VSRS Sodba U 1348/94

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za šolstvo in šport št... z dne 13.7.1994 v izpodbijanem delu pod I. točko, ki se glasi:

"Šteje se, da je naziv pridobljen s 23. aprilom 1994" in pod II.

točko, ki se glasi: "Zahteva za napredovanje se v delu, v katerem vlagateljica zahteve uveljavlja pridobitev naziva svetnik, zavrne."

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod I. točko izreka podelila tožnici naziv svetovalka za dobo desetih let. Odločila je, da se šteje, da je naziv pridobljen s 23.4.1994. V II. točki izreka pa je zavrnila zahtevo tožnice za pridobitev naziva svetnik. V obrazložitvi navaja, da je tožnica, ki opravlja dela in naloge individualne slušne in govorne rehabilitacije, z uveljavitvijo Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti dne 23.4.1994 upravičena do napredovanja po šolskih predpisih. Tožnica izpolnjuje materialne pogoje za naziv svetovalka po prvem odstavku 20. člena pravilnika v zvezi s 6. členom pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (v nadaljevanju pravilnik, Uradni list RS, št. 39/92, 42/92 in 54/93), zato se ji podeli naziv svetovalka za dobo desetih let. Za napredovanje v naziv svetnik tožnica ne izpolnjuje pogoja drugega strokovnega dela, ki bi se po določbah pravilnika lahko ovrednotil vsaj z 38 točkami, od tega vsaj z 18 točkami iz c, č, d ali e točke 18. člena pravilnika. Ker je ravnateljica ovrednotila drugo strokovno delo tožnice s 34 točkami, od tega pa je zbranih iz točke b 18. člena skupaj 9 točk, je izpolnjen pogoj drugega strokovnega dela za naziv svetovalec, ne zadošča pa za pridobitev naziva svetnik. Zato je tožena stranka zahtevo za napredovanje v delu, v katerem tožnica zahteva naziv svetnik, zavrnila.

Tožnica v tožbi po vsebini ugovarja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar izhaja iz enostranske odločitve tožene stranke na podlagi mnenja ravnateljice, ki je drugo strokovno delo tožnice ocenila le s 34. točkami, ne pa najmanj z 38 točkami. Ugovarja oceni ravnateljice tožničinega strokovnega dela, da je nerealna, ker ima minimalne pedagoške izkušnje (4 leta) dočim je pedagoški zbor, v katerem imajo delavci 15 in več let pedagoških izkušenj, tožničino strokovno delo ocenil realno in predlagal, da pridobi naziv svetnik. V nadaljnjih tožbenih izvajanjih poudarja strokovno bolj zahtevno delo s slušno moteno populacijo, zlasti tudi s pripravo učbenikov in drugega učnega gradiva ter pripomočkov. Poudarja, da ravnateljica ni upoštevala točk za diplomsko nalogo, za sodelovanje pri izdelavi programov in priročnikov za otroke s slušnimi in govornimi motnjami, za pripravo didaktičnih materialov, pripravo in izvedbo TV predstav ter nastopa na javni prireditvi (CD) itd. Tožnica dalje tudi navaja, da je podelitev naziva s 23.4.1994 v nasprotju s pravilnikom, po katerem se ta naziv podeli že s 8.8.1992. Zaradi nepravilne uporabe predpisa je tožnica materialno in moralno oškodovana in v neenakopravnem položaju s sodelavci pedagoškega procesa, ki so pridobili naziv 8.8.1992. Zato predlaga, da sodišče v izpodbijanem delu popravi naziv svetovalke v naziv svetnik z dnem 8.8.1992, vključno z materialnim nadomestilom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe in pripominja, da je upoštevala zahteve tožnice in mnenje ravnateljice ter učiteljskega zbora in na podlagi drugih dokazil o izpolnjevanju pogojev za napredovanje ugotovila, da tožnica izpolnjuje pogoje za napredovanje v naziv svetovalka. Tožeča stranka bi za navedbe v tožbi, ki se nanašajo na druga strokovna dela, za katera se po pravilniku zahteva potrdila, morala ustrezna potrdila predložiti, da bi bila upravičena do ustreznega števila točk. Glede datuma, od katerega je tožnica upravičena do naziva svetovalka pa tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica ne opravlja vzgojnoizobraževalnega dela ampak dela in naloge individualne slušne in govorne rehabilitacije. Glede na naravo dela ji tako pravica do naziva po šolskih predpisih pripada šele po uveljavitvi zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti z dnem uveljavitve zakona, t.j. s 23.4.1994. Pravilnik je izvršilni predpis, ki podrobneje ureja napredovanje učiteljev, vzgojiteljev in drugih strokovnih delavcev, medtem ko pravico o napredovanju posameznih kategorij delavcev določajo posamezni zakoni. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka v razlogih izpodbijane odločbe ugotavlja, da tožnica izpolnjuje materialne pogoje za napredovanje v naziv svetovalka po 1. odstavku 20. člena v zvezi s 6. členom pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu. Za napredovanje v naziv svetnik pa tožnica ne izpolnjuje pogoja drugega strokovnega dela, katero bi moralo biti ovrednoteno za naziv svetnik vsaj z 38 točkami, od tega vsaj z 18 točkami iz c, č, d, ali e točke 18. člena pravilnika. Ker je ravnateljica ovrednotila drugo strokovno delo tožnice le s 34 točkami, je tožeča stranka zavrnila zahtevo tožnice za napredovanje v naziv svetnik. Po 2. odstavku 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) mora obrazložitev upravne odločbe med drugim obsegati ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, zakaj ni bilo ugodeno zahtevku stranke. Takih razlogov izpodbijana odločba ne vsebuje, saj opira svojo odločitev le na oceno ravnateljice o strokovnem delu tožnice, katerega je ovrednotila s 34. točkami. Ker v izpodbijani odločbi ni razlogov, iz katerih bi izhajalo, katero drugo strokovno delo je ovrednoteno in s kolikšnim številom točk, je v tem delu dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, tako da ni mogoče preizkusiti pravilnosti odločitve tožene stranke glede zavrnitve zahteve tožnice za napredovanje v naziv svetnik. Zato je sodišče v zavrnilnem delu izpodbijano odločbo odpravilo.

Po mnenju sodišča je tožba utemeljena tudi glede datuma pridobitve naziva svetovalka. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil navedeni naziv tožnici dodeljen na podlagi 13. člena zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94) in 6 ter 20 člena pravilnika, s tem da se šteje, da je tožnica pridobila naziv s 23.4.1994, to je z uveljavitvijo navedenega zakona. Toda pravilnik, na katerega je tožena stranka prav tako oprla izpodbijano odločbo, je bil sprejet na podlagi drugih zakonov in sicer 29. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju Zakon o organizaciji vzgoje - Uradni list RS, št. 12/91-I) ter 2. in 4. odstavka 8. člena zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno - izobraževalnih zavodih (v nadaljevanju zakon o plačah, Uradni list RS, št. 16/92), ki sta omogočala napredovanje v naziv pedagoškim in drugim strokovnim delavcem. Tožena stranka sicer ugotavlja, da je tožnica pridobila možnost napredovanja šele po zakonu o razmerjih plač, ne da bi navedla dejansko podlago za tak sklep in tudi obrazložila, zakaj je potem uporabila navedeni določbi 6. člena in 1. odstavka 20. člena pravilnika, ki je bil izdan na drugi zakonski podlagi, ki je tudi omogočala napredovanje v naziv specialnim pedagogom v osnovnem in srednjem izobraževanju. Če obstaja dejanska in pravna podlaga za uporabo 6. in 20. člena pravilnika, potem bi bil lahko utemeljen tožničin ugovor, da ji gre naziv z uveljavitvijo citiranega pravilnika, to je od 8.8.1992 dalje, kot je to določeno v 21. členu pravilnika. Zato bo potrebno ugotoviti popolno dejansko stanje o tožničinem poklicu in delu v skladu s pravili ZUP (143. člen), saj zakon o razmerjih plač in zakon o organizaciji vzgoje nimata posebnih procesnih določb. V obrazložitvi odločbe mora biti navedeno ugotovljeno dejansko stanje, pravni predpisi in razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev o tem, od kdaj gre tožnici pridobljeni naziv (2. odstavek 209. člena ZUP).

Odločba v izpodbijanem delu nima takšne obrazložitve, zaradi česar je v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Po vsem navedenem so bila torej kršena pravila postopka, pomanjkljivo pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje, zaradi česar je sodišče tožbi ugodilo in v izpodbijanem delu odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih - ZUS, katerega določbe, kakor tudi določbe ZUP, je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa, na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) v zvezi s 1. odstavkom 94. člena zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97.