VSRS sodba in sklep VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015

Reviziji z dne 5. 10. 2015 se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v delu, ki se nanaša na odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja v višini 16.000,00 EUR in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija z dne 3. 6. 2015 se zavrne, in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 8. 2012, ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 16. 8. 2012 za delovno mesto strokovni sodelavec za nabavo zemeljskih storitev nična, podrejeno pa izpodbojna in se zato razveljavi ter toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo vodja prodajnega področja, ji za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi od 1. 9. 2012 do dneva vrnitve plača vsakomesečno razliko v plači ter ji plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 16.000,00 EUR. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 8. 2012 in njeno razveljavitev, plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 16.000,00 EUR ter plačilo vsakomesečne razlike v plači (ki pa je v podrejenem zahtevku opredeljena kot odškodnina za premoženjsko škodo).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Tožnica je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi, dne 3. 6. 2015 vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, v delu, ki se nanaša na zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode zaradi trpinčenja, pa je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 54/2015 z dne 9. 9. 2015 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 8. členom ZPP in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter glede vprašanja pravilne materialnopravne presoje trpinčenja v konkretni zadevi. Tožnica je v tem delu vložila revizijo dne 5. 10. 2015. Revizijsko sodišče je obe reviziji presojalo skupaj.

4Tožnica navaja, da je bilo v postopku kršeno načelo vestne in skrbne presoje dokazov. Dokazna ocena naj bi bila opravljena brez upoštevanja metodološkega napotka, ki ga vsebuje 8. člen ZPP, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi zaradi zahtevane skrbnosti moralo navesti argumente dokazne vrednosti za vsak posamezen dokaz in jih šele nato primerjati med seboj, česar pa ni storilo. Sodišču druge stopnje očita, da je v obrazložitev prepisalo argumente iz drugega spora (med tožničino sestro in toženo stranko), zaradi česar naj bi bila obrazložitev sodišča druge stopnje nerazumljiva. Tožnica tako na primer nikoli ni zatrjevala, da je odšla na dopust, ne da bi ji tožena stranka dopust predhodno odobrila, kar pa je bila okoliščina iz spora tožničine sestre. Odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove bi bilo treba v primeru zatrjevane diskriminacije in šikaniranja presojati kot enoten akt in ugotoviti, ali je položaj delavca pred in po odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove bistveno enak ali bistveno slabši kot položaj drugih delavcev, sodišče pa te presoje ni opravilo. Tožnica naj bi ves čas zatrjevala, zaradi katere osebne okoliščine je bila neenako obravnavana, in sicer naj bi se A. A. s strani tožnice počutila ogroženo, saj za razliko od tožnice ni imela potrebnega znanja in izkušenj. Sodišče naj se ne bi opredelilo do tega, zakaj ni sledilo izpovedim prič B. B., C. C., D. D. in E. E., ki so potrdile navedbe tožnice glede šikaniranja, diskriminacije in razlogov reorganizacije. V zvezi z zatrjevanim trpinčenjem naj se sodišče ne bi opredelilo do izpovedi prič D. D. in C. C., ki naj bi potrdila trditve tožnice v zvezi s trpinčenjem s strani vodje A. A. in tudi ne do dejstva, da so bili neprimernemu ravnanju podvrženi tudi drugi zaposleni. V zvezi s težavami pri koriščenju letnega dopusta naj bi zgolj pavšalno sledilo izpovedi A. A., medtem ko naj se ne bi opredelilo do nasprotnih trditev in predloženih dokazov tožnice. Sodišče naj ne bi obrazložilo, kako je prišlo do svojih zaključkov niti ne, zakaj ne verjame pričam, ki so potrdile tožničine navedbe. Zaradi vsega navedenega naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma naj bi bila obrazložitev v delu, kjer se nanaša na primer tožničine sestre, nerazumljiva, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Podana naj bi bila tudi bistvena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi sodišče napačno povzelo izpoved priče B. B. v zvezi z odobritvijo letnega dopusta tožnici. Sodišče naj bi tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri presoji nezakonitosti odpovedi ni upoštevalo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove na podlagi četrtega odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) (2) nezakonita, če je bil delavec pri tem diskriminiran. Prav tako naj bi zmotno štelo, da ima delavec na podlagi ZDR, pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, zgolj omejeno sodno varstvo. Novo sklenjena pogodba o zaposlitvi naj bi bila nična, saj naj bi zaradi nezakonitosti odpovedi prvotne pogodbe o zaposlitvi odpadla pravna podlaga za sklenitev nove. Trpinčenje naj ne bi predstavljala zgolj dejanja, ki so že na prvi pogled graje vredna in žaljiva, ampak tudi ukrepi, ki so na prvi pogled zakoniti, vendar pa iz okoliščin izhaja, da je njihov namen poslabšanje socialnega, psihičnega, zdravstvenega in poklicnega položaja žrtve. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 7226/2009 z dne 15. 9. 2011, kjer naj bi sodišče navedlo, da je pri presoji kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu odločilnega pomena nastop prepovedanih posledic ponižanosti in prestrašenosti oškodovanca. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ker tega vidika ni presojalo, zaradi česar sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih in je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5Tožena stranka je na obe reviziji vložila odgovora na reviziji in predlagala njuno zavrnitev.

6Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek), v primeru dopuščene revizije pa samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek). Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Glede na to je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje preizkusilo le glede odločitve v zvezi z nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odločitve o nepremoženjskem odškodninskem zahtevku zaradi trpinčenja.

7Revizija z dne 5. 10. 2015 je utemeljena, revizija z dne 3. 6. 2015 pa ni utemeljena.

Povzetek dejanskih ugotovitev

8Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki več kot trideset let, nazadnje na delovnem mestu vodja prodajnega področja v sektorju trženja in prodaje po pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 7. 2006 in aneksa z dne 31. 7. 2006. Dne 16. 8. 2012 ji je tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji hkrati ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto strokovni sodelavec za nabavo zemeljskih storitev, ki jo je tožnica podpisala. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka organizacijo dela po pravilniku o sistemizaciji delovnih mest že od novembra 2011 dalje večkrat spreminjala in prilagajala, tožnici pa je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi spremembe pravilnika junija 2012. Spremembe pravilnika je obravnaval in potrdil tudi svet delavcev tožene stranke in odločeno je bilo, da se delovno mesto vodje prodajnega področja (na katerem ni bila zaposlena samo tožnica, temveč več delavcev) ukine, vsebina tega dela pa se porazdeli med druga delovna mesta, s čimer bi se dosegla racionalizacija dela in uvedlo novo delovno mesto prodajni predstavnik na lokalnem trgu. Do takrat so bili prodajni predstavniki locirani na sedežu družbe, po tem pa so jih prestavili na zunanje trge. Poleg delovnega mesta vodja prodajnega področja je tožena stranka ukinila še delovno mesto referent za distribucijo kart in kontrolo kuponov, strokovni sodelavec za učne naprave, koordinator za usposabljanje posadk in koordinator podpor kabinskemu osebju. Poleg tožnice je v sektorju trženja in prodaje delalo še šest delavcev. Vsem so se zaradi spremembe pravilnika pogodbe o zaposlitvi spremenile in bile sklenjene nove pogodbe o zaposlitvi.

Zatrjevana nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in obseg sodnega varstva

9Zmotno je stališče tožnice, da bi moralo sodišče presojati zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot celoto. Če delavec, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi, sprejme ponudbo za sklenitev nove pogodbe, je obseg varstva omejen in zajema zgolj presojo utemeljenosti odpovednega razloga, ne pa presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v celoti. Ko delavec sprejme ponujeno zaposlitev in podpiše novo pogodbo o zaposlitvi, izjavi svojo voljo, da bo delo nadaljeval pod pogoji nove pogodbe o zaposlitvi, hkrati pa pristane na sodno presojo, ki je omejena le na utemeljenost odpovednega razloga, odpade pa presoja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz morebitnih drugih razlogov (3). Gre za ustaljeno sodno prakso na podlagi prej veljavnega ZDR, ki je bila glede na tedaj veljavne zakonske določbe pravilna (4).

Utemeljenost odpovednega razloga

10Sodišči nižjih stopenj sta glede na zgoraj povzete dejanske ugotovitve (na katere je revizijsko sodišče vezano) materialnopravno pravilno presodili, da je bil odpovedni razlog utemeljen in resničen (ne zgolj navidezen). Do sprememb, med katerimi je bila tudi ukinitev tožničinega delovnega mesta, je prišlo zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov tožene stranke. Tudi če bi tožena stranka, kot zatrjuje tožnica, reorganizacijo v resnici izvedla zato, ker je ugotovila, da oddelek zaradi slabih odnosov ne more več funkcionirati in je zato delavcem odpovedala pogodbe o zaposlitvi in ponudila nove pogodbe drugje, bi bila reorganizacija upravičena, saj tožena stranka z disfunkcionalnim oddelkom ne more poslovati.

11Tožnica sodišču neutemeljeno očita neupoštevanje metodološkega napotka iz 8. člena ZPP in posledično bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v zvezi s tem pretehtalo vse izvedene dokaze, tudi prič, ki so izpovedale, da se je tožena stranka s to reorganizacijo zgolj želela znebiti določenih oseb, vendar pa je na koncu po presoji vsakega dokaza posebej in vseh skupaj prišlo do drugačnega zaključka. Pri tem je sodišče tudi ustrezno obrazložilo, da so ostali izvedeni dokazi pri končni presoji pretehtali nad izpovedjo tožnice in teh prič. Tudi po presoji revizijskega sodišča je ocena dokazov logična in izkustveno sprejemljiva.

12Ob ugotovitvi, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila nezakonita, so irelevantne revizijske navedbe glede ničnosti in izpodbojnosti novo sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Zatrjevana diskriminacija

13Revizijske navedbe glede diskriminacije oziroma neenakega obravnavanja se dejansko ne nanašajo na samo odpoved (pogodbe so bile enako kot tožnici odpovedane tudi drugim), ampak na ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, saj naj bi bilo edino tožnici ponujeno delo izven komercialnega sektorja in za bistveno slabšo (začetniško) plačo. Dejstvo, ali je bila tožnici zaradi osebnih okoliščin, ki jih zatrjuje, in sicer to, da je bila A. A. „do skrajnosti zoprna,“ ponujeno bistveno slabše delovno mesto, na zakonitost odpovedi ne more vplivati. Ob tem revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišč nižjih stopenj, da okoliščina, ki jo navaja tožnica, ne predstavlja „druge osebne okoliščine“ v smislu 6. člena ZDR, ki obravnava prepoved diskriminacije, saj ne gre za nek osebni status. Bi pa lahko bila ta okoliščina (če bi se izkazala za resnično) pomembna v okviru zatrjevanega trpinčenja.

Opredelitev pojma trpinčenje na delovnem mestu

14Trpinčenje na delovnem mestu je v 6a. členu ZDR opredeljeno kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. V skladu z navedeno definicijo je trpinčenje proces (dogajanje, vedenje ali ravnanje) in ne zgolj enkraten konflikt. Gre za več dogodkov oziroma ravnanj, ki gledano skupaj (in ne le vsak zase!) predstavljajo trpinčenje v opisanem smislu. Ponavljajoča se ali sistematična ravnanja so sama po sebi lahko tudi manjšega pomena, gledano kumulativno pa lahko predstavljajo resno obliko nasilja (5). Med trpinčenje se uvrščajo na primer ravnanja, ki predstavljajo napad zoper izražanje in komuniciranje žrtve (npr. omejevanje možnosti izražanja, prekinjanje govora, kričanje, zmerjanje, nenehno kritiziranje dela ali osebnega življenja, izrekanje nejasnih pripomb, grožnje, izmikanje neposrednim stikom); ki ogrožajo socialne stike žrtve (ko se z napadeno osebo nihče več ne pogovarja, jo ignorirajo, premestijo v delovne prostore stran od drugih sodelavcev, ali pa imajo sodelavci celo prepoved govoriti z žrtvijo); ki predstavljajo napad na osebni ugled žrtve (obrekovanje, širjenje neresničnih govoric, dvom v poslovne odločitve žrtve, siljenje k opravljanju nalog, ki zmanjšujejo samospoštovanje žrtve, dvom o poslovnih odločitvah žrtve, napačno ali žaljivo ocenjevanje delovnih prizadevanj); ki pomenijo napad na kakovost poklicnega življenja in organizacijske vloge (žrtev ne dobiva več delovnih nalog ali pa dobiva nesmiselne delovne naloge, pretežke naloge, žrtvi so odvzete delovne naloge ali se dodeljujejo naloge pod ravnijo kvalifikacije); napadi zoper zdravje (oseba dobiva za zdravje škodljive naloge, namerno povzročanja psihične škode) (6).

Presoja trpinčenja v konkretnem primeru

15Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo vsakega od dogodkov oziroma ravnanj posebej in za vsakega posebej ugotovilo, da ne more predstavljati trpinčenja tožnice. Posamezen dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja, pač pa to lahko predstavlja le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj. Presoje vseh ravnanj kot celote sodišče ni opravilo.

16Tako je sodišče na primer v zvezi z očitki tožnice, da ji je A. A. brez vzroka odvzela vse pristojnosti na trgu X. in ga predala drugemu „area managerju,“ da je bila izključena iz dogovora za potencialnega novega predstavnika v Y in s predlogi ignorirana, da je dobila nalogo, da pošlje mnenje o promociji Z, njeno mnenje pa je bilo v celoti ignorirano, za vsako posamezno ravnanje presodilo, da je šlo zgolj za poslovno-organizacijske odločitve vodje, do katerih ima ta vso pravico. Že tak zaključek je v zvezi s posameznimi ravnanji lahko vprašljiv, najmanj pa preuranjen, vendar je, kot rečeno, treba presojati celoto. V tem primeru so zaključki lahko tudi drugačni. Nadrejeni delavec ima res pravico in dolžnost nadzirati in preverjati delo podrejenih, dodeljevati naloge, dajati navodila za njihovo izvedbo in podajati kritike, kadar je delo opravljeno neustrezno. Vendar pa izvajanje teh pravic ne sme voditi v njihovo zlorabo. Pomemben je tudi sam način komunikacije (kadar gre za smešenje, grožnje in podobno) oziroma dejstvo, da je ta odsotna (kadar gre za ignoriranje in izločevanje). Sodišče v določenih delih tudi zmotno enači trpinčenje z žaljenjem in grdim obnašanjem. Trpinčenje ni samo žaljenje in grdo obnašanje, ampak tudi izključevanje, ignoriranje, osamitev in prav to tožnica zatrjuje. Izvajanje vodstvenih pravic na način ali z namenom, da se podrejeno osebo izolira, poniža, izključi, degradira ali drugače trpinči, pomeni zlorabo teh pravic in ni dopustno. Zato tudi ugotovitev, da neko posamezno ravnanje ni bilo protipravno oziroma nezakonito, samo po sebi ne zadostuje. V primeru odobritve izrabe letnega dopusta na primer sicer drži, da je ta v pristojnosti delodajalca in delavec ne more domnevati, da je dopust odobren že z vložitvijo vloge za odobritev. Če pa delodajalec delavcu ne odobri dopusta brez objektivnih razlogov, povezanih s poslovanjem ali pa delavca brez utemeljenega razloga pušča v negotovosti glede odobritve vse do zadnjega, potem svojo zakonito pravico zlorablja za nedopustne cilje.

17Tožnica je med drugim zatrjevala, da jo je A. A. ignorirala (ignoriranje njenih predlogov, neobveščanje in podobno), ji brez objektivnega razloga odvzela pristojnosti (na primer trg X., Y.), jo izključevala (iz področij, ki jih je do tedaj opravljala), jo diskreditirala (pred strankami, sodelavci), ji brez razloga ni odobravala dopustov ali odgovarjala na njene pozive in podobno. Vse našteto sodi v nabor tipičnih oblik trpinčenja na delovnem mestu. Da bi sodišče presodilo utemeljenost teh očitkov, bi moralo ugotoviti, ali je A. A. sistematično oziroma s ponavljajočimi se ravnanji, ki jih opisuje tožnica, slednjo izključevala, diskreditirala, ignorirala in podobno, kar pa bi lahko storilo le ob presoji vsega dogajanja kot celote.

Razmerje med trpinčenjem in kaznivim dejanjem šikaniranja na delovnem mestu

18Presoja kdaj gre za graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje je v prvi vrsti objektivna in se ugotavlja glede na to, kaj se po splošnih družbenih merilih šteje za tako ravnanje. Sekundarno se ugotavlja tudi dojemanje prizadetega, ki mora tako ravnanje subjektivno doživljati na enak način, saj sicer ne more biti trpinčen. Pri tem tožnica zmotno enači trpinčenje in kaznivo dejanje šikaniranja. Trpinčenje je samostojni delovnopravni institut, ki sicer hkrati predstavlja tudi eno od štirih izvršitvenih oblik kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu (poleg neenakega obravnavanja, spolnega nadlegovanja in psihičnega nasilja), kjer je poleg ugotovitve obstoja vsaj ene od teh oblik potrebno ugotoviti tudi vsaj eno od prepovedanih posledic prestrašenosti ali ponižanosti, kot znakov kaznivega dejanja. V tem sporu se za ugotovitev protipravnosti ne zahteva tudi ugotovitev prestrašenosti ali ponižanosti, kot zmotno meni tožnica, so pa te okoliščine (med drugim) lahko pomembne pri nadaljnjem ugotavljanju obstoja škode in posledično za odmero odškodnine.

19Zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, saj sodišče za nekatere dogodke ni ugotovilo, ali je do njih prišlo ali ne, ker je izhajalo iz zmotnega izhodišča, da gre v vsakem primeru za legitimno vodstveno odločitev A. A. (npr. izključitev iz dogovora za novega predstavnika Y, ignoriranje predlogov v zvezi z novim predstavnikom Y, mnenja o promociji Z). Zaradi tega sodišče tudi ni ocenilo vseh izvedenih dokazov in pri tem izhajalo iz metodološkega napotka kot ga opredeli 8. člen ZPP.

20Glede na navedeno je v skladu s 378. členom ZPP revizijsko sodišče revizijo z dne 3. 6. 2015 zavrnilo, reviziji z dne 5. 10. 2015 pa je ugodilo in v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje delno razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

21V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ta dejstva ugotoviti na podlagi presoje vseh izvedenih dokazov (tudi izpovedb prič, na katere se v reviziji sklicuje tožnica), po potrebi izvesti še druge predlagane dokaze, nato pa v skladu z zgoraj navedenimi izhodišči, na podlagi celote ugotovljenih ravnanj presoditi, ali je v konkretnem primeru šlo za trpinčenje ali ne, in po potrebi presoditi o tožničinem nepremoženjskem odškodninskem zahtevku.

22Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji.

Op. št. (3): Primerjaj zadevi VIII Ips 63/2011, VIII Ips 44/2010.

Op. št. (4): Primerjaj zadeve VIII Ips 56/2008, VIII Ips 232/2006, VIII Ips 6/2007.

Op. št. (5): V. Di Martino v prispevku Preventing violence and harrassment in the workplace, povzeto po dokumentu ILO, Work-related violence and its integration into existing surveys, 2013.

Op. št. (6): Dopolnitev osnovne kategorizacije tipičnih oblik po Heinzu Leymanu, povzeto po D. Brečko, Recite mobingu ne, Planet GV, 2013, str. 27-35.