VSK sklep Cpg 196/2007

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 57.362,38 EUR (prej 13.746.319,94 SIT) z obrestmi v višini indeksa rasti cen življenjskih potrebščin + 6 % za čas od 25.1.2002 do 3.3.2004 ter zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2004 do plačila. Toženi stranki je naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki plačati 3.272,72 EUR stroškov spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem zakonitem zastopniku, stečajnem upravitelju, vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa njeno spremembo tako, da višje sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Zatrjuje, da je v tej zadevi toženec izhajal iz dejstva, katerega sodišče sicer ni preizkusilo, da v svojih poslovnih knjigah ni imel evidentirane obveznosti do tožnika iz dogovora z dne 30.11.2001. Predpostavlja, da tudi tožnik ni imel evidentirane iste terjatve do toženca, saj bi jo sicer prijavil v postopku prisilne poravnave. Tožnik se je v prijavi terjatve in v tožbi skliceval zgolj na dogovor z dne 30.11.2001, iz katerega pa ni mogoče ugotoviti višine vtoževane terjatve. Zato je prišlo do njenega prerekanja in do tega spora zgolj po krivdi tožnika. Njegova dolžnost je, da tako v prijavi kot tudi v tožbi navede vsa dejstva in dokaze. Tako pa ni mogoče ugotoviti, kako oziroma na kakšen način je tožnik izračunal znesek glavnice v višini 13.746.319,94 SIT. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti, saj iz dejstev v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ker dogovor z dne 30.11.2001 nikjer ne navaja vrednosti 13.746.319,94 SIT, tožnik pa ni pojasnil, na podlagi katerega dejstva je višina odškodnine ravno v tem znesku. Sodišče je sicer navedlo, da se toženec sklicuje na prekluzijo dokazov, a se o tem ni izreklo. Tožnik je šele po vloženi tožbi predložil dokaze, s katerimi je utemeljeval višino odškodnine. Očitno je sodišče uporabilo tudi te dokaze, čeprav bi jih po mnenju toženca ne smelo, ker jih tožnik ni priložil pravočasno. Na njihovi podlagi pa je odločilo v prid tožnika. Po mnenju toženca pa že samo dejstvo, da niti iz sodbe in niti iz zapisnikov o glavnih obravnavah ni mogoče ugotoviti, kateri dokazi se štejejo za izvedene, samo za sebe pomeni bistveno kršitev določb, saj ima sodba zaradi tega takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. V pripravljalni vlogi z dne 27.6.2006 je toženec izpodbijal, da bi toženec sploh lahko kupil predmetne delnice glede na določbe ZGD, zaradi katerih toženec sploh ne more biti kupec delnic, ker niso bili izpolnjeni zakonski pogoji npr. za pridobitev lastnih delnic. O tem ugovoru toženca se sodišče sploh ni izreklo. Opozarja, da je na strani nosilca dogovora prišlo do več statusnih sprememb. Dogovor je sklenila družba V., pid d.d. Nosilec pravice je po spojitvi V. in V. N. postala družba V. I. pid d.d., katera se je razdelila na V.i. družba in V.h. Kot dokaz, da je V.h. nosilec obligacijske terjatve je tožnik predložil delitveni načrt, iz katerega pa izhaja, da je tožnik prevzel le delnice, torej lastniški delež v družbi, ne pa tudi terjatve za plačilo delnic. Sodišče je torej zmotno ugotovilo, da je na tožnika prenesena vtoževana terjatev. Takoj ko je tožnik predložil načrt delitve, je toženec izpodbijal njegovo aktivno legitimacijo. V izpodbijani sodbi je sodišče očitno štelo dogovor z dne 30.11.2001 za prodajno pogodbo, ker je navedlo, da ima dogovor vse sestavine te pogodbe. Vztraja, da se ne more šteti za prodajno pogodbo že zato, ker sta stranki v 1. in 3. čl. dogovorili, da bosta po dogovoru sklenili kasneje kupoprodajno pogodbo. Nesporno je, da takšne pogodbe nista sklenili ter da tožencu ni mogoče očitati, da bi po njegovi krivdi prišlo do opustitve sklenitve pogodbe. Po mnenju toženca je mogoče šteti dogovor le za predpogodbo. V njem je sicer določba o ceni, vendar ne tako natančna, da bi bila cena zapisana v znesku. Ker nobena stranka ni zahtevala sklenitve glavne pogodbe, do pogodbe ni prišlo in dogovor nima nikakršnih pravnih posledic. Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo, ker v tej zadevi ne gre za denarno obveznost iz glavne pogodbe ampak iz dogovora izhaja zgolj obveznost za sklenitev glavne pogodbe, do katere pa ni prišlo znotraj šestmesečnega roka. Sodišče se je v izpodbijani sodbi opredelilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi določb dogovora in da niti ni pomembno, ali ga tožnik uveljavlja kot odškodnino. Toženec (verjetno prav: tožnik) je v celotnem pravdnem postopku vztrajal, da njegov zahtevek temelji na odškodnini zaradi toženčevega odstopa od pogodbe. Toženec pa je temu nasprotno trdil, da tožnik ni dokazal vseh elementov odškodninske odgovornosti in da toženec ni odstopil od pogodbe. Glede na to je bilo pričakovati, da bo sodišče razsojalo v mejah, kot se je glasil zahtevek. Tega ni storilo in je s tem prekoračilo svojo pristojnost. Poleg tega pa je tožniku odmerilo višje obresti kot jih je zahteval.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Iz tožbenih navedb izhaja, da sta pravni prednik tožeče stranke in tožena stranka 30.11.2001 sklenila dogovor, s katerim je bila določena obveznost pravnega prednika tožeče stranke, ki je bila v tem, da kupi 18.602 delnic tožene stranke. Slednja pa se je zavezala te delnice odkupiti najkasneje v roku treh let. Tožena stranka je očitno od tega dogovora odstopila in terjatev tožeče stranke izvira iz naslova odškodnine za škodo zaradi odstopa od pogodbe. Odškodnina, ki predstavlja razliko med pogodbeno dogovorjeno kupnino in prodajno ceno delnic na dan, ko bi moral biti promet opravljen, to je najkasneje 30.11.2004, pa je v konkretnem primeru enaka pogodbeno dogovorjeni kupnini, saj je tržna vrednost delnic tožene stranke zaradi uvedbe stečajnega postopka enaka nič. Odškodnina znaša 13.746.319,94 SIT z obrestmi in s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavlja tožeča stranka ugotovitev terjatve do tožene stranke v navedeni višini, podrejeno pa uveljavlja ugotovitev terjatve v višini ene polovice prej navedenega zneska (6.873.159,97 SIT) z obrestmi iz naslova pogodbene kazni, predvidene v 5. čl. dogovora, ker naj bi tožena stranka kršila določila dogovora. V svojih nadaljnjih vlogah oz. navedbah je tožeča stranka predvsem pojasnila način izračuna cene za delnico ter navajala, da se je tožena stranka zavezala najkasneje do 30.11.2004 delnice odkupiti oz. najti kupca, tega pa ni storila in predstavlja ta okoliščina kršitev dogovora.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da temelji tožeča stranka svoj primarni zahtevek na 121. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. RS, št. 67/93 s sprem.), saj trdi, da je stečajni upravitelj tožene stranke (stečajni postopek nad toženo stranko začet 3.3.2004) odstopil od dogovora, zaradi česar uveljavlja odškodnino.

ZPPSL v podpoglavju 4.4.13. ureja učinke začetka stečajnega postopka na obojestransko odplačne pogodbe, sklenjene pred začetkom stečajnega postopka. In znotraj tega 1. odst. 121. čl. ZPPSL določa, da če v času do začetka stečajnega postopka niti stečajni dolžnik niti druga pogodbena stranka obojestransko odplačne pogodbe nista izpolnila svoje pogodbene obveznosti ali je ni nobeden od njiju v celoti izpolnil, lahko stečajni upravitelj bodisi zahteva izpolnitev od druge stranke ali odstopi od pogodbe. Od pogodbe lahko odstopi v treh mesecih po začetku stečajnega postopka. V 3. odst. 121. čl. ZPPSL pa je določeno, da če stečajni upravitelj odstopi od pogodbe, lahko zahteva druga pogodbena stranka odškodnino kot stečajni upnik.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da stečajni upravitelj tožene stranke ni odstopil od pogodbe. Nadalje je ugotovilo, da iz analize vsebine dogovora z dne 30.11.2001, ki ga je podalo v obrazložitvi izpodbijane sodbe izhaja: da je tožeča stranka v celoti izpolnila ta dogovor, ker je kupila 18.602 delnic tožene stranke, ni pa svoje obveznosti iz dogovora izpolnila tožena stranka, ker ni našla kupca za te delnice oz. jih ni kupila ona sama. Gre torej za situacijo po stanju na dan začetka stečajnega postopka, ko je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost, tožena stranka pa je ni izpolnila. Glede na to uporaba 1. in v povezavi s tem 3. odst. 121. čl. ZPPSL (ob tem, da je bilo ugotovljeno, da odstopa od pogodbe s strani stečajnega upravitelja ni bilo) ne prihaja v poštev (ta prihaja v poštev le, če nobena od pogodbenih strank še ni ničesar izpolnila ali pa če sta obe izpolnili svoje obveznosti le deloma).

Kot je navedeno zgoraj, uveljavlja tožeča stranka od tožene stranke odškodninski zahtevek (tudi s podrejenim zahtevkom, zaradi kršitve dogovora, ker da do 30.11.2004 tožena stranka ni odkupila delnic od tožeče stranke, čeprav niti do dneva začetka postopka prisilne poravnave in niti do dneva začetka stečajnega postopka ta nedenarna terjatev skladno z dogovorom še ni zapadla). Mimo trditev tožeče stranke pa je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejstva v smeri, da ker dogovor z dne 30.11.2001 ni prenehal veljati, je tožeča stranka upravičena do terjatve iz tega dogovora (s tem, da se je nedenarna terjatev zaradi pravnih posledic insolvenčnega postopka spremenila v denarno terjatev). Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča pri teh ugotovitvah ne gre (le) za navajanje drugačne pravne podlage, kot jo je v tožbi navajala tožeča stranka, ampak gre za drugačno navajanje dejstev, ki predstavljajo tožbeno podlago (da to drži, je razvidno tudi iz – primarnega – odškodninskega tožbenega zahtevka, ki je nominalno res enak znesku, ki naj bi ga predstavljala kupnina za delnice, ampak zgolj zato, ker je po trditvah tožeče stranke tržna vrednost delnic tožene stranke enaka nič). V zvezi s tem pa pritožnica utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka v celotnem postopku vztrajala, da njen zahtevek temelji na odškodnini zaradi odstopa tožene stranke od dogovora in da zato sodišče ni odločalo v mejah zahtevka, s čimer je prekoračilo svojo pristojnost (pravilno: ugotavljalo je dejstva, ki jih tožeča stranka niti ni zatrjevala). S tem je zagrešilo kršitev 7. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP (po katerem morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo; sodišče pa sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale le, če izhaja iz obravnave, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati), in 1. odst. 339. čl. ZPP, kar je vplivajo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Glede na to je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (1. odst. 354. čl. ZPP). Pri ponovni presoji bo upoštevalo tiste trditve oz. dokaze, ki sta jih ena in druga stranka pravočasno navajali oz. ponudili (286. čl. in 2. odst. 362. čl. ZPP). Če določenih dejstev oz. dokazov zaradi prekluzije na bo upoštevalo, bo moralo v sodbi konkretno navesti, na katera dejstva in dokaze se ugotovljena prekluzija nanaša.

Ostalih navedb pritožbe, ki za sprejeto odločitev niso bile relevantne, pritožbeno sodišče ni presojalo (1. odst. 360. čl. ZPP).