UPRS Sodba II U 519/2017-13

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33131-4/2013/101 z dne 29. 9. 2017 se v zavrnilnem delu točke 1 izreka odpravi in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR, povečane za DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

1Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) delu zahtevka tožeče stranke za izplačilo sredstev v višini 505.153,80 EUR z dne 22. 12. 2014, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33131-4/2013/19 z dne 24. 9. 2013, delno ugodila v višini 66.248,70 EUR, del zahtevka v višini 438.905,10 EUR pa je zavrnila (točka 1 izreka). Odločila je, da se sredstva v višini 66.248,70 EUR nakažejo na strankin transakcijski račun (točka 2 izreka) in ugotovila, da posebni stroški v postopku niso nastali (točka 3 izreka).

2V obrazložitvi odločbe je Agencija pojasnila, da je tožeči stranki z odločbo o pravici do sredstev odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 2.334.762,68 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 125 b: Izboljšanje in razvoj infrastrukture, povezane z razvojem in prilagoditvijo kmetijstva, predmet podpore št. 3 izgradnja velikih namakalnih sistemov, ki so bila razpisana z Javnim razpisom (v nadaljevanju Javni razpis).

3Sredstva so se stranki odobrila pod pogoji, navedenimi v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba o PRP).

4Dne 22. 12. 2014 je tožeča stranka vložila zahtevek za izplačilo sredstev v višini 2.334.762,68 EUR. Z odločbo št. 33131-4/2013/71 z dne 24. 11. 2015 je Agencija zahtevku ugodila v višini 1.829.608,88 EUR, del zahtevka v višini 505.153,80 EUR pa je kot neutemeljenega zavrnila. Zoper omenjeno odločbo je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu, ki ji je Upravno sodišče RS ugodilo in odločbo v izpodbijanem zavrnilnem delu odpravilo ter v tem delu vrnilo zadevo Agenciji v ponovno odločanje.

5V ponovljenem postopku je Agencija preverila izpolnjevanje pogojev za izplačilo spornega dela zahtevka v višini 505.153,80 EUR. Upravičenost stroškov je ugotavljala na podlagi opravljene primerjave med predračunom, ponudbo ter končno situacijo za izvršena dela.

6Dne 1. 8. 2017 je stranko seznanila z ugotovitvami ter jo pozvala, naj se o njih izjavi in po potrebi predlaga dodatne dokaze, kar je stranka storila v odgovoru z dne 18. 8. 2017.

7Ugotovljene spremembe količin oziroma obsega gradbenih del po ugotovitvi Agencije niso vplivale na namen ali funkcionalnost naložbe in po vrednosti tudi niso presegle višine odobrenih sredstev. Vendar pa stranka za nobeno od izvedenih sprememb Agenciji ni posredovala obrazloženega zahtevka za spremembo obveznosti skladno s 54. členom Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) ter točko 11.3.3.2. Javnega razpisa. Enostransko spreminjanje gradbenih del in količin brez predhodne pisne odobritve je zato neupravičeno.

8Kot navaja Agencija, ne držijo navedbe stranke o tem, da je pridobila ustno soglasje gospoda A. A. Ta jo je le opozoril na ugotovljena neskladja in na neupravičenost stroškov. Za svoje trditve pa stranka tudi ni predložila nobenega dokaza.

9V nadaljevanju obrazložitve Agencija podrobneje (po posameznih postavkah) pojasnjuje razloge glede odločitve o neupravičenosti posameznih priglašenih stroškov za izvedena gradbena dela, kablovod, cevovod, NN razvod, črpališče in črpališče visokih voda.

10Glede stroškov kablovoda (v višini 683,85 EUR) in NN razvoda (9.419,73 EUR) pojasnjuje, da (posameznih) stroškov, priglašenih pod točkama 3.1.1. in 3.3.1., ni priznala, ker so neupravičeni, saj predstavljajo glede na ponudbo nedovoljeno novost, za katero stranka ni pridobila dovoljenja Agencije. V okviru postavke kablovod so bili deloma zavrnjeni tudi priglašeni stroški pocinkanega valjanca FeZn, in sicer za znesek presežka glede na ponudbo v višini 80,85 EUR, kar predstavlja zmnožek presežka količine 33 metrov (glede na 16 metrov upravičenih in 49 metrov zahtevanih) in cene na meter 2,45 EUR položitve pocinkanega valjanca.

11Neupravičeni so tudi priglašeni stroški cevovoda v višini 47.045,70 EUR ter stroški črpališča v višini 49.522,46 EUR, saj v predračunu oziroma vlogi niso bili predvideni. Kot neutemeljene zato Agencija zavrača ugovore stranke, da teh stroškov vnaprej ni bilo mogoče predvideti, da so izvedene rešitve tehnično boljše od prvotno predvidenih oziroma njim primerljive ter da so spremembe nebistvene. Meni, da je treba za vsako spremembo obveznosti vložiti obrazložen zahtevek, česar pa stranka ni storila.

12Tožeča stranka po mnenju Agencije tudi ni upravičena do izplačila stroškov, ki so nastali zaradi črpanja visokih voda v priglašeni višini 102.575,37 EUR. Ta dela so bila namreč v celoti nepredvidena, stranka pa pri Agenciji kasneje ni vložila pisne vloge za odobritev spremembe obveznosti. Po mnenju Agencije se stranka tudi ne more uspešno sklicevati na določbo 1. točke 30. člena Uredbe Komisije (EU) z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja (v nadaljevanju Uredba št. 65/2011), ki določa, da se predvideno znižanje izjemoma ne uporabi, če upravičenec dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska. V primeru, ko je stranka vložila zahtevek za izplačilo in v njem uveljavljala spremenjene postavke, h katerim pa ni pridobila soglasja Agencije, se namreč stranka ne more sklicevati na dejstvo, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska, kar je v sklepu opr. št. X Ips 263/2014 z dne 23. 7. 2015 pojasnilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

13V nadaljevanju je Agencija ugotovila še višino zneska neupravičenih splošnih stroškov (10.199,08 EUR) ter pojasnila način izračuna sankcije znižanja v višini 219.452,55 EUR. Pri izračunu sankcije je treba po 30. členu Uredbe št. 65/2011 ugotoviti znesek, ki se plača upravičencu na podlagi zahtevka za plačilo ter znesek, ki se plača upravičencu po pregledu upravičenosti zahtevka za izplačilo. Če znesek, ki se plača upravičencu na podlagi zahtevka za plačilo, in ki se plača upravičencu po pregledu upravičenosti zahtevka za plačilo, presega za več kot 3 %, se za ta izračunan znesek uporabi znižanje, ki je enako razliki med obema navedenima zneskoma.

14V obravnavani zadevi znaša po ugotovitvi Agencije razlika med zahtevanim zneskom za izplačilo (2.334.762,68 EUR) in upravičenim zneskom (2.115.310,13 EUR) 9,06 % (219.452,55 EUR). Ta znesek razlike je zato Agencija odštela od zneska upravičenih stroškov, kar pomeni, da je stranka upravičena do sredstev višini 1.895.857,58 EUR. Ker so bili v prejšnjem postopku ugotovljeni neupravičeni stroški v višini 505.153,80 EUR, je bilo treba zahtevku stranke delno ugoditi še za razliko v višini 66.248,70 EUR.

15Zoper zavrnilni del točke 1 izreka odločbe je tožeča stranka vložila tožbo v tem upravnem sporu. Utemeljenost svojega zahtevka dokazuje s sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. II 465/2015 z dne 7. 3. 2017, v kateri je sodišče zapisalo, da bi eventualna zavrnitev zahtevka lahko temeljila zgolj na ugotovitvi, da stroški niso nastali, oziroma da niso izpolnjevali enega od pogojev za priznanje po določbi javnega razpisa. Z omenjeno sodbo je sodišče po mnenju stranke odločilo v zadevi, ki je podobna obravnavani, v kateri nastanek stroškov ni sporen, stroške pa je po vsebini tudi mogoče umestiti med upravičene stroške, določene v Javnem razpisu, zaradi česar bi po njenem mnenju zahtevku stranke za izplačilo bilo treba v celoti ugoditi. Morebitna drugačna odločitev namreč pomeni poseg v ustavno pravico do enakega varstva pravic stranke po 22. členu Ustave RS.

16Tožeča stranka zatrjuje, da je treba pri tovrstnem odločanju ločiti med bistvenimi in nebistvenimi spremembami projekta oziroma izvedenih del oziroma med tistim, kar predstavlja spremembo in tistim, kar to ni. Stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. X Ips 263/2014 z dne 23. 5. 2015, da mora upravičenec za vsako spremembo svojih obveznosti pridobiti soglasje Agencije, je po njenem mnenju nepravilno in neživljenjsko. V nadaljevanju podrobneje izpostavlja razlike med obravnavano zadevo ter drugimi podobnimi zadevami, ki so bile v teku pred sodiščem v upravnem sporu. V obravnavani zadevi so se, kot navaja, spremenile le karakteristike izvedenih del in materiala projekta, kar ne predstavlja vsebinske spremembe, ki bi terjala vložitev zahtevka za spremembo obveznosti.

17V podkrepitev svojih navedb se sklicuje na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi C-111/15 z dne 7. 7. 2016, v kateri je sodišče razlagalo določbo 71/3 Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP – v nadaljevanju Uredba št. 1698/2005), ki določa, da se pravila o upravičenosti izdatkov določijo na nacionalni ravni ob upoštevanju posebnih pogojev, ki so bili v uredbi določeni za nekatere ukrepe za razvoj podeželja. Po prepričanju tožeče stranke razlaga 54. člena ZKme-1, da je treba za vsako, tudi najmanjšo in nebistveno spremembo obveznosti, vložiti obrazložen zahtevek za spremembo, ni v skladu s ciljem navedene Uredbe, ki je v spodbujanju razvoja podeželja. Takšna razlaga upravičencem postavlja neupravičene in nepotrebne administrativne ovire ter s tem ovira neposredno uporabljivost Uredbe.

18Glede očitka Agencije, da tožeča stranka tekom izvedbe del ni posredovala utemeljenega in obrazloženega zahtevka za spremembo obveznosti, tožeča stranka navaja, da so ji bila z odločbo o pravici do sredstev odobrena nepovratna sredstva za namen izgradnje velikega namakalnega sistema, pri čemer odločba natančnejše specifikacije odobrenih sredstev ne vsebuje. Iz izpodbijane odločbe pa tudi ne izhaja, da bi bila projektna in investicijska dokumentacija ter potrebna dovoljenja za izgradnjo objektov in infrastrukture njen sestavni del, ki bi bil za stranko zavezujoč. Po njenem mnenju so predmet poročanja po 54. členu ZKme-1 le večje oziroma bistvene spremembe pri izvedbi del, ki terjajo spremembo gradbenega dovoljenja, ne pa tudi minimalna odstopanja (npr. nabava in namestitev zračno hlajenih namesto prvotno načrtovanih vodno hlajenih frekvenčnih pretvornikov), saj gre za nebistvene spremembe, katerih po njeni oceni Agenciji ni treba posebej sporočati oziroma jo o teh dejstvih obveščati.

19Tožeča stranka posebej izpostavlja, da je bil v obravnavani zadevi projekt izveden v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem ter v skladu z namenom naložbe. Glede sprememb, do katerih je prišlo med izgradnjo objekta, in ki sicer pomenijo določena odstopanja od PZI in PID dokumentacije, pa stranka navaja, da jih v fazi izdelave projektne dokumentacije in pred izvedbo na terenu ni bilo mogoče predvideti. Omenjene spremembe, ki niso bistvene, niso vplivale ne na funkcionalnost in tudi ne na kvaliteto izvedenega projekta, zaradi česar teh sprememb Agenciji ni bilo treba javiti. Za upravičence do sredstev je po mnenju tožeče stranke zavezujoč zgolj opis naložbe v odločbi o pravici do sredstev ter v odločbi naveden znesek odobrenih nepovratnih sredstev.

20Zaradi takšne razlage 54. člena ZKme-1 kot jo je podala Agencija, je po mnenju tožeče stranke materialno pravo uporabila nepravilno, odločbe pa tudi zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti.

21V nadaljevanju tožbe tožeča stranka obširno pojasnjuje, zakaj meni, da je Agencija posamezne stroške nepravilno štela za neupravičene.

22Glede nepriznanih stroškov postavke „kablovod“ v višini 683,85 EUR navaja, da gre za upravičene stroške, ki bi jih Agencija morala priznati v celoti, saj so bili elementi kablovoda, ki jih Agencija nepravilno šteje za nepredvidene, v ponudbi vključeni v točko 3.1.1., skupaj z nanje vezanimi gradbenimi deli, v končni situaciji pa so bila gradbena dela za elektroinštalacije prikazana v ločenem razdelku „Gradbena dela“, elementi kablovoda pa so ostali v točki 3.1.1. „Gradbena dela“. Tožeča stranka v zvezi s tem priznava, da končna situacija točko 3.1.1. res malce nespretno vsebuje dvakrat ter dodaja, da pa je v tej postavki enkrat upoštevan zgolj material, drugič pa le gradbena dela. Ker je bila postavka „Gradbena dela“ v končni situaciji predstavljena dvakrat, je Agencija nepravilno sklepala, da gre za podvajanje istih stroškov, zaradi česar je te stroške kot neupravičene zavrnila. Navedeno je Agenciji pojasnila že v upravnem postopku v razjasnitvi zahtevka z dne 28. 4. 2015, ponovno pa je to storila tudi v odgovoru na prejeti poziv v ponovljenem postopku. Če je Agencija kljub temu dvomila v pravilnost postavk, bi jo morala ponovno pozvati k razjasnitvi zahtevka. Ker tega ni storila, odločitve pa tudi ni ustrezno obrazložila, je s tem zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

23Iz izpodbijane odločbe po mnenju tožeče stranke tudi ni razvidno, na kaj se nanaša zavrnjeni zahtevek v višini 80,85 EUR. Iz predračuna in ponudbe namreč izhaja, da je bila stranki odobrena položitev pocinkanega valjanca FeZn v dolžini 90 m, Agencija pa v odločbi ugotavlja, da naj bi bilo upravičenih zgolj 16 m od zahtevanih 49 m položitve pocinkanega valjanca, zaradi česar tudi v tem delu odločbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

24Nadalje so bili neupravičeno po mnenju tožeče stranke zavrnjeni tudi priglašeni stroški za „NN razvod“ v višini 9.419,73 EUR, ki so bili v ponudbi vključeni v točko 3.3.1., v končni situaciji pa so gradbena dela za elektroinštalacije prikazana v ločenem razdelku „Gradbena dela“, elementi NN razvoda pa so ostali v točki 3.3.1. „Gradbena dela“, kar pa po trditvi tožeče stranke ne pomeni podvajanja postavk. Tudi glede teh stroškov tožeča stranka meni, da bi jo Agencija morala ponovno pozvati k razjasnitvi zahtevka, kolikor je kljub pojasnilom stranke dvomila v pravilnost postavk.

25Priznati pa bi ji morala tudi stroške dobave in polaganja energetskih štirižilnih kablov, saj so bili ti stroški v ponudbi predvideni, pri izvedbi pa je prišlo do spremembe zgolj v materialu kabla (namesto v ponudbi predvidenega kabla iz bakrenih vlaken je bil vgrajen kabel iz aluminija). Ker je ta sprememba nebistvena, zanjo ni bilo treba vložiti zahtevka za spremembo obveznosti.

26Po mnenju tožeče stranke gre pri spremembah, ki so nastopile med izvedbo gradbenih del projekta, za nebistvene spremembe, za katere po 54. členu ZKme-1 ni treba vložiti zahtevka za spremembo obveznosti, tudi pri postavki „Cevovod“, ki zajema priglašene stroške v višini 47.045,70 EUR. Ponudba je vključevala enake in v celoti primerljive elemente namakalnega sistema, ki služijo istemu namenu, kot elementi, vključeni v končno situacijo. Uporabljeni elementi, ki jih stranka v tožbi primeroma navaja, so tudi cenovno ugodnejši od elementov, predvidenih v ponudbi, do prilagoditev na terenu pa je prišlo, ker v fazi priprave projektne dokumentacije vseh elementov ni bilo mogoče predvideti.

27Tudi glede nepriznanih stroškov iz postavke „Črpališče - vodenje“ v višini 34.423,10 EUR tožeča stranka navaja, da bi ji morali biti priznani v celoti, saj so bili namesto (v ponudbi) prvotno načrtovanih vodno hlajenih nabavljeni in nameščeni zračno hlajeni frekvenčni pretvorniki, ki pomenijo boljšo tehnično rešitev. Nepravilna je tudi odločitev Agencije, da se tožeči stranki ne priznajo stroški šolanja osebja naročnika ter stroški vzpostavitve naročniškega razmerja za realizacijo potrebnih podatkovnih GSM/GPRS povezav, ki so bili v predračunu ter vlogi predvideni pod točkama 50 in 51.

28Glede zavrnitve priglašenih stroškov za „Črpališče - sestav“ v višini 15.099,36 EUR navaja, saj je bila oprema, ki sodi pod to točko, nujno potrebna za zagotovitev tehnične funkcionalnosti celotnega sistema in pogoj za pridobitev uporabnega dovoljenja.

29Prav tako so po mnenju tožeče stranke upravičeni stroški za „Črpanje visokih voda“ v višini 102.575,37 EUR. Kot pojasnjuje, so to stroški za delo, ki je bilo sicer nepredvideno, a nujno potrebno za zagotovitev tehnične funkcionalnosti namakalnega sistema. Gre za stroške črpanja podtalnice zaradi izvedenih zemeljskih del in za stroške asfaltiranja Cankarjeve ulice v Občini Beltinci, po kateri je speljana ena od vej namakalnega sistema. V času od oddaje vloge na Javnem razpisu do izvedbe projekta je namreč občina to ulico asfaltirala, zato teh stroškov projektant ni mogel predvideti.

30Stranka tudi nasprotuje ugotovitvi Agencije, da ne drži trditev, da je vključitev teh stroškov v končno situacijo potrdil A. A. Kot navaja, Agencija ne pojasni, kako je prišla do te ugotovitve. Poudarja, da ima stranka pravico sodelovati v postopku pri izvajanju dokazov in se izreči o ugotovitvah. Zatrjuje, da je zaslišanje gospoda A. A. predlagala že v tožbi z dne 28. 12. 2015, v odgovoru na poziv Agencije z dne 16. 8. 2017 pa se je sklicevala na vse že predlagane dokaze v dosedanjem postopku. Zato ne drži trditev, da za svoje trditve ni predložila dokazov. Agencija, ki predlaganega dokaza ni izvedla ali pa ga je izvedla brez sodelovanja tožeče stranke, je s tem bistveno kršila pravila postopka.

31O nastalih stroških črpanja podtalnice, ki sicer niso bili predvideni v PZI dokumentaciji, je gospoda A. A. iz Agencije, ki je potrdil vključitev teh stroškov v končno situacijo, v imenu tožeče stranke obvestila gospa B.B. To izhaja tudi iz zapisnika o kontroli na kraju samem z dne 21. 7. 2015, kjer je navedeno, da je stranka z vsebino (nekaterih) sprememb Agencijo seznanila po telefonu ter dobila ustno soglasje gospoda A. A. kot predstavnika Agencije. Stranka zato sodišču predlaga, da v postopku zasliši gospo B.B. ter gospoda A. A. Kolikor bo sodišče mnenja, da stroški te postavke niso upravičeni, pa tožeča stranka meni, da je glede na to, da je vključitev teh stroškov v končno situacijo svetoval oziroma potrdil predstavnik Agencije, neupravičena vsaj sankcija v tem znesku, ki ji je bila naložena v skladu z določbo 30. člena Uredbe št. 65/2011, ki v četrtem odstavku 1. točke tega člena določa, da se znižanje ne uporabi, če lahko upravičenec dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska. V tem delu izpodbijana odločba po mnenju stranke tudi ni obrazložena.

32Zaradi opisanih nepravilnosti je po mnenju tožeče stranke nepravilen tudi končni izračunani znesek neupravičenih splošnih stroškov, ki lahko predstavljajo do 10 % skupnih upravičenih stroškov in so torej nanje vezani. Nepravilen pa je v posledici tudi izračunani znesek sankcije, ki je enak znesku znižanih stroškov.

33Glede na obrazloženo tožeča stranka sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in v zavrnilnem delu točko 1 izreka izpodbijane odločbe odpravi. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z DDV ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

34V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločitvi in navaja, da je pri odločanju v ponovnem postopku v celoti sledila napotilom sodišča in odpravila ugotovljene nepravilnosti. Poudarja, da ni sporno, da je tožeča stranka spreminjala obseg izvedenih del, in da je zahtevala izplačilo stroškov tudi za opremo z drugačno sestavo oziroma karakteristikami, kot je bilo predvideno v odločbi o pravici do sredstev. Zatrjuje, da je po uveljavljeni sodni praksi treba za vsako spremembo obveznosti oziroma odstopanje od odobrenih količin in materialov ter predvidenega dela predhodno pridobiti soglasje Agencije, zato je razlikovanje med bistvenimi in nebistvenimi spremembami po njenem mnenju nepomembno. Takšna razlaga zakonske določbe je tudi skladna z njenim namenom (namenska uporaba javnih sredstev ter zaščita finančnih koristi EU). Zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

35Tožba je utemeljena.

36O zahtevku tožeče stranke za izplačilo sredstev je Agencija že odločila z odločbo št. 33131-4/2013/71 z dne 24. 11. 2015, ki jo je sodišče s sodbo opr. št. II U 486/2015-19 z dne 12. 4. 2017 v zavrnilnem delu izreka zaradi pomanjkljive obrazložitve odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo Agenciji v ponovno odločanje.

37V ponovljenem postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, ostaja tako med strankama sporno, ali je Agencija utemeljeno zavrnila del zahtevka tožeče stranke za izplačilo nepovratnih sredstev za izgradnjo velikega namakalnega sistema Nemščak-Beltinci v višini 438.905,10 EUR, ki jih je stranka uveljavljala na podlagi 56. člena ZKme-1. Z odločbo o pravici do sredstev z dne 24. 9. 2013 so bila namreč stranki za opisan namen odobrena nepovratna sredstva v višini do 2.334.762,68 EUR. Del zahtevanih sredstev v višini 1.829.608,88 EUR je bil stranki priznan že z odločbo št. 33131-4/2013/71 z dne 24. 11. 2015, v ponovljenem postopku pa so bila stranki še dodatno priznana sredstva v višini 66.248,70 EUR. Izplačilo preostalega dela zahtevanih sredstev je Agencija zavrnila z obrazložitvijo, da tožeča stranka do povračila teh stroškov ni upravičena, ker gre za postavke dela in materiala, ki z odločbo o pravici do sredstev niso bilo predvidene, Agencija pa izvedenih sprememb po postopku, predvidnem v 54. členu ZKme-1, tudi ni odobrila.

38Med strankama ni sporno, da je med gradnjo predmetne investicije prišlo do posamičnih sprememb temveč, ali gre za bistvene oziroma nebistvene spremembe. Med strankama je sporna izvedba postopka, ker tožena stranka ni zaslišala predlaganih prič in predstavnika tožeče stranke, kar posledično pomeni, da je izpodbijana odločba neobrazložena.

39Po ustaljeni sodni praksi se o pravici in izplačilu sredstev na podlagi javnega razpisa odloča v dvofaznem postopku (sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 20/2014 z dne 18. 11. 2015, opr. št. X Ips 404/2016 z dne 17. 10. 2018 in opr. št. X Ips 337/2017 z dne 29. 5. 2019). Odločitev o upravičenju do koriščenja sredstev do določene višine za odobreni projekt je odločitev o pravnem temelju zahtevka za izplačilo (prva faza postopka). Dejansko izplačani znesek sredstev pa je odvisen od rezultatov pregleda kasneje vloženega zahtevka za plačilo (druga faza postopka), med drugim od resničnosti navedenih izdatkov, nastalih z izvedbo odobrenega projekta, in preverjanja oziroma primerjave izvedenega projekta s tistim, za katerega je bil predložen in odobren zahtevek za podporo (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 59/2017 z dne 3. 6. 2020).

40Z odločbo o pravici do sredstev Agencija strankam, katerih vloge izpolnjujejo predpisane pogoje, izda odločbo o pravici do sredstev (53. člen ZKme-1). V odločbi se določi najvišji znesek, ki ga upravičenec po izpolnitvi prevzetih obveznosti lahko dobi izplačanega v drugi fazi postopka, na podlagi vloženega zahtevka za izplačilo, če Agencija po opravljani administrativni kontroli in kontroli na kraju samem ugotovi, da je upravičenec izpolnil predpisane pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev (56. člen ZKme-1). Zahtevek, ki je v nasprotju s predpisanimi zahtevami, Agencija z odločbo zavrne (četrti odstavek 56. člena ZKme-1).

41Po izdaji odločbe o pravici do sredstev in pred potekom roka za izpolnitev obveznosti iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, lahko stranka vloži obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, določenih v odločbi o pravici do sredstev. Če bi bile tudi s spremembo obveznosti izpolnjene vse zahteve iz predpisov in javnega razpisa ter dosežen namen, za katerega je bila stranki dodeljena pravica do sredstev, pristojni organ strankinemu zahtevku za spremembo ugodi in izda odločbo, s katero določi, da se spremeni obveznost, sicer pa strankin zahtevek za spremembo obveznosti zavrne (54. člen ZKme-1).

42Kot izhaja iz sodne prakse, je dolžna stranka po izdaji odločbe o pravici do sredstev svoje obveznosti po tej odločbi izpolniti točno na tak način, kot ga določa odločba, za kakršnekoli morebitne spremembe obveznosti pa mora predhodno (to je pred izvedbo del) pridobiti soglasje Agencije (sodba Upravnega sodišča RS opr. št. III U 243/2017 z dne 15. 2. 2019). Dolžnost stranke je, da o vsaki spremembi vnaprej obvesti Agencijo, ki je pristojna za oceno, ali je takšna sprememba bistvena oziroma takšna, da jo je glede na določbo 54. člena ZKme-1 mogoče odobriti in stranki po vložitvi zahtevka za izplačilo tudi za spremembe priznati stroške. Če določen strošek v odločbi o pravici do sredstev ni predviden, ga torej stranka v zahtevku za izplačilo ne more uspešno uveljavljati, ima pa možnost, da z obrazloženim pisnim zahtevkom po izdaji odločbe o pravici do sredstev in pred potekom roka za izpolnitev obveznosti Agenciji predlaga spremembo prevzetih obveznosti. Pogoj za izplačilo sredstev namreč ni le njihova vsebinska utemeljenost, pač pa morajo biti za to izpolnjeni tudi formalni pogoji, to je vnaprejšnja odobritev teh postavk v odločbi o pravici od sredstev ali morebitni odločbi o spremembi obveznosti, ki jo na obrazloženo pisno zahtevo stranke izda Agencija (sodba Upravnega sodišča RS opr. št. III U 210/2018 z dne 23. 1. 2020).

43V obravnavani zadevi je bila sestavni del vloge, s katero je stranka kandidirala za sredstva na Javnem razpisu, tudi projektna dokumentacija, v kateri so bila navedena in finančno ovrednotena vsa predvidena gradbena dela in material, potrebna za izgradnjo velikega namakalnega sistema. Na podlagi vloge ter priložene projektne dokumentacije je bila tožeči stranki izdana odločba o pravici do sredstev, s katero je stranka prevzela obveznost, da bo projekt izvedla v celoti v skladu s projektno dokumentacijo, z odločbo pa ji je bila v ta namen določena zgornja meja nepovratnih sredstev, ki bi jih lahko dobila izplačane, kolikor bi izpolnila predpisane pogoje iz 56. člena ZKme-1. Eden od teh pogojev je tudi način javljanja sprememb obveznosti, ki se nanašajo na izvedena dela in uporabljen material pri izvedbi projekta, predpisan v 54. členu ZKme-1.

44Med strankama v postopku ni sporno, da se postavke vgrajenega materiala in izvedenih del v končni situaciji, ki je podlaga zahtevka za izplačilo sredstev, razlikujejo od popisa v projektni dokumentaciji, na podlagi katere je bila tožeči stranki izdana odločba o pravici do sredstev. Ugotovljene spremembe je Agencija v obrazložitvi izpodbijane odločbe predstavila v tabelah ter jih tudi pojasnila. V postopku ni sporno, da stranka pred izvedbo sprememb pri Agenciji ni vložila obrazloženega zahtevka za spremembo obveznosti.

45Upravičenost sprememb bi tožeča stranka lahko uspešno uveljavljala le v postopku njihove vnaprejšnje odobritve po 54. členu ZKme-1, kar velja tudi za nepredvidena dela, ki so bila potrebna za izvedbo projekta, in ki jih stranka ob izdelavi projektne dokumentacije, ki je bila podlaga za izdajo odločbe o pravici do sredstev, upravičeno ni mogla v naprej predvideti (kot so to npr. stroški črpanja podtalnice in asfaltiranje ceste). Ker tega ni storila, se v postopku odločanja o zahtevku za izplačilo sredstev ne more uspešno sklicevati na naravo dodatnih in spremenjenih del in na razloge za njihovo izvedbo. Stranka je namreč z odločbo o pravici do sredstev prevzela obveznost, da bo projekt izgradnje velikega namakalnega sistema izvedla v skladu s projektno dokumentacijo in popisom del, s katerima se je prijavila na javni razpis. Zato za dela in material, ki ni bil vnaprej odobren s strani Agencije (bodisi v odločbi o pravici do sredstev po 53. členu ZKme-1 bodisi v odločbi o dovolitvi sprememb obveznosti po 54. členu ZKme-1), ne more uspešno uveljavljati povračila stroškov. Vprašanje, ali so bile izvedene spremembe del in dodatna nepredvidena dela bistvena in nujna za izvedbo projekta ter ali so vplivala na njegovo izvedbo, v fazi odločanja o izplačilu sredstev ni pomembno.

46Zato je pravilna ugotovitev Agencije v izpodbijani odločbi, da zahtevek za izplačilo sredstev v spremenjenem delu ni v skladu s predpisi, Javnim razpisom in odločbo o pravici do sredstev (drugi odstavek 56. člena ZKme-1). Glede na navedeno, je Agencija ravnala pravilno, ko je upoštevaje sodno prakso (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 263/2014 z dne 23. 7. 2015 in sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 321/2016 z dne 12. 9. 2018) na podlagi določb 56. člena ZKme-1 in 30. člena Uredbe št. 65/2011 primerjala postavke iz vloge in končne situacije in priglašene stroške za tiste postavke (dela in materiala) iz končne situacije, ki predstavljajo neodobrene spremembe ali neodobrena dodatna dela, štela za neupravičene.

47Takšna razlaga določb ZKme-1 tudi ni v nasprotju z Uredbo št. 1698/2005, ki je v 3. točki 71. člena državam članicam dajala diskrecijo, da v nacionalni zakonodaji določijo pravila o tem, kateri stroški se štejejo za upravičene do izplačil iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. Kot je v zadevi C-111/15, Občina Gorje proti Republiki Sloveniji z dne 6. 7. 2016, pojasnilo Sodišče Evropske unije, daje navedena določba državam članicam upravičenje sprejeti izvedbene predpise (37. odstavek sodbe) z namenom, da se doseže cilj Uredbe, ki je v spodbujanju razvoja podeželja (41. odstavek sodbe) ob hkratni učinkoviti zaščiti finančnih interesov Unije (42. odstavek sodbe). O tem, kateri stroški se štejejo za upravičene do izplačil, je Republika Slovenija določila v ZKme-1 ter v sprejetih podzakonskih aktih. Eden od pogojev za upravičenost do izplačila sredstev je po ZKme-1 glede na obstoječo sodno prakso ta, da je treba za vsako spremembo predvidenih del pridobiti soglasje nacionalnega organa – Agencije, ki glede na okoliščine vsakega konkretnega primera posebej v ločenem postopku vnaprej (pred izvedbo del) presodi, ali bi bil cilj projekta, ki so mu namenjena določena evropska sredstva, dosežen kljub nameravanim spremembam. Namen takšne ureditve je v tem, da se presodi vpliv odstopanj od že odobrenih del na uspešnost načrtovanega projekta in s tem na zastavljene cilje razvoja podeželja še pred nastankom kakršnihkoli (neupravičenih) stroškov, kar je v interesu tako upravičencev do sredstev kot tudi v finančnem interesu Evropske unije. Zahteva nacionalnega prava, da je za vsako spremembo obveznosti potrebna predhodna odobritev nacionalnega organa, zato ni v neskladju s pravom EU.

48Glede sklicevanja tožeče stranke na sodbo opr. št. II U 465/2015 sodišče pojasnjuje, da je šlo v omenjeni zadevi za vprašanje pravilnosti umestitve stroškov v posamezne kategorije upravičenih stroškov, kar pa ni predmet spora v obravnavani zadevi, ki se nanaša na vprašanje upravičenosti izplačila sredstev za izvedene spremembe in dodatna dela, ki jih Agencija ni vnaprej odobrila.

49V zvezi z očitki tožeče stranke o pomanjkljivi obrazložitve izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je Agencija v ponovljenem postopku po posameznih postavkah podrobneje obrazložila razloge, zaradi katerih meni, da so priglašeni stroški neupravičeni do izplačila. Sodišče je zato izpodbijano odločitev v pretežnem delu lahko preizkusilo in posledično tudi pritrdilo razlogom izpodbijane odločbe. Kljub navedenemu pa ostaja pomanjkljiva obrazložitev v delu, ki se nanaša na zavrnitev priglašenih stroškov položitve pocinkanega valjanca v presežku nad priznanimi 16 m. Prav tako v obrazložitvi odločbe ni najti obrazložitve o tem, zakaj so bili kot neupravičeni zavrnjeni priglašeni stroški šolanja osebja naročnika ter stroški vzpostavitve naročniškega razmerja za realizacijo potrebnih podatkovnih GSM/GPRS povezav, ki so bili v predračunu in vlogi predvideni pod točkama 50 in 51. V tem delu zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

50Utemeljen je po presoji sodišča tudi ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na izrečeno sankcijo znižanja zaradi neupravičeno zahtevanih stroškov črpanja visokih voda.

51Pravno podlago za izrečeno sankcijo predstavlja Uredba št. 65/2011, na kateri je temeljil Javni razpis. Ta v 1. točki 30. člena določa, da se plačila izračunajo na podlagi tistega, za kar se med administrativnimi pregledi ugotovi, da izpolnjuje pogoje. Država članica je dolžna preveriti zahtevek za plačilo, ki ga prejme od upravičenca, in določiti zneske, upravičene za podporo. Pri tem določi znesek, ki ga plača upravičencu izključno na podlagi zahtevka za plačilo (a) in znesek, ki ga plača upravičencu po pregledu upravičenosti zahtevka za plačilo (b). Če znesek, izračunan na podlagi točke (a), presega znesek, izračunan na podlagi točke (b), za več kot 3 %, se za znesek, izračunan na podlagi točke (b), uporabi znižanje. Znesek znižanja je enak razliki med obema navedenima zneskoma. Znižanje pa se po izrecni določbi Uredbe ne uporabi, če upravičenec lahko dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska.

52Po mnenju Agencije se upravičenec v primeru, ko je v zahtevku za izplačilo uveljavljal spremenjene postavke, h katerim ni pridobil soglasja Agencije, ne more razbremeniti odgovornosti za vključitev neupravičenega zneska.

53Kako razlagati izjeme od predvidenih sankcij znižanj po predpisih EU (t.i. upravne kazni), izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 117/2020 z dne 10. 2. 2021¹, v katerem je sodišče poudarilo, da z vidika dokazovanja izključitve odgovornosti ne gre za vprašanje, ali so stroški upravičeni ali ne, oziroma zakaj so neupravičeni, temveč za vprašanje, zakaj jih je upravičenec vključil v zahtevek za izplačilo in ali ti razlogi izključujejo njegovo krivdo oziroma odgovornost. Dokazno breme, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska, je namreč po 30. členu Uredbe 65/2011 na ramenih upravičenca, ki mu mora upravni organ, ki vodi postopek, dati možnost dokazovanja, da za neupravičeni znesek v zahtevku ni odgovoren.

54V tožbi tožeča stranka zatrjuje, da ji je vključitev stroškov črpanja visokih voda v zahtevek za izplačilo predlagal gospod A. A. in kot predstavnik Agencije, kar je zatrjevala tako v tožbi z dne 28. 12. 2015 kot tudi v ponovljenem upravnem postopku pred Agencijo. V ta namen je tudi predlagala zaslišanje gospoda A. A. Zato, kot navaja, ne drži ugotovitev Agencije v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da za svoje trditve ni predložila nobenega dokaza.

55Do trditve stranke, da zaradi nasveta predstavnika Agencije ni odgovorna za vključitev stroškov črpanja visokih voda v zahtevek za izplačilo, se Agencija v obrazložitvi odločbe ni opredelila in v ta namen tudi ni izvedla predlaganih dokazov, ker je zavzela napačno materialno pravno stališče, da za znižanje zadostuje ugotovitev, da stranka k izvedenim spremembam ni pridobila soglasja Agencije. Takšno stališče pa ni v skladu s stališčem, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v zadevi opr. št. X Ips 117/2020, v kateri je pojasnilo, da zgolj opustitev vložitve zahtevka za odobritev spremembe še ni sankcionirana z upravno kaznijo. Zaradi te opustitve le sofinanciranja teh del po odločbi o pravici do sredstev ni mogoče uveljavljati. Dejstvo, da predhodni zahtevek za odobritev sprememb ni bil vložen, pa samo po sebi še ne pomeni, da upravičenec ne more dokazovati, da ni kriv oziroma odgovoren za vključitev zneska neupravičenih stroškov v zahtevek za izplačilo.

56V obravnavani zadevi je za presojo utemeljenosti sankcije znižanja zaradi neupravičeno priglašenih stroškov črpanja visokih voda ključno vprašanje, ali je tožeča stranka odgovorna za vključitev teh stroškov v zahtevek za izplačilo glede na to, da je že v upravnem postopku zatrjevala, da je vključitev teh stroškov v končno situacijo svetoval predstavnik Agencije.

57Dokazovanje tega za odločitev pomembnega dejstva (da ni odgovorna za vključitev teh stroškov v zahtevek za izplačilo) tožeči stranki v upravnem postopku ni bilo omogočeno, s čimer je bilo poseženo v njeno pravico do izjavljanja oziroma pravico biti slišana, ki je del ustavne določbe o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave RS). Možnost izjave namreč obsega tudi pravico stranke, da navede vsa dejstva in predlaga izvedbo vseh dokazov, ki obstoj zatrjevanih pravno pomembnih dejstev potrjujejo, da lahko na ta način sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa v zadevi, ki se nanaša na njene pravice oziroma obveznosti (sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015 in opr. št. X Ips 1/2020 z dne 2. 9. 2020).

58Prvi odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da mora organ, preden izda odločbo v zadevi, dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Navedeno pa ne pomeni, da je s trenutkom, ko upravni organ pošlje stranki poziv na izjavo, ki jo stranka praviloma poda pisno, zadoščeno tudi pravici do zaslišanja stranke. Načelo zaslišanja stranke namreč zagotavlja kontradiktornost postopka, kar pomeni, da se ima stranka pravico seznaniti in soočiti z vsemi dejstvi in dokazi, tudi z dejstvi in ugotovitvami nasprotne stranke pa tudi ugotovitvami upravnega organa ter imeti možnost učinkovito varovati svoj položaj. Stranka mora imeti možnost in ima tudi pravico izjaviti se o ugotovitvah komisije in tudi o morebitnih navedbah A. A., ki je bil zaposlen na Agenciji v času izvedbe projekta. Vsebina načela zaslišanja stranke in prič ima v upravnem postopku namen, da se posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja tega postopka, saj to načelo „vsebuje jedro njegovih procesnih pravic“². Pravica zaslišanja stranke namreč izhaja iz 22. člena Ustave RS in predstavlja enako varstvo pravic posameznika in pravico posameznika biti slišan. To varstvo ni nič drugačno v upravnih postopkih, saj ima v upravnih postopkih ravno zaradi vnaprejšnje nadrejenosti javnega interesa in tako upravnega organa v razmerju do posamične stranke še večji pomen in je še bolj pomembna. Upravni postopek je namreč presečišče med zasebnim in javnim interesom, ki naj bosta uravnotežena. Enako varstvo pravic je na upravnem področju del obrambnih pravic pred prekomerno rabo oblasti oziroma njeno zlorabo (6. člen EKČP)³. Pri navedenem je treba posebej izpostaviti, da ima stranka v postopku pred organom s pravico do lastnega zaslišanja in zaslišanja prič možnost braniti se, zavarovati in uveljaviti svoje pravice določene z zakonom in tudi zavarovati koristi, kar je bistveno pri izvedbi upravnega postopka, ki mora tako kot drugi postopki prav tako teči po pravilih poštenega postopka. Vodenje poštenega postopka s strani upravnega organa pa ne pomeni zgolj zavzetje stališč stranke glede dejanskih vidikov zadeve, temveč tudi glede pravnih vidikov⁴.

59Organ namreč ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe (4. odstavek 146. člena ZUP). V navedeno pravico pa sodi tudi kontradiktornost, ki mora biti stranki zagotovljena, še posebej, če izrecno zaprosi za zaslišanje in izvedbo dokazov pred organom. Stranka ima namreč pravico v postopku navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami, vključno s pravnimi vidiki zadeve, ki so v predmetnem primeru sporni. V obravnavanem primeru si namreč tožeča in tožena stranka nasprotujeta tudi glede uporabe pravnih podlag. Zato velja opozoriti, da se pravica do izjavljanja ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve, saj je namen pravice do izjavljanja med drugim tudi sovplivanje na tek postopka in odločitev upravnega organa v zadevi, ki se nanaša na njegove pravice oziroma obveznosti, pri čemer pa ne gre samo za vplivanje posameznika do opredelitve in ugotovitve organa o dejanskih vprašanjih, temveč tudi o pravno relevantnih in materialnih podlagah, ki vplivajo tudi na odločitev, torej pravico do izjavljanja stranke glede odločitev organa, katere pravne norme bo organ uporabil ter kako jih bo razlagal⁵, v posledici pa tudi na ustrezno obrazložitev sodbe.

60Tožena stranka bi tako morala izvesti kontradiktorni postopek in zaslišati A. A. ter dati tožeči stranki možnost soočenja z zaslišano pričo in ji na ta način omogočiti izjavo in dokazovanje trditve, da glede na okoliščine zadeve ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo.

61Agencija tudi ni pojasnila, na kakšen način je prišla do ugotovitve, da ne držijo navedbe stranke o danem ustnem soglasju gospoda A. A., kot navaja to na str. 3 obrazložitve izpodbijane odločbe.

62Odločba mora biti ustrezno obrazložena na način, da lahko stranka do dokazov in navedb odločevalca zavzame ustrezno stališče in se tudi ustrezno brani, kar pomeni izvedbo poštenega postopka. Kolikor so v obrazložitvi odločbe navedena zgolj zakonska določila brez dokazov, ki utemeljuje odločitev organa odločanja, ustrezna obramba stranke ni mogoča, s tem pa je kršena pravica do poštenega postopka, saj je obrazloženost odločbe bistveni del pravice do poštenega postopka, ki jo tožniku zagotavlja 22. člen Ustave. Z njo je upravni organ dolžan na konkreten način in z zadostnimi argumenti opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejel svojo odločitev. Pri tem ni nujno, da je odgovor na vsak argument stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je organ seznanil z argumenti stranke, in da jih je obravnaval, kljub temu pa mora odgovoriti na navedbe stranke, ki so dopustne in dovolj argumentirane, kar je bilo v danem primeru izkazano, da se je do njih mogoče opredeliti, ki niso očitno neutemeljene, in ki za odločitev, ob razumni presoji upravnega organa, niso nepomembne. Za zagotovitev pravice do poštenega postopka, kot tudi za zagotovitev zaupanja v delo upravnega organa je namreč velikega pomena, da stranka še posebej, če njenemu zahtevku ni bilo ugodeno oziroma če je zavrnjen lahko spozna, da se je organ z njenimi argumenti seznanil in jih obravnaval, in da ne ostane v dvomu ali jih morda ni enostransko prezrl. Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.

63Ker tožeča stranka v postopku ni imela možnosti izjave in dokazovanja, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo, je bila s tem storjena absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

64Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter kršitev pravil postopka je sodišče tožbi na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in odločbo v izpodbijanem delu odpravilo ter zadevo v odpravljenem delu vrnilo Agenciji v ponovni postopek.

65V ponovljenem postopku bo Agencija morala razpisati ustno obravnavo in na njej zaslišati predlagani priči in se nato opredeliti do trditev tožeče stranke, da ni odgovorna za vključitev neupravičenih stroškov črpanja visokih voda v zahtevek za izplačilo. Kolikor bo po izvedenem dokaznem postopku ugotovila, da je v navedenem delu izrek sankcije znižanja neutemeljen, bo morala to dejstvo upoštevati pri ponovnem izračunu višine stroškov, do izplačila katerih je upravičena tožeča stranka. V delu, v katerem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena, pa bo morala odločbo podrobneje obrazložiti tako, da jo bo mogoče preizkusiti.

66Nov upravni akt bo morala izdati v roku 60 dni od dneva vročitve te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

67V zadevi je bilo odločeno na seji, ker je podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugoditi in upravni akt v izpodbijanem delu odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), sodišče pa je ocenilo, da bo ugotovljeno kršitev pravice do izjavljanja stranke, tudi zaradi strokovnih dimenzij izvedenega projekta, v ponovljenem postopku enostavneje odpravila Agencija.

K točki II izreka:

68Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani del akta, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR. Te stroške skupaj z DDV ter z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

¹ V omenjeni zadevi je sodišče razlagalo določbo 63. člena Izvedbene Uredbe Komisije (EU) št. 809/2014 z dne 17. julija 2014 o pravilih za uporabo Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z integriranim administrativnim in kontrolnim sistemom, ukrepi za razvoj podeželja in navzkrižno skladnostjo Uredbe št. 809/2014.
² Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Kerševan, E. in Androjna, V. GV založba 2017, str. 88.
³ Enako izhaja iz sodbe VSRS X Ips 1/2020 z dne 2. 9. 2020, točka 8 obrazložitve.
⁴ Enako izhaja iz Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Kerševan, E. in Androjna, V. GV založba 2017, str. 88 in 89.
⁵ Enako izhaja iz VS RS X Ips 326/2014, z dne 25. 11. 2015, točka 20 obrazložitve.