ki izkazuje, da ima tožnik prijavljeno prebivališče v Švici in da je tam tudi zaposlen v svoji zobni ordinaciji. V takšni situaciji bi moral tožnik pojasniti okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da je bilo v trenutku vložitve tožbe središče njegovih življenjskih interesov res v Sloveniji, saj je za trditve o pristojnosti slovenskega sodišča, predlagal svoje zaslišanje (tč. III tožbe).

Končno pritožba utemeljeno opozarja tudi, da se sodišče prve stopnje s tretjim pogojem citirane določbe (šestmesečno bivanje na območju Slovenije) sploh ni ukvarjalo. Zato v tem delu odločitve niti ni mogoče preizkusiti.

Iz teh razlogov je moralo pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi toženke ugoditi in izpodbijani sklep po tretjem odstavku 365. člena ZPP razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Katere okoliščine mora sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku ugotoviti, je razvidno iz gornje obrazložitve, zato natančnejši napotki niso potrebni.