VSRS sodba VIII Ips 78/2016

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 26. 9. 2014. Ugotovilo je, da tožniku na podlagi navedene izredne odpovedi delovno razmerje ni prenehalo in ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo ter ga za čas nezakonite odpovedi prijaviti v socialna zavarovanja in mu obračunati ter izplačati plačo na podlagi mesečnega bruto zneska 1.275,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih neto zneskov do plačila.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik, pri katerem je bilo dne 16. 9. 2014 ugotovljeno, da je imel ob zaključku delovnega časa 0,12 grama alkohola na kilogram krvi, glede na določbe pravilnika tožene stranke storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, vendar glede na vse okoliščine primera ni bil podan nadaljnji pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), to je, da tožnik ne bi mogel nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje ob presoji okoliščin iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 prezrli okoliščine na toženkini strani, zaradi katerih nadaljevanje tožnikovega delovnega razmerja ni bilo mogoče. Pri tem se sklicuje na naravo tožnikovega dela in ničelno toleranco do alkoholiziranosti delavcev na delovnem mestu, ki je prav tako pogojena z naravo dejavnosti tožene stranke, ter na pomen zaupanja v delavce pri njihovem delu na terenu. Na nevarnost in nedopustnost prisotnosti alkohola pri delu je tožena stranka delavce ves čas opozarjala. Pri podaji izredne odpovedi je upoštevala, da je bil tožnik pri njej in njenih pravnih prednikih zaposlen preko trideset let in da predhodno ni bil sankcioniran, ter da je bil alkotest opravljen proti koncu delovnega časa, vendar se je glede na druge okoliščine in ničelno toleranco do alkohola kljub temu utemeljeno odločila za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sklicuje se na stališča Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 132/2011 in na druge judikate, v katerih sodišče ugotavlja pomen kršitev glede na delavčevo delovno mesto. Navaja, da pri svojih delavcih ne more imeti različnih meril in poudarja svoje obveznosti v zvezi z zagotavljanjem varnosti pri delu. Sodišču očita zmotno pa tudi neobrazloženo presojo, da zaupanje tožene stranke v tožnika ni moglo biti porušeno do take mere, da delovnega razmerja ne bi mogel več nadaljevati in sodišču očita, da s svojimi stališči vzpostavlja nevarno prakso različne obravnave delavcev oziroma njihovih kršitev delovnih obveznosti glede na čas trajanja njihove zaposlitve.

4V odgovoru tožnik prereka revizijske navedbe in navaja, da izredna odpoved ne more biti absolutna sankcija za vse kršitve zgolj iz razloga, ker se je tožena stranka tako odločila, saj so kršitve glede na okoliščine posameznega primera lahko dejansko različne.

5Revizija ni utemeljena.

6Sodišče je ugotovilo naslednje okoliščine in interese pogodbenih strank, ki vplivajo na presojo možnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnika oziroma na presojo pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb prvega odstavka 109. člena ZDR-1:

- Tožena stranka ima tudi glede na svojo dejavnost, povezano z delom na terenu, delom na višini in z napravami pod električno napetostjo, ničelno toleranco do prisotnosti alkoholiziranih delavcev na delu in je zato v Pravilniku o prepovedi uživanja alkohola, drog in drugih prepovedanih substanc vsako prisotnost alkohola utemeljeno opredelila kot hujšo kršitev delovnih obveznosti, vendar je za kršitev prepovedi alkoholiziranosti pravilnik predvideval tri vrste možnih sankcij.

- Tožena stranka je svoje delavce večkrat opozarjala na prepoved vsakršne alkoholiziranosti na delovnem mestu in štela, da je dejansko edina sprejemljiva sankcija za kršitev te prepovedi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

- Tožnik je bil pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih zaposlen preko trideset let. Bil je dober in zanesljiv delavec, dotlej z uživanjem alkohola in delovno disciplino ni imel težav.

- Tožnik je delal kot monter na terenu, zaradi težav s hrbtenico pa dela na višini ni opravljal. V zvezi s svojim delom je vozil tudi službeni avto.

- Dne 16. 9. 2014 je bil tožnik iz dela na terenu s službenim kombijem napoten v nabavo kabla in se je vrnil v enoto tožene stranke v A. šele po tretji uri popolne. Po preveritvi pri nadrejenem delavcu, da za njega za ta dan nima več delovnih nalog, je v bližnjem lokalu popil pijačo R., ker je bil žejen, po 16.00 uri pred odhodom delavcev z dela pa je tožena stranka izvedla za vse delavce preizkus alkoholiziranosti, s katerim je bila pri tožniku ugotovljena prisotnost 0,12 grama alkohola na kilogram krvi.

- Tožnik je pitje nizko alkoholne pijače R. priznal in to glede na prepoved alkohola pri toženi stranki obžaloval. Tožnikov nadrejeni delavec zaradi tega ravnanja ni imel pomislekov do nadaljevanja dela s tožnikom.

7Glede na navedene ugotovitve je sodišče utemeljeno presodilo, da tožena stranka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ustrezno upoštevala okoliščin na tožnikovi strani, ki na eni strani zmanjšujejo dejansko težo in pomen tožnikove kršitve, na drugi strani pa tudi utemeljeno opravičujejo tožnikov povečan interes za ohranitev zaposlitve. Gre dejansko za nizko stopnjo alkoholiziranosti, za dejstvo, da je tožnik popil nizko alkoholno pijačo ob zaključku delovnega časa, ko zanj ni bilo več predvidenih delovnih nalog in realna nevarnost vpliva alkohola na njegovo delo več ni mogla biti podana, gre za njegovo dolgoletno delo in pripadnost toženi stranki, pa tudi za njegovo obžalovanje kršitve prepovedi vsakršnega pitja kakršnihkoli alkoholnih pijač.

8Stališče tožene stranke, da je mogoče za vsako tudi najmanjšo stopnjo prisotnosti alkohola na delu podati delavcu zgolj izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne glede na druge okoliščine na strani delavca, je v nasprotju z določbami prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je dejansko najstrožji ukrep delodajalca v zvezi s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti z delovnega razmerja, predviden za najhujše kršitve obveznosti delavca, ko z njim tako glede na težo kršitve, kot glede na druge okoliščine, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Da uveljavi svoj legitimni interes za preprečitev alkoholiziranosti na delu, je imela tožena stranka v primerih, kakršen je bil tožnikov, na voljo tudi druge blažje ukrepe, ki so bili predvideni v njenem Pravilniku (disciplinski postopek, redna odpoved - 18. člen Pravilnika). Glede na to je sodišče utemeljeno presodilo, da upoštevaje tudi okoliščine na tožnikovi strani ob izreku ustreznejšega milejšega ukrepa ni bilo realne podlage za izgubo zaupanja v tožnikovo delo, oziroma, da okoliščine za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu prvega odstavka 109. člena ZDR-1 niso bile podane. Sicer utemeljena ničelna toleranca tožene stranke do alkoholiziranosti delavcev na delu se lahko kaže v doslednem kontroliranju in sankcioniranju tovrstnih kršitev v smislu določb njenega Pravilnika, ki pa je s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno le, če so hkrati realno podane tudi vse okoliščine, ki v smislu navedeni določb ZDR-1 preprečujejo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

9V kolikor se tožena stranka sklicuje na sodbo v zadevi VIII Ips 132/2011 z dne 4. 6. 2012 sodišče ugotavlja, da v navedeni zadevi razen sorazmerno nizke stopnje alkoholiziranosti gradbenega delavca, ki je bil zadolžen za delo na višini, drugih okoliščin na strani delavca, ki bi kazale na možnost nadaljevanja delovnega razmerja, sodišče ni ugotavljalo. Pri tem je kot nebistveno štelo, ali je tega dne tožnik dejansko delal na višini ali ne. Drugi judikati Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje tožena stranka, pa se ne nanašajo na problem alkoholiziranosti.

10Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je sodišče na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.