VSL Sklep I Cpg 344/2021

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo 30.859,73 EUR s pripadki (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 2.131,75 EUR s pripadki (II. točka izreka). Presodilo je, da je zahtevek tožeče stranke zastaran in da je bilo o njem že pravnomočno odločeno (res iudicata).

2Proti izpodbijani sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).¹ Sodišču prve stopnje je očitala, da je zaradi neupoštevanja neposredno uporabljivih pravno odločilnih uredb Evropske Unije (v nadaljevanju EU) zmotno presodilo, da je zahtevek zastaral. Trdila je tudi, da o upravičenosti do izplačila stroškov, ki so predmet finančnega popravka, ni bilo pravnomočno odločeno v sklepu o izbiri. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevala je povračilo svojih pritožbenih stroškov.

3Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožena stranka je bila v okviru Javnega razpisa za spodbujanje projektov vzpostavitve e-vsebin in e-storitev javnih in zasebnih neprofitnih organizacij 2009 in 20120 (v nadaljevanju: javni razpis) s sklepom o izbiri št. 000-00/2009-000 z dne 12. 11. 209 (Priloga A17, v nadaljevanju: sklep o izbiri) izbrana za izvedbo projekta z naslovom ... (v nadaljevanju: projekt). Pravdni stranki sta na podlagi sklepa o izbiri sklenili Pogodbo št. 000-09-000000 spodbujanje projektov vzpostavitve e-vsebin in e-storitev javnih in zasebnih neprofitnih organizacij 2009 in 2010 (Priloga A1, v nadaljevanju: pogodba), katere predmet je bila ureditev medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank ter sofinanciranje dela upravičenih stroškov aktivnosti po projektu. Projekt se je sofinanciral iz evropskih sredstev,² in sicer so bila toženi stranki dodeljena sredstva Evropskega sklada za regionalni razvoj, ki je namenjen odpravljanju največjih razvojnih neravnovesij v regijah Unije (176. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije; v nadaljevanju: PDEU).³

6Tožeča stranka v tem postopku vtožuje vračilo 30.859,73 EUR s pripadki iz naslova neupravičeno izplačanih sredstev (finančni popravek). Trdila je, da so bila sredstva za aktivnosti informiranja in promocijo e-vsebin v višini 30.499,72 EUR, in sicer za izvedbo predstavitvenih delavnic za občine, urbaniste in načrtovalce prostorskih načrtov v višini 22.116,00 EUR, objavo članka v časniku ... v višini 1.903,72 EUR in pripravo koncepta in izdelave promocijske animacije v višini 6.480,00 EUR, izplačana neupravičeno, saj ti stroški skladno z javnim razpisom niso bili upravičeni.

7Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo s sklepom o izbiri že pravnomočno odločeno o upravičenosti in utemeljenosti stroškov, ki jih je tožena stranka predvidela in navedla na razpisnem obrazcu, in posledično nadaljnje odločanje o upravičenosti in utemeljenosti teh stroškov predstavlja odločanje o že pravnomočno razsojeni stvari. To ne drži.

8Sklep o izbiri je upravna odločba. Z njo je bilo v tem primeru odločeno, da je projekt tožene stranke na javnem razpisu izbran (da je pozitivno ocenjen) in da se prijavitelju ta projekt sofinancira. Iz tretjega odstavka obrazložitve sklepa o izbiri izhaja, da je le-ta podlaga za sklenitev pogodbe o sofinanciranju, s katero se bo natančneje uredilo način in pogoje koriščenja sofinanciranja. Višina sofinanciranih sredstev ni navedena ne v izreku sklepa o izbiri in niti ne v njegovi obrazložitvi. Prav tako iz obrazložitve ne izhaja, da bi tožeča stranka pri izboru sofinanciranih projektov preverjala utemeljenost in upravičenost prijavljenih predvidenih stroškov. Že iz navedenega je mogoče zaključiti, da s sklepom o izbiri ni bilo pravnomočno odločeno o utemeljenosti in upravičenosti prijavljenih stroškov za izvedbo projekta.

9Pravdni stranki sta nato skladno s obrazložitvijo sklepa o izbiri sklenili pogodbo, s katero sta medsebojno uredili razmerja. S sklenitvijo pogodbe je tožena stranka med drugim sprejela obveznost, da pristojnim organom ter njihovim pooblaščencem omogoči dostop in nadzor do celotne projektne dokumentacije tako, da je vsak čas možna kontrola izvajanja projekta ter vpogled v projektno dokumentacijo v vsaki točki projekta, vključno s kontrolo na kraju samem. Pristala je tudi na možnost kontrole realizacije projekta in vpogled v celotno dokumentacijo projekta po izteku trajanja pogodbe, najmanj do pogodbenega roka za hranjenje dokumentacije (prvi odstavek 25. člena Pogodbe). V tretjem odstavku 25. člena Pogodbe pa se je zavezala, da bo v primeru, "če bo prejela plačilo sredstev, ki se bo pozneje pri nadzoru nad porabo proračunskih sredstev, dodeljenih za projekt, izkazalo za neupravičeno, dolžna vrniti neupravičeno prejeti znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema do dneva vračila."

10Ob predhodno že pojasnjenem ter pogodbeno izrecno določenem naknadnem nadzoru in posledicah ugotovitve kršitev tožena stranka ne more uspeti s sklicevanjem, da so ji bila sofinancerska sredstva v celotni prijavljeni višini dokončno dodeljena že na podlagi pravnomočne upravne odločbe. Pogodbeno se je namreč dogovorila za možnost nadzora in za posledice ugotovitev kršitev pri tem nadzoru, s čimer je med drugim nase prevzela tudi riziko morebitnih, šele naknadno ugotovljenih nepravilnosti skupaj z vsemi finančnimi posledicami.⁴ V tem se konkretni primer tudi bistveno razlikuje od primerov v odločbah, na katere se je tožena stranka sklicevala v vlogah pred sodiščem prve stopnje (VSRS sodba X Ips 337/2017 z dne 29. 5. 2019, VSRS sklep X Ips 10/2019 z dne 12. 11. 2019, sodbi Upravnega sodišča RS I U 1193/2017 z dne 19. 9. 2019 in III U 261/2018 z dne 6. 12. 2019). V navedenih odločbah namreč razmerje med strankama ni bilo urejeno s pogodbo, pač pa se je razmerje med njima urejalo z upravnimi odločbami.

11Upoštevajoč vse pojasnjeno odločanje o utemeljenosti in upravičenosti izplačanih sredstev za aktivnosti informiranja in promocijo e-vsebin v višini 30.499,72 EUR v tem primeru ne predstavlja odločanja o že pravnomočno odločeni stvari.

12Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je treba kot pravno podlago za odločanje o zahtevku tožeče stranke poleg sklenjene Pogodbe skladno z že izoblikovanim stališčem sodne prakse⁵ upoštevati tudi določbe Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 (v nadaljevanju: Uredba 1083/2006).⁶

13Uredba 1083/2006, ki se na podlagi drugega odstavka 288. člena PDEU (prej drugega odstavka 249. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti) v Republiki Sloveniji neposredno uporablja, v 98. členu ureja finančne popravke držav članic nasproti prejemnikom sredstev. Določa, da država članica izvede potrebne finančne popravke v povezavi z odkritimi nepravilnostmi in da ti popravki obsegajo preklic celote ali dela javnega prispevka iz operativnega programa. V osnovi opredeljuje tudi merila za odmero finančnih popravkov, saj določa, da država upošteva naravo in resnost nepravilnosti ter finančno izgubo sklada. S to določbo torej pravo EU nalaga državam članicam, da v primeru ugotovljenih kršitev upravičencem do evropskih sredstev naložijo finančni popravek.⁷

14Finančni popravek pomeni vračilo koristi, ki je bila neupravičeno prejeta zaradi nepravilnega ravnanja. Ne pomeni kazni, temveč je zgolj posledica ugotovitve, da zahtevani pogoji za pridobitev koristi iz ureditve EU niso bili spoštovani, zaradi česar je pridobljena korist neupravičena.⁸ Namen finančnih popravkov je torej ponovno vzpostaviti stanje, ko so vsi odhodki, prijavljeni za sofinanciranje iz strukturnih ukrepov, zakoniti in pravilni ter usklajeni s pravili in predpisi, ki veljajo na nacionalni ravni in ravni EU.⁹ To jasno in nedvoumno izhaja že iz določbe 5. točke 9. člena Uredbe 1083/2006, ki določa, da je naloga EU, da financira samo dejavnosti, ki se izvajajo ob polni skladnosti s pravom EU. Iz pojasnjenega tako izhaja, da je EU odgovornost za izvajanje nadzora nad spoštovanjem vseh načel in prava EU pri dodeljevanju in porabi sredstev prenesla na državo članico,¹⁰ pri čemer pa si ni zaprla možnosti, da postopke kontrole in revizij izvaja tudi sama.¹¹

15V tem primeru je bilo nadalje med pravdnima strankama sporno, ali je zahtevek tožeče stranke za vračilo neupravičeno izplačanih sredstev zastaral. Sodišče prve stopnje je sledilo trditvam tožene stranke in odločilo, da je zahtevek zastaran. Ta zaključek je zmoten.

16Pogodba določb o zastaranju zahtevkov za vračilo neupravičeno izplačanih sredstev ne vsebuje. Zato je treba pri presoji, ali je zahtevek zastaran, uporabiti pravila, ki veljajo v primeru, da pogodba o tej materiji ne vsebuje posebnih določil. Pogodba, kot je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, predstavlja t. i. upravno pogodbo, ki jo slovensko pravo posebej ne ureja.¹² Za primere, ki jih pogodba ne ureja, se zato uporabljajo določbe, ki urejajo materijo, na katero se nanaša pogodba, če tudi teh ni, pa splošne določbe, ki urejajo civilna pogodbena razmerja.¹³ Ker se zahtevek nanaša na vračilo neupravičeno izplačanih sredstev, ki so sofinancirana iz sredstev EU, je treba v tem primeru pri presoji zastaranja zahtevka upoštevati tudi določila pravno odločilnih uredb EU.

17Uredbe EU so namreč skladno z določilom drugega odstavka 288. člena PDEU splošno veljavne, v celoti zavezujoče in neposredno uporabne. Tisti, ki jih zadevajo (fizične in pravne osebe, države članice, institucije EU), jih morajo v celoti upoštevati. Uporabljati se začnejo neposredno v vseh državah članicah na dan začetka veljavnosti in jih ni treba prenesti v nacionalno zakonodajo. Cilj uredb je zagotoviti enotno uporabo prava EU v vseh državah članicah, zato tudi razveljavljajo vse nacionalne standarde, ki niso v skladu z njihovimi materialnopravnimi določbami.

18Določila o zastaranju pregona zaradi nepravilnosti v zvezi s sofinanciranjem iz EU sredstev in pretrganju zastaranja so vsebovana v Uredbi Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Uredba 2988/95). Uredba 2988/95 se skladno z določilom njenega člena 7 uporablja za gospodarske subjekte iz člena 1 Uredbe 2988/95, to je fizične in pravne osebe ter druge subjekte, ki imajo v skladu z nacionalno zakonodajo pravno sposobnost in so storili nepravilnost. "Nepravilnost" pa skladno z drugim odstavkom člena 1 Uredbe 2988/95 "pomeni vsako kršenje določb zakonodaje Skupnosti, ki je posledica dejanja ali opustitve s strani gospodarskega subjekta, ki je ali bi lahko škodljivo vplivalo na proračun Skupnosti ali proračunska sredstva, ki jih upravljajo, bodisi z zmanjšanjem ali izgubo prihodkov iz lastnih sredstev, ki se zbirajo neposredno v imenu Skupnosti, bodisi z neupravičenimi izdatki."

19Glede na pojasnjeno je tako zmotno stališče sodišča prve stopnje, da glede vprašanja zastaranja in vprašanja pretrganja zastaranja Uredba 2988/95 ni (neposredno) uporabljiva. Navedeno uredbo je namreč glede vprašanj v zvezi z zastaranjem, ki jih ureja, treba uporabiti, razen kjer sama uredba dopušča drugačno nacionalno ureditev. V teh primerih, kot tudi v primerih, ki jih Uredba 2988/95 ne ureja, pa se uporabijo določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ),¹⁴ ki urejajo civilna pogodbena razmerja.

20Uredba 2988/95 v prvem pododstavku prvega odstavka člena 3 določa štiriletni zastaralni rok, če sektorski predpisi niso določili krajših zastaralnih rokov. V tretjem odstavku istega člena pa je dopuščena možnost, da države članice določijo daljše zastaralne roke.

21V tem primeru s sektorskimi predpisi krajši zastaralni rok ni bil določen. Ker sklenjena pogodba predstavlja t. i. upravno pogodbo, je v okviru nacionalne zakonodaje treba pri zastaranju upoštevati določilo 346. člena OZ, ki določa splošni pet letni zastaralni rok. To je namreč določilo, ki se nanaša na civilna pogodbena razmerja. Pravica do uporabe daljših zastaralnih rokov, ki jo države članice ohranijo na podlagi tretjega odstavka 3. člena Uredbe 2988/95, lahko izhaja tudi iz splošnih pravil, ki so veljala pred sprejetjem te uredbe.¹⁵ Ker v konkretnem primeru petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ ni nesorazmeren glede na štiriletni zastaralni rok iz prvega odstavka 3. člena Uredbe 2988/95,¹⁶ je treba v konkretnem primeru po presoji pritožbenega sodišča uporabiti petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ.

22Skladno s tretjim pododstavkom prvega odstavka člena 3 Uredbe 2988/95 katerokoli dejanje pristojnega organa v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom, ki se nanaša na nepravilnost in o katerem je organ obvestil zadevno osebo, pretrga zastaranje. V isti točki je nadalje določeno, da po vsakem dejanju, ki pomeni pretrganje zastaranje, začne zastaralni rok teči znova. Kot je že bilo pojasnjeno, so uredbe neposredno uporabljive. Poleg tega zaradi poenotenja uporabe prava EU tudi razveljavljajo vse nacionalne standarde, ki niso v skladu z njihovimi materialnopravnimi določbami. Glede na navedeno je tako v tem primeru treba glede dejanj, ki pretrgajo zastaranje, upoštevati določila Uredbe 2988/95 in ne določil OZ, skladno s katerimi za pretrganje zastaranja ne zadostuje, da upnik pisno ali ustno od dolžnika zahteva, naj izpolni obveznost (368. člen OZ). Takšna razlaga je tudi skladna s ciljem zagotoviti enotno uporabo prava EU v vseh državah članicah ter z načelom varovanja finančnih interesov EU.

23Tožeča stranka je toženi stranki 18. 2. 2014 vročila zahtevek za vračilo neupravičeno izplačanih sredstev št. 000-00/2009-MVZT/00 z dne 14. 2. 2014 (glej prilogi A7 in A8). Ob tem ji je vročila tudi Končno poročilo Urada RS za nadzor proračuna o reviziji projekta, v katerem so bile pojasnjene ugotovljene nepravilnosti. Iz trditev tožene stranke in predloženih dokazov (prilogi A8 in A10) izhaja tudi, da je bilo toženi stranki vročeno revizijsko poročilo družbe A., d. o. o., in da je tožena stranka ugotovljenim nepravilnostim v poročilu nasprotovala. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče zahtevek tožeče stranke za vračilo neupravičeno izplačanih sredstev šteje kot dovolj jasno dejanje v zvezi s preiskavo ali sodnim postopkom glede nepravilnosti v smislu tretjega pododstavka prvega odstavka člena 3 Uredbe 2988/95, da pretrga tek zastaralnega roka.

24Izplačila so bila v tem postopku izvedena 30. 9. 2010. To dejstvo med pravdnima strankama ni bilo sporno. Zastaralni rok je tako začel teči 1. 10. 2010, ko je upnik pridobil pravico neupravičena izplačila terjati nazaj. Tožeča stranka je toženi stranki zahtevek za vračilo neupravičenih izplačanih sredstev z dne 14. 2. 2014 vročila 18. 2. 2014 (glej dopis tožene stranke z dne 4. 3. 2014, priloga A8), torej pred potekom petletnega zastaralnega roka. Ker je bilo zastaranje 18. 2. 2014 pretrgano in je zastaralni rok tega dne začel teči znova, se tako petletni zastaralni rok do vložitve tožbe 16. 10. 2017 še ni iztekel. Upoštevajoč navedeno zahtevek tožeče stranke za vračilo neupravičeno izplačanih sredstev ob vložitvi tožbe ni zastaral.

25Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da odločanje o zahtevku predstavlja odločanje o pravnomočno že odločeni stvari ter da je zahtevek zastaran, ni presojalo pravno odločilnih dejstev v zvezi z (ostalimi) predpostavkami za uveljavljanje vračila neupravičeno pridobljenih sredstev iz sredstev EU. Prav tako sodišče prve stopnje ni presojalo pravno odločilnih dejstev v zvezi s pobotnim ugovorom tožene stranke. Zato so ostala vsa pravno odločilna dejstva v zvezi z ustreznostjo izvedbe nadzora porabe sredstev EU, zatrjevanimi nepravilnostmi (neupravičeno izplačilo sredstev) in škodljivim vplivom nepravilnosti na proračun Skupnosti oziroma proračunska sredstva, neugotovljena. V kolikor se zahtevek tožeče stranke vsaj delno izkaže za utemeljen, pa je treba ugotoviti tudi pravno odločila dejstva v zvezi z obstojem in višino v pobot uveljavljene terjatve.

26Pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti pomanjkljivosti neugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo posledica ugotovljenih nepravilnosti. To pa zato, ker se sodišče prve stopnje ni v ničemer opredelilo do ustreznosti izvedbe nadzora porabe sredstev EU, zatrjevanih nepravilnosti in škodljivih vplivov nepravilnosti na proračun Skupnosti oziroma proračunska sredstva. Prav tako se sodišče prve stopnje ni v ničemer opredelilo do obstoja in višine v pobot uveljavljane terjatve.

27Tako bi šele pritožbeno sodišče prvič ugotavljalo dejansko stanje v zvezi s prej navedenimi pravno odločilnimi dejstvi, kar ne bi pomenilo le dopolnitve dokaznega postopka (355. člen ZPP), pač pa njegovo celotno izvedbo. Takšno postopanje pritožbenega sodišča pa bi lahko pomenilo poseg v strankino ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS, URS) in s tem rušilo načelo dvostopenjskega sojenja (predvsem glede ugotavljanja celotnega dejanskega stanja). Ob tehtanju strankine pravice do pritožbe s pravico stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pritožbeno sodišče ni odločilo v korist slednje po drugem odstavku 355. člena ZPP. Tožba je bila namreč vložena 16. 10. 2017, sodišče je tekoče vodilo postopek in je odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke 11. 3. 2021.

28Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

29Napotki za novo sojenje so navedeni v prejšnjih točkah te obrazložitve (tretji odstavek 360. člena ZPP).

30Odločitev o stroških je skladno s četrtim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločitev.

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji.
² Glej: 1. člen Pogodbe, kjer so v prvem odstavku navedene pravne podlage za sklenitev Pogodbe, v drugem odstavku pa v okviru katere razvojne prioritete je projekt tožene stranke sofinanciran ter določila četrtega do šestega odstavka 5. člena Pogodbe, kjer je izrecno navedeno, da se projekt sofinancira iz sredstev EU.
³ Uradni list Evropske unije št. C-326/2012 z dne 26. 10. 2012.
⁴ Primerjaj sodbe VSRS: III Ips 157/2015, III Ips 159/2015, III Ips 160/2015 in III Ips 11/2016, vse z dne 18. 4. 2017.
⁵ Primerjaj: VSRS sklep III Ips 61/2018 z dne 12. 4. 2019 in VSRS sklep II Ips 217/2018 z dne 10. 10. 2019.
⁶ Ta Uredba se navkljub razveljavitvi skladno z določilom prvega odstavka 152. člena Uredbe (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 še naprej uporablja za podporo, odobreno na podlagi Uredbe 1083/2006.
⁷ Primerjaj: VSRS sklep III Ips 61/2018 z dne 12. 4. 2019.
⁸ Prim. Sodba Sodišča (peti senat) v zadevah C-260/14 in C-261/14; Judeţul Neamţ (C-260/14), Judeţul Bacău (C-261/14) proti Ministerul Dezvoltării Regionale și Administrației Publice z dne 26. 5. 2016 in sklep VSRS III Ips 61/2018 z dne 12. 4. 2019.
⁹ Primerjaj: VSRS sklep II Ips 217/2018 z dne 6. 6. 2018 ter SEU v združenih zadevah C-260/14 in C-261/14, točka 50.
¹⁰ Uredba 1083/2006 v 60. členu določa, da je "organ upravljanja (tožeča stranka) odgovoren za upravljanje in izvajanje operativnih programov v skladu z načelom dobrega finančnega poslovanja; zlasti za zagotavljanje, da so operacije, izbrane za financiranje v skladu z merili, ki veljajo za operativni program in da za celotno obdobje izvajanja spoštujejo ustrezna pravila Skupnosti in nacionalna pravila", v 62. členu pa določa naloge revizijskega organa (tožeče stranke), "da se revizije izvajajo tako, da se preveri učinkovitost sistema upravljanja in nadzora operativnega programa."
¹¹ Uredba 1083/2006 v 99. členu določa pristojnost Evropske komisije, da v primeru ugotovljenih nepravilnosti izvede finančne popravke (v razmerju do države članice) v postopku, določenem v 100. členu te uredbe.
¹² Primerjaj: VSRS sklep II Ips 147/2015 z dne 7. 3. 2017 in VSRS sodba III Ips 80/2018 z dne 12. 2. 2019.
¹³ Primerjaj: VSRS sklep II Ips 19/2013 z dne 5. 2. 2015 in VSRS sodba III Ips 80/2018 z dne 12. 2. 2019.
¹⁴ Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji.
¹⁵ Prim. Sodba Sodišča (drugi senat) v združenih zadevah C-278/07 do C-280/07; Hauptzollamt Hamburg-Jonas proti Josef Vosding Schlacht-, Kühl- und Zerlegebetrieb GmbH & Co z dne 29. 1. 2009, glede tega, da ta lahko izhaja tudi iz splošnih pravil, tudi Sodba Sodišča (tretji senat) v zadevi C-341/13; Cruz & Companhia Lda proti Instituto de Financiamento da Agricultura e Pescas IP (IFAP) z dne 17. 9. 2014.
¹⁶ Kot sta bila npr. tridesetletni zastaralni rok v zadevi C-465/10 (Sodba Sodišča (četrti senat) v zadevi C-465/10; Ministre de l’Intérieur, de l’Outre-mer, des Collectivités territoriales et de l’Immigration proti Chambre de commerce et d'industrie de l'Indre z dne 21. 12. 2011 in dvajsetletni zastaralni rok v zadevi C-341/13 (Sodba Sodišča (tretji senat) v zadevi C-341/13; Cruz & Companhia Lda proti Instituto de Financiamento da Agricultura e Pescas IP (IFAP) z dne 17. 9. 2014).