VSRS Sklep VIII Ips 145/2016

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do tožene stranke v znesku 542,82 EUR, kar je tožnica iz tega naslova zahtevala več, to je ugotovitev njene terjatve do vtoževanega zneska 30.040,21 EUR, pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožene stranke do tožnice v znesku 448,92 EUR in da je po pobotanju obeh terjatev tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek 75,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2009 dalje do plačila. Zavrglo je tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala nekonkretiziran znesek iz naslova prikrajšanja pri plači.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj terjatve tožnice do tožene stranke v višini 832,58 EUR bruto, v presežku, za plačilo razlik do bruto zneska 23.694,18 in za plačilo zneska 6.346,03 EUR pa je zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnice iz naslova preveč plačanih plač do višine 832,58 EUR. V preostalem je pritožbo zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

3Tožnica je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 110/2015 z dne 9. 3. 2016 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali se 8. člen Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Visoke zdravstvene šole Univerze v Mariboru (1) (v nadaljnjem besedilu Merila VZŠ) lahko razlaga na način, da se vaje obračunajo z uporabo formule za preračunavanje vaj v ure predavanj.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka vaje obračunavala z uporabo formule za preračunavanje ur vaj v ure predavanj, ki ni bila nikoli objavljena, zato tožnica z njo ni bila seznanjena. Uporaba formule naj bi bila v nasprotju s prvim odstavkom 63. člena Zakona o visokem šolstvu (2) (v nadaljevanju ZVis) in 8. členom Meril VZŠ, zaradi česar se je tožnici nezakonito povečala neposredna pedagoška obveznost (v nadaljevanju NPO) z 9 na 10 ur in dodatna pedagoška obveznost (v nadaljevanju DPO) z 12 na 14 ur. Povečanje tožničine pedagoške obveznosti naj bi bilo tudi v nasprotju s tožničino pogodbo o zaposlitvi in pridobljenim nazivom predavateljice, saj naj bi se ji na ta način določila višja pedagoška obveznost v višini, ki je predpisana za asistenta. Na podlagi 8. člena Meril VZŠ naj bi se vaje obračunavale v višini izhodiščnega plačilnega razreda, ki pripada visokošolskemu sodelavcu asistentu, zato naj ne bi bilo potrebe za uporabo formule in drugačen način obračunavanja vaj. Ta člen naj bi določal obračun vaj ne pa preračunavanje ur vaj v ure predavanj z uporabo formule.

5Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da iz Meril VZŠ jasno izhaja, da ena ura vaj ni vrednostno enaka eni uri predavanj, zato tožena stranka tožnici tedenske delovne obveznosti in posledično plače ni mogla izračunati drugače, kot da je izračunala, koliko vaj mora tožnica opraviti, da doseže osnovno plačo.

6V primeru dopuščene revizije revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (3) (v nadaljevanju ZPP), preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7Revizija je utemeljena.

8Revizijsko sodišče je v tem sporu presojalo zgolj vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena, in sicer ali je tožena stranka tožnici zakonito preračunavala opravljene ure vaj z uporabo formule, zaradi česar sta njena NPO in DPO, ker je pretežno opravljala vaje in ne predavanj, presegli 9 oziroma 3 ure tedensko. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena kot predavateljica s predmetnega področja zdravstvena nega za nedoločen čas in polnim delovnim časom 40 ur tedensko. Tožnica je kot predavateljica tedensko morala opraviti 9 ur NPO in (na podlagi sklepa dekana) še 3 ure DPO, skupaj torej 12 ur pedagoške obveznosti. Tožnica je v spornem obdobju pretežno izvajala vaje in ne predavanj. V tem sporu vtožuje mesečna prikrajšanja pri plači za obdobja od oktobra 2005 dalje do vključno meseca septembra 2008 in od junija 2009 do izdaje sodbe.

9NPO za predavatelja (kar je naziv tožnice) znaša 9 ur tedensko (2. alineja prvega odstavka 63. člena ZVis). NPO in njene oblike določi rektor univerze s posebnim predpisom, h kateremu si pridobi soglasje resornega ministrstva (drugi odstavek 63. člena ZVis). Pristojni organ visokošolskega zavoda lahko predavatelju, določi DPO, kadar z NPO (9 ur) ni mogoče izvesti študijskih programov, v višini 3 ure tedensko (2. alineja tretjega odstavka 63. člena). Kakor (posredno) izhaja iz besedila 63. člena ZVis, zlasti pa iz 22e. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (4) (v nadaljevanju ZSPJS), DPO ne pomeni dela preko polnega (40 ur tedensko) delovnega časa, ampak dodatno obremenitev znotraj tega časa. DPO se obračuna enako kot NPO (5) oziroma del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela se obračuna enako kot redna pedagoška obveznost (6).

10Res je, da univerze uživajo določeno avtonomijo, vendar pa se ta lahko giblje le v okvirih zakonske in podzakonske ureditve oziroma določb veljavnih kolektivnih pogodb, kar velja tudi za področje plač (7), zato je treba za visokošolske učitelje upoštevati zakonodajo, ki velja za javne uslužbence. Na podlagi prvega odstavka 5. člena ZSPJS je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Javnim uslužbencem v javnih visokošolskih zavodih se lahko v okviru povečanega obsega dela določi obseg DPO le v obsegu in pod pogoji, določenimi s področnimi zakoni (drugi odstavek 22e. člena ZSPJS). ZSPJS v 40. členu določa, da vsi izplačevalci plač obračunavajo in izplačujejo plače na podlagi enotne metodologije in obrazcev, ki jih z uredbo predpiše vlada, kar je ta storila s sprejemom Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (8) (v nadaljnjem besedilu Uredba).

11Na podlagi zakonskega pooblastila iz drugega odstavka 63. člena ZVis je rektor Univerze v Mariboru sprejel Akt o oblikah neposredne pedagoške obveznosti (9) (v nadaljevanju Akt), ki je v 3. členu določil, da so oblike neposredne pedagoške obveznosti za predavatelja: predavanja, vaje, nastopi in hospitacije. Akt je v 10. členu nadalje določil, da dejavnost, ki jo opravljajo pedagoški delavci v polnem 40 urnem delovnem času, vključuje in obsega vse oblike in vsebine neposredne in posredne pedagoške obveznosti, kot tudi temeljnega znanstveno raziskovalnega oziroma umetniškega dela. Univerza v Mariboru je nadalje sprejela Merila za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Univerze v Mariboru (10), (v nadaljevanju Merila UM), ki v drugem odstavku 3. člena določajo, da mora predavatelj, za osnovno plačo opraviti NPO v trajanju 9 ur tedensko.

12Visoka zdravstvena šola Univerze v Mariboru je (med drugim tudi) na podlagi Akta in Meril UM dne 4. 5. 2005 sprejela Merila VZŠ. Ta v 8. členu določajo, da se predavatelju z univerzitetno izobrazbo (kot je primer tožnice) opravljene vaje obračunavajo v višini izhodiščnega plačilnega razreda, ki pripada visokošolskemu sodelavcu asistentu z univerzitetno izobrazbo. Tožena stranka je 21. 9. 2009 sprejela Spremembe in dopolnitve Meril UM (11), kjer je določila formulo (12) za preračun neposredne pedagoške obveznosti delavcev. Na podlagi te formule za predavatelja, uvrščenega v 34. plačni razred, pride v poštev ekvivalent (v nadaljevanju imenovan faktor) 0,794, kar povedano drugače pomeni, da predavatelj z eno uro vaj, opravi 0,794 ure pedagoške obveznosti (NPO ali DPO).

13Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka, vsaj v primeru tožnice, 8. člen Meril VZŠ uporabila tako, da je časovno (pre)vrednotnila oziroma relativizirala ure vaj. V tožničinem primeru (primer predavateljice) je bila ena ura vaj časovno prevrednotena na manj kot eno pedagoško uro. Seveda tako preračunavanje (faktoriziranje) ur vpliva tudi na končni obračun tožničine plače, vendar le posredno, ker je število opravljenih ur po faktorizaciji manjše.

14Zmotno je stališče sodišča, da je imela tožena stranka podlago za faktoriziranje ur vaj v Uredbi oziroma v dopolnitvah te Uredbe (13). Dopolnitve Uredbe ne urejajo niti časovnega niti denarnega vrednotenja vaj, pač pa obračun delovne uspešnosti zaradi odreditve DPO, ki pa na splošni ravni zajema vse oblike pedagoške obveznosti in ne samo vaj. Uredba vsebuje formulo (14) iz katere izhaja, da bi morala tožena stranka tožnici vsako uro DPO plačati v višini njene trikratne urne postavke, izračunane glede na njeno osnovno plačo. Tožena stranka je to formulo sicer uporabljala, vendar jo je uporabila tako, da je v število ur DPO vstavila faktorizirano vrednost vaj, kar je vplivalo na višino izplačila. Formula po Uredbi in formula za faktoriziranje ur vaj sta različni: prva določa, kako se obračuna delovna uspešnost zaradi povečanega obsega dela (zaradi odreditve DPO), druga pa, kako se časovno prevrednoti ura vaje.

1563. člen ZVis konkretno določa ure NPO (in DPO) za posamezne kategorije visokošolskih učiteljev, univerzam pa je prepuščena zgolj določitev oblik pedagoške obveznosti. Zakon je določil pedagoško obveznost z namenom zaščite kvalitete študijskega procesa, ne glede na finančne zmožnosti (15). Zakonsko določitev števila ur NPO in DPO za posamezne kategorije visokošolskih učiteljev je treba razlagati tako, da predstavlja optimum za zagotovitev kvalitete študija, hkrati pa določa tudi njihovo najvišjo dopustno obremenitev. Vsaka dodatna neposredna pedagoška obremenitev, ki presega postavljene zakonske okvire, namreč gotovo vpliva na zmanjševanje kvalitete pedagoškega in raziskovalnega dela. Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne) kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike.

16Tožena stranka faktorizacijo tožničinih ur vaj opravlja glede na položaj asistenta. ZVis za predavatelje določa 9 ur NPO (po Aktu so oblike: predavanja vaje, nastopi, hospitacije in seminarji), za asistente pa 10 ur NPO (po Aktu so oblike samo vaje) tedensko. Sodišči nižjih stopenj sicer nista ugotovili, kateri faktor konkretno je tožena stranka uporabila za faktoriziranje tožničinih vaj, ugotovili pa sta, da so bile vaje vrednotene nižje od predavanj. Iz Sprememb in dopolnitev Meril UM, izhaja, da se za predavatelja v 34 plačnem razredu, ki opravlja vaje, trenutno uporablja ekvivalent oziroma faktor 0,794. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka že pred uvedbo plačnih razredov, na podlagi 8. člena Meril VZŠ ure vaj faktorizirala na bistveno podoben način. Če bi tožnica v okviru NPO opravljala samo vaje, bi z uporabo faktorja 0,794 za preračun vaj morala opraviti 11,33 dejanskih ur vaj, kar je več kot asistent, ki mora opraviti 10 ur vaj tedensko. Na ta način bi tožnica ob enaki obliki NPO (vaje) lahko presegla obremenitev asistenta, kar pa je nedopustno.

17Stališče sodišča, da mora delavec za to, da mu delodajalec sploh lahko izplača osnovno plačo v višini, kot jo določajo predpisi opraviti 9 ur predavanj tedensko, je materialno pravno zmotno. Zakon niti Merila UM ne govorita o predavanjih, pač pa o NPO, med oblike le-te pa je tožena stranka uvrstila tako vaje kot predavanja.

18Glede na navedeno, revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo faktoriziranje tožničinih ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, nezakonito. V kolikor je tožnica opravila več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je tožnica te ure opravila, je upravičena tudi do ustreznega plačila v skladu z ZSPJS in Uredbo, ne glede na zakonske omejitve glede določitve in izplačevanja DPO. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče ni ugotovilo, koliko ur neposredne in dodatne (tudi nezakonito odrejene) pedagoške obveznosti je tožnica opravila v obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je njen zahtevek po višini utemeljen, zato bo to moralo ugotoviti v ponovljenem postopku.

19Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki bo moralo presoditi utemeljenost tožničinega zahtevka ob upoštevanju zgoraj navedenih materialnopravnih izhodišč.

20Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

----

(1) Sprejeta 4. 5. 2005, objavljena na oglasni deski in internet strani VZŠ UM.

(2) Ur. l. RS, št. 67/1993 in nadaljnji.

(3) Ur. l. RS, 26/99 in nadaljnji.

(4) Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji.

(5) Peti odstavek 63. člena ZVis.

(6) Četrti odstavek 22e. člena ZSPJS.

(7) Primerjaj sklep VIII Ips 301/2015 z dne 7. 6. 2016.

(8) Ur. l. RS, št. 14/2009 in nadaljnji.

(9) Obvestila UM, št. XXIII-2-2015 z dne 15. 3. 2005.

(10) A5/2005-2BB, Obvestila UM št. XXIII-2-2005, 15. 3. 2005.

(11) Spremembe in dopolnitve Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Univerze v Mariboru A 5/2005-2BB (list. št. B23).

(12) Formula, ki velja za tožnico: NPO asistenta/NPO predavatelja x osnovni PR asistenta/dejanski PR delavca = ekvivalent (faktor).

(13) Ur. l. RS, št. 69/2008.

(14) Formula po Uredbi: osnovna plača za obračun/40 x ure DPO na teden, kar se pomnoži s faktorjem 3 (28. in 29. odstavek 20. člena Uredbe).

(15) Kot izhaja iz Predloga za izdajo Zakona o visokem šolstvu s tezami (Poročevalec DZ 1992, št. 27, str. 65) in Predloga Zakona o visokem šolstvu (Poročevalec DZ 1993, št. 26, str. 3).