VSK sklep Kp 276/2007

Pritožba zagovornikov obt. J.V. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, odmerjene v obliki povprečnine na znesek 400,00 EUR.

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obt. J.V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zv. s 1. odst. 325. čl. (KZ) in mu po 2. odst. istega člena izreklo kazen deset mesecev zapora, ki jo bo obtoženec na podlagi 3. odst. 107. čl. KZ, prestajal v odprtem zavodu. Po 39. čl. KZ mu je izreklo še stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za dobo desetih mesecev, kar se računa od dneva pravnomočnosti sodbe s tem, da se čas prebit v zaporu ne všteva v čas trajanja kazni. Na podlagi 1. odst. 95. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, dolžan pa je plačati še na 450,00 EUR določeno povprečnino.

Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi odločb v kazenskih sankcijah pritožujejo obtoženčevi zagovorniki. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje oziroma, da sodbo spremeni.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju in na seji pritožbenega senata predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

S pritožniki se ni moč strinjati, ko izpostavljajo, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo obtoženčeve odgovornosti za hujšo posledico v prometni nesreči oziroma smrt sopotnika v njegovem vozilu. Po mnenju obrambe je sicer zanesljiva ugotovitev, da je obtoženec povzročil prometno nesrečo in da je zanjo tudi kriv, vendar sodišče ni upoštevalo, da je cestno-prometne predpise kršil tudi voznik nasproti vozečega vozila, saj je vozil z višjo hitrostjo kot je bila dovoljena. Njegova prekoračitev sicer ni neposredno vplivala na nastanek prometne nesreče, pač pa ni nepomembna glede na težo poškodb pri pokojniku in če bi voznik nasproti vozečega vozila vozil z dovoljeno hitrostjo, bi bila posledica prometne nesreče manjša oziroma do smrti sploh ne bi prišlo. Teh okoliščin oziroma obtoženčeve krivde do nastanka hujših posledic pa sodišče prve stopnje po trditvah pritožnikov, ni ugotavljalo.

Z navedenimi trditvami pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Kar zadeva vožnjo nasproti vozečega vozila, katerega je tedaj upravljal S.Š., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta namesto še dovoljene omejitve 40 km/h, peljal s hitrostjo približno 50 km/h, vendar je zaključilo, da njegova kršitev cestno-prometnih predpisov ni izključila obtoženčeve odgovornosti. Tej ugotovitvi pritožniki ne oporekajo, temveč izpostavljajo le odnos obtoženčeve malomarnosti do nastanka hujše posledice, katere pa sodišče naj ne bi ugotavljalo. Vendar temu ni tako. Obravnavano kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče je namreč moč storiti le iz malomarnosti, kar pomeni, da je ta oblika krivde podana tako v odnosu do nastanka prometne nesreče po 1. odst. 325. čl. KZ, kot do hujše posledice, to je smrti ene ali več oseb po 2. odst. 325. čl. KZ. Ob tem pa je potrebno pojasniti, da se voznikova malomarnost lahko ugotavlja le na čas kršitve cestno-prometnih predpisov oziroma tik pred tem (na primer vožnja pod vplivom alkohola), ne pa tudi na čas, ko do prometne nesreče že pride in voznik svoje vožnje nima več v oblasti. Stopnja malomarnosti, zavestne ali nezavestne se tako ugotavlja glede na konkretne okoliščine, na primer vrsto in stopnjo kršitve cestno-prometnih predpisov, cestno-prometne razmere in ostalo, medtem ko od voznika ni moč pričakovati, da se bi lahko najmanj moral in mogel zavedati, kako se bo prometna nesreča odvijala in kako bodo v njej reagirali drugi udeleženci v cestnem prometu. Zato je v konkretnem primeru s stališča obtoženčeve malomarnosti povsem nepomembno, ali se je zavedal, oziroma moral in mogel zavedati, da bo njegovo vozilo zaradi prehitre vožnje pričelo bočno zanašati na nasprotni vozni pas in da bo ravno tedaj nasproti pripeljalo vozilo, ki bo le za deset kilometrov prekoračilo še dovoljeno hitrost. Odnos malomarnosti do hujše posledice, to je smrti ene ali več oseb v prometni nesreči se zato presoja z enakimi kriteriji kot veljajo za ugotavljanje malomarnosti do nastanka prometne nesreče, seveda upoštevajoč tudi druge okoliščine, na primer število sopotnikov v vozilu in drugih udeležencev v prometu, ki bi lahko bili bili vpleteni v morebitno prometno nesrečo. V konkretnem primeru pa v obtoženčevo odgovornost za nastanek hujše posledice že glede na naravo in stopnjo kršitve cestno-prometnih predpisov in gostoto prometa, ne more biti nobenih pomislekov. Obtoženec je namreč z dvema sopotnikoma v vozilu, vozil na dokaj frekventni cesti in to s hitrostjo, ki je za 87% presegla še dovoljeno hitrost. Glede na navedeno se je torej tudi po oceni sodišča druge stopnje gotovo zavedal, da lahko zaradi protipredpisne vožnje pride do prometne nesreče, v kateri lahko druga oseba izgubi življenje. S tem, ko je sodišče prve stopnje v 3. odst. na 5. strani obrazložilo obtoženčevo zavestno malomarnost, je s tem podalo razloge tudi glede nastanka hujše posledice, zaradi česar v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP, ni utemeljena.

Pritožniki tudi ne morejo uspeti, kolikor navajajo, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo prestrogo kazensko sankcijo. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč v zadostni meri upoštevalo težo kaznivega dejanja in vse tiste olajševalne okoliščine, na katere zagovorniki opozarjajo v pritožbi in ki ob obteževalnih okoliščinah ne morejo imeti takšne teže, da bi privedle do izreka sankcije opominjevalne narave. Dejstvo namreč je, kot je to navedlo že sodišče prve stopnje, da je bil obtoženec pred obravnavano prometno nesrečo že večkrat obravnavan, med drugim tudi zaradi grobih cestno-prometnih kršitev, kar potrjuje, da gre za nevarnega voznika v cestnem prometu. Po drugi strani pa dogodek tudi ni toliko časovno oddaljen, da bi terjal milejše kaznovanje, prav tako slednjega ne more opravičiti v pritožbi zatrjevana stiska obtoženca, katero naj bi tedaj preživljal zaradi ločitve staršev. Po oceni pritožbenega sodišča sta tako izrečena zaporna kazen, kot stranska kazen povsem primerna teži kaznivega dejanja, stopnji kazenske odgovornosti in drugim okoliščinam, v katerih je prišlo do prometne nesreče, zaradi česar nasprotna pritožbena izvajanja niso utemeljena. Ker v postopku tudi ni prišlo do kršitev, na katere je sodišče druge stopnje moralo po uradni dolžnosti paziti na podlagi 1. odst. 383. čl. ZKP, je glede na vse povedano pritožbo obtoženčevih zagovornikov na podlagi 391. čl. ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obtoženec s pritožbo zagovornikov ni uspel, zaradi česar je na podlagi 1. odst. 95. čl. v zv. s 1. odst. 98. čl. ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, ki so nastali v obliki povprečnine. Le-to je sodišče druge stopnje odmerilo na znesek 400,00 EUR, upoštevajoč pri tem zamotanost postopka na drugi stopnji in obtoženčeve premoženjske razmere.