VSRS Sodba U 1844/94-14

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo z dne 07.11.1994 je tožena stranka odločila, da njena odločba z dne 01.04.1993 o podelitvi naziva svetovalka tožnici ostane v veljavi (I. točka izreka) in da se zahteva za napredovanje v naziv svetnica zavrne (II. točka izreka). V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnica dne 19.11.1992 vložila zahtevo za napredovanje v naziv mentorica in svetovalka. Predstojnik je v zvezi s to zahtevo oblikoval predlog za napredovanje v naziv mentorica in svetovalka. V posebnem ugotovitvenem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica izpolnila pogoje za napredovanje v naziv mentorica po 19. členu in pogoje za napredovanje v naziv svetovalka po 1. odstavku 20. člena Pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92 in popravek št. 42/92), zato sta ji bila oba naziva tudi podeljena. Prav tako je bilo zgotovljeno, da izpolnjuje pogoje za napredovanje v naziv svetnica po 2. odstavku 20. člena navedenega pravilnika, o čemer jo je obvestil predlagatelj, vendar je vztrajala pri nazivih mentorica in svetovalka. Dne 30.08.1994 je vložila predlog za obnovo postopka in kot razlog za spremembo odločbe o podelitvi naziva svetovalka navedla, da je zahtevo za napredovanje v prejšnjem postopku postavila prenizko in je po svojem sedanjem mnenju že takrat zaslužila najvišji naziv, hkrati je navedla strokovna dela, ki jih je opravila v času od pridobitve nazivov mentorica in svetovalka. Po določbi 1. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je tožena stranka izvedla obnovitveni postopek glede napredovanja v naziv svetovalka. Ugotavlja, da tožničini razlogi ne sodijo med razloge za obnovo postopka. Od pridobitve nazivov pa ni izpolnila pogojev za napredovanje v naziv svetnica, saj bi poleg izpolnjevanja drugih pogojev za ta naziv morala v tem času zbrati skupaj najmanj 38 točk iz drugega strokovnega dela, od tega vsaj 18 točk iz razdelkov c do f 18. člena pravilnika (Uradni list RS, št. 41/94). Med upravnim sporom je tožena stranka na podlagi 32. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS) obvestila sodišče, da je v tej zadevi izdala novo odločbo z dne 26.05.1997, s katero je tožnici podelila trajni naziv svetnica z dnem 23.04.1994. V obrazložitvi te odločbe tožena stranka navaja, da je tožnici podelila naziv svetnica na predlog predstojnika z dne 27.12.1994. Po proučitvi zahteve ter na podlagi predloženih dokazil je bilo v posebnem ugotovitvenem postopku ugotovljeno, da izpolnjuje vse pogoje za napredovanje po 13. členu Pravilnika o napredovanju zaposlenih v osnovnem in srednjem izobraževanju v nazive (Uradni list RS, št. 41/94, 49/95, 27/96 in 38/96).

Na poziv sodišča po 32. členu ZUS je tožnica sporočila sodišču, da s poznejšo odločbo z dne 26.05.1997 ni zadovoljna, ker ji je bil (v 2. odstavku II. točke izreka) naziv svetnica podeljen s 23.04.1994 namesto z 08.08.1992. Meni, da ji gre naziv svetnica tudi za obdobje od 08.08.1992 do 23.04.1994, zato vztraja pri tožbi. V tožbi proti odločbi z dne 07.11.1994 pa tožnica navaja, da je tožena stranka kršila materialne predpise. Tožnica je obrazložila, da v obnovi postopka zahteva naziv svetnica zato, ker je ob prvem postopku priznavanja nazivov kot ravnateljica gimnazije glede na vsesplošno usmeritev, da se nazivi ne smejo podeljevati na široko, dejansko soglašala, da ostane pri nazivih mentorica in svetovalka, čeprav je izpolnjevala ob izdaji odločbe z dne 01.04.1993 vse pogoje za naziv svetnica. V tem času so nastopila nova dejstva, ko se je ugotovilo, da so le nekatere srednje šole bolj restriktivno razlagale pravilnik iz leta 1992, medtem ko so po drugih šolah po Sloveniji bolj na široko podeljevali nazive. Prišlo pa je tudi do spremembe s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v osnovnem in srednjem izobraževanju v nazive (Uradni lis RS, št. 41/94), ki je dopuščal uveljavljanje nekaterih pravic za nazaj ob upoštevanju že podeljenih nazivov in sicer v določenem roku. Tožnica je vložila zahtevek za obnovo postopka po 2. odstavku 20. člena navedenega pravilnika, po katerem je bilo možno še naknadno uveljavljati nazive, posebno še zato, ker je tožena stranka izdala posebna Navodila za izvajanje Pravilnika o napredovanju zaposlenih v osnovnem in srednjem izobraževanju v nazive z dne 20.07.1994, ki v 5. točki dajejo možnost izjemnega napredovanja. Vse to pomeni, da so nastopila nova dejstva in nove okoliščine, zaradi katerih so podani zakoniti razlogi za obnovo po 1. točki 249. člena ZUP. Izjemnega napredovanja po 13.

členu pravilnika iz leta 1994 tožnica sicer ni uveljavljala pri obnovi postopka, vendar je možno že izkoriščene točke iz strokovnega izobraževanja in dodatnega strokovnega dela pri prvem izjemnem napredovanju ponovno uveljaviti. Iz 5. točke navodila sledi, da bi morala tožena stranka po načelih upravnega postopka vlogo tožnice šteti tudi kot predlog za izjemno napredovanje. Na podlagi navedenega tožnica predlaga sodišču, da tožnici prizna naziv svetnica od 08.08.1992 dalje z vsemi pravicami, ki ji gredo po tem nazivu.

V odgovoru na tožbo tožena stranka smiselno predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po 13. členu Pravilnika o napredovanju zaposlenih v osnovnem in srednjem izobraževanju v nazive (Uradni list RS, št. 41/94, 49/95, 27/96 in 38/96, v nadaljevanju: pravilnik iz leta 1994), ki ga navaja tožena stranka, ne glede na določbe 12. člena (napredovanje v naziv svetnik) lahko v naziv svetnik izjemoma napreduje zaposleni, ki ima visoko strokovno izobrazbo (1. alinea), je zaposlen v vzgoji in izobraževanju najmanj 8 let (2. alinea), je nadpovprečno uspešen pri svojem delu (3. alinea), je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38. točk za dodatna strokovna dela, navedena v c), č), d), e) in f) razdelku 18. člena tega pravilnika (vsi ti pogoji morajo biti kumulativno izpolnjeni). Po 2. odstavku 20. člena tega pravilnika se ne glede na določbo 14. člena (po katerem se lahko posamezni uspešno končani programi strokovnega izobraževanja in opravljena dodatna strokovna dela za napredovanje v naziv točkujejo in uveljavijo le enkrat) zaposlenemu ob prvem napredovanju po določbah 11. člena (izjemno napredovanje v naziv svetovalec) in 13. člena (izjemno napredovanje v naziv svetnik) tega pravilnika upoštevajo opravljeni programi strokovnega izobraževanja in dodatna strokovna dela, opravljena do uveljavitve tega pravilnika (torej programi strokovnega izobraževanja in dodatna strokovna dela, ne glede na to, ali so bila že uveljavljena pri prejšnjih napredovanjih). V letu 1994 je lahko ne glede na roke, določene v 6. členu tega pravilnika, predlagatelj oziroma zaposleni vložil predlog za napredovanje do 31.12.1994 (1. odstavek 21. člena tega pravilnika).

Na podlagi proučitve izpodbijanih odločb tožene stranke z dne 07.11.1994 in z dne 26.05.1997, tožbenih navedb ter podatkov poslanih upravnih spisov, sodišče meni, da je tožena stranka s poznejšo odločbo z dne 26.05.1997 pravilno odločila, ko je tožnici trajno podelila naziv svetnica z dnem 23.04.1994. Kot navaja tožnica, je zahtevo za napredovanje v naziv svetnica vložila dne 29.08.1994 (pri toženi stranki označeno dne 30.08.1994), predlagatelj - predstojnik pa je po navedbah tožene stranke in podatkih poslanih upravnih spisov predlog vložil 27.12.1994, torej sta bila tožničina zahteva in predlog predlagatelja vložena po 27.07.1994, ko je začel veljati Pravilnik o napredovanju zaposlenih v osnovnem in srednjem izobraževanju v nazive (Uradni list RS, št. 41/94, v nadaljevanju: pravilnik iz leta 1994). Zato je bilo možno navedeno zahtevo in predlog obravnavati le kot predlog za izjemno napredovanje v naziv svetnica po 13. členu v zvezi z 2. odstavkom 20. člena pravilnika iz leta 1994 (tožena stranka v poznejši odločbi z dne 26.05.1997 sicer navaja le 13. in 6. člen, kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo), kajti po 24. členu je z dnem uveljavitve tega pravilnika (27.07.1994) prenehal veljati Pravilnik o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92, popravek 42/92 in 54/93, v nadaljevanju: pravilnik iz leta 1992), razen določb 14., 15., 16., 17. in 20. člena. To pomeni, da ni ostal v veljavi 21. člen pravilnika iz leta 1992, po katerem se za pedagoške in druge strokovne delavce iz 20. člena tega pravilnika šteje, da so naziv pridobili z dnem uveljavitve tega pravilnika (08.08.1992). Tudi 2. odstavek 19. člena pravilnika iz leta 1994 določa podelitev nazivov z dnem 08.08.1992 za vložene zahteve za napredovanje pred uveljavitvijo tega pravilnika (torej pred 27.07.1994). Ker se po 1. točki 249. člena ZUP postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v rednem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, z razširitvijo zahteve za napredovanje v naziv svetovalka ob istih dokazih zaradi restriktivne razlage 20. člena pravilnika iz leta 1992 in zaradi sprememb pravilnika iz leta 1994, tožnica na podlagi zahteve z dne 29.08.1994 ni mogla uspeti v obnovi postopka, temveč je lahko uspela le kot z novo vlogo po 2. odstavku 20. člena pravilnika iz leta 1994, kar je v tožbi tudi uveljavljala in je tožena stranka upoštevala v poznejši odločbi z dne 26.05.1997.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS tožbo zavrnilo. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listne o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) je sodišče ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.