VSRS Sklep X DoR 185/2021-3

Predlog se zavrže.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sodbo zavrnilo tožbo zoper začasni sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-31/2017-3-08-520-03 z dne 28. 3. 2017 (I. točka izreka), in odločilo o stroških postopka (II. točka izreka). Z navedenim sklepom je prvostopenjski davčni organ v zadevi zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti zavezanca za davek A. A, L. L. C.., tožniku kot dolžniku zavezanca prepovedal izplačilo zavezančevih terjatev iz naslova prejetega posojila v znesku 250.000,00 EUR, zavezancu pa sprejem te terjatve (I. in II. točka izreka). Odločil je tudi, da to zavarovanje velja do dneva izpolnitve oziroma plačila davčne obveznosti in ugotovil, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa (III. in IV. točka izreka). Ministrstvo za finance je tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep kot neutemeljeno zavrnilo.

2Iz obrazložitve pravnomočne sodbe med drugim izhaja, da je Upravno sodišče zavrnilo tožnikov ugovor, da je treba pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa upoštevati dejstvo, da je davčni zavezanec po izdaji tega sklepa prenehal. Poudarilo je, da je pravno odločilno dejansko stanje, ki je obstajalo ob izdaji izpodbijanega sklepa, medtem ko kasnejša sprememba dejanskega stanja lahko vpliva le na rešitev stvari v novem postopku.

3Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je zoper navedeno sodbo vložil predlog za dopustitev revizije. Kot pomembno izpostavlja vprašanje, ali ima stranka, ki med postopkom izgubi pravni interes, še vedno pravico do pravne zaščite svojega zahtevka in čemu ter komu služi tovrstna zaščita, če je dovoljena in zakonita. V obrazložitvi predloga navaja, da so s tem, ko je davčni zavezanec med postopkom prenehal obstajati, prenehale tudi vse njegove obveznosti, posledično pa tudi ne obstoji (več) toženkin pravno priznani interes za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti. Trdi, da je to pravočasno uveljavljal in meni, da je Vrhovno sodišče v okviru svojih pristojnosti dolžno odgovoriti na postavljeno vprašanje in oblikovati ustrezno sodno prakso.

4Predlog ni popoln.

5Po četrtem odstavku 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je Upravno sodišče to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. V nasprotnem primeru se predlog zavrže (šesti odstavek istega člena).

6Tem formalnim pogojem predlagatelj ni zadostil. Iz njegovega predloga je sicer mogoče razbrati, kaj šteje za sporno pravno vprašanje, vendar v skromni obrazložitvi svojega predloga zgolj ponavlja navedbe, ki jih je podal že v postopku do pravnomočne odločitve v zadevi, ne navede pa pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno, niti okoliščin, ki bi kazale na pomembnost pravnega vprašanja. Posledično je izostala tudi obrazložitev, zakaj naj bi Upravno sodišče zastavljeno vprašanje rešilo nezakonito.

7Predvsem pa se vprašanje sploh ne nanaša na razloge izpodbijane sodbe, saj se Upravno sodišče v sodbi ni opredeljevalo do toženkinega pravnega interesa za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, temveč je zavzelo stališče, da prenehanje obstoja davčnega zavezanca po tem, ko je bil izdan izpodbijani sklep, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost tega sklepa. Tega stališča predlagatelj z zastavljenim vprašanjem, ki se nanaša na prenehanje zavezanca med postopkom, očitno ne izpodbija.

8Vrhovno sodišče dodaja še, da predlagano vprašanje tudi sicer ni pomembno za odločitev v zadevi. Kot je predlagatelju pojasnilo že Upravno sodišče, so lahko nove okoliščine le predmet novega postopka, zato jih tudi Vrhovno sodišče ne more presojati v revizijskem postopku, ki se nanaša na obravnavano zadevo.

9Ker predlog iz navedenih razlogov ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP, ga je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka istega člena ZPP zavrglo.