VSK sodba in sklep I Cpg 257/2006

Pritožba tožeče stranke glede zneska 2.683.177,87 SIT s pripadki se zavrže.

V ostalem se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 13.435.229,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03.03.1995 dalje do plačila, v roku 15 dni, višji tožbeni zahtevek (za razliko 19.595.669,18 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03.03.1995 dalje do plačila) pa je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči v znesku 385.187,30 SIT z zamudnimi obrestmi od 21.04.2006 do plačila, v roku 15 dni.

Zoper to sodbo se pritožujeta tako tožeča kot tožena stranka po svojih pooblaščencih.

Tožeča stranka se pritožuje v delu, v katerem je višji tožbeni zahtevek zavrnjen in v izreku o pravdnih stroških iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče delno izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku delno ugodi, delno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno razsodilo že o zahtevku iz naslova odškodnine zaradi izgubljenega dobička v znesku 13.283.902,00 SIT s pp in s tem v zvezi zagrešilo več absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Skupni imenovalec vseh kršitev je dejstvo, da je bila odločitev o tem delu zahtevka za tožečo stranko popolno presenečenje. Dejstvo je, da sta pravdni stranki s sodiščem prve stopnje sklenili dogovor, po katerem naj sodišče ne bi odločalo o zahtevku iz naslova odškodnine zaradi izgubljenega dobička. Ta dogovor je bil sklenjen dne 13.11.2002, sodišče prve stopnje pa je na podlagi tega dogovora izdalo tudi delno sodbo, opr. št. Pg 1 z dne 06.10.2003, v kateri o tem delu tožbenega zahtevka res ni odločilo. Praktično je sodišče prve stopnje izdalo sodbo o tem delu zahtevka brez glavne obravnave, saj tega dela zahtevka sploh ni obravnavalo, kar predstavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Pri samem odločanju pa je prav tako zagrešilo več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pavšalno je namreč zavrnilo vse dokazne predloge, tako da dejansko tega dela zahtevka vsebinsko ni obravnavalo, je pa kljub temu o njem odločilo. V sami obrazložitvi pa tudi ni jasno povedalo, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov, ki so pomembni za odločbo. Napačno je odločilo tudi o delih zahtevka za plačilo zavarovalnine, saj številnih postavk, ki jih je v svojem izvedenskem mnenju navedel tudi A.M., ni upoštevalo in pravilno ovrednotilo. Gre na primer za čiščenje in popravila ter čiščenje in manjvrednost konstrukcije, kjer je sodišče prve stopnje sploh opustilo razlikovanje med čiščenjem in popravilom v posameznih postavkah izvedenskega mnenja. Pri tem niti ni pomembno, ali je do čiščenja, rušenja in odvoza prišlo, saj je zavarovalnica dolžna povrniti na podlagi splošnih pogojev tisto škodo, ki je ne glede na dejansko restitucijo stanja oziroma izvedbo potrebnih popravil, pomenijo zneski, potrebni za odpravo te škode. Zato bi moralo sodišče prve stopnje zahtevku v višini 1.221.900,00 SIT iz naslova materialne škode zaradi popravila zamenjave in manjvrednosti in iz naslova čiščenja v celoti ugoditi, kar naj sedaj stori pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo. Napačno je sodišče prve stopnje tudi ocenilo škodo iz naslova inventarja. Pri tem niti ni jasno razvidno, kaj naj bi pomenil inventar, saj izvedenec M. tega izraza ni nikjer uporabil. Zato tudi ni jasno, kako je sodišče prve stopnje lahko zavrnilo znesek 215.904,00 SIT, ki naj bi ga tožena stranka priznala tožeči stranki. V tem pogledu bi moralo pritožbeno sodišče prav tako spremeniti sodbo in priznati še ta sporni znesek. Napačno je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo tudi v zvezi z umetnim cvetjem v znesku 195.000,00 SIT. Če je sodišče prve stopnje že ugotovilo, da znaša skupna višina škode, ki jo je tožeči izplačala tožena stranka, 5.300.889,00 SIT, bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo ugoditi zahtevku v tem delu vsaj v obrestnem smislu in priznati tožeči stranki zakonske zamudne obresti od tega zneska za čas od 03.03.1995 do 25.04.1996, ko je tožena stranka ta znesek, sicer prepozno, vendarle plačala. Napačno je končno sodišče prve stopnje odločilo tudi o stroških postopka. V prvi vrsti ni upoštevalo vseh priglašenih stroškov tožeče stranke in jih je odmerilo v prenizkem znesku. Napačno pa je tudi ugotovilo delež uspeha v postopku. Kot vrednost zahtevka je namreč vzelo vrednost 35.714.076,05 SIT, dejansko pa je obravnavalo doslej le del zahtevka v višini 22.448.090,02 SIT in so vsi doslej nastali stroški izključno povezani z obravnavanjem tega dela zahtevka. Vsebinsko pa doslej sodišče ni obravnavalo zahtevka v višini 13.283.902,00 SIT iz naslova odškodnine, tako da s tem v zvezi niso nastali nobeni posebni stroški. Dalje v pritožbi tožeča stranka še navaja, da dejansko o delu zahtevka iz naslova uničenih zalog in akustične opreme v skupnem znesku 2.683.177,87 SIT s pp ni odločeno, saj ni mogoče sprejeti stališča, da naj bi bilo o tem delu zahtevka že pravnomočno odločeno s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 96/2004 z dne 03.02.2005, s katero je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo, delno pa potrdilo in sicer v nerazveljavljenem delu. Na kaj se nanaša namreč nerazveljavljeni del ni jasno razvidno, tako da v tem delu sodba ni mogla postati pravnomočna.

Zoper sodbo se v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno, pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP in predlaga, naj pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Pritožbeno sodišče je v svoji odločbi opozorilo, da mnenje A.M. ni moč šteti za izvedensko mnenje, pač pa le za listinski dokaz. Sodišče prve stopnje pa je kljub temu mnenje A.M. upoštevalo v celoti do zadnjega tolarja. Pri tem pa je spregledalo, kar je tožena stranka ves čas postopka trdila, da tožnikova terjatev izhaja iz police požarnega zavarovanja št. 76966, zato je potrebno pri obračunu škode upoštevati pogoje zavarovanja (P-94). Zavarovanec ni upravičen do povrnitve odškodnine, pač pa zavarovalnine skladno s pogoji dogovorjenega požarnega zavarovanja. Tako je namreč tožena stranka izplačano škodo že obračunala. Sodišče je na podlagi mnenja M. škodo obravnavalo kot totalno škodo, dejansko pa za tako škodo ni šlo. Za ugotovitev, ali gre za totalno škodo ali ne, namreč ne more biti pomembno dejstvo, ali se bo tožnik še naprej ukvarjal z gostinsko dejavnostjo, ali pa se z njo ne namerava več ukvarjati. Sodišče prve stopnje bi moralo odmeriti zavarovalnino po 26. čl. pogojev za požarno zavarovanje, to je upoštevajoč zavarovalno vrednost, pri tem pa upoštevati nabavno ceno novih stvari, zmanjšano za amortizacijo, za poškodovane stvari pa stroške popravila, zmanjšane za vrednost amortizacije in vrednost ostankov poškodovanih stvari. Dokazno breme v tej smeri pa seveda nosi tožeča stranka sama in ne tožena.

Pritožbi tožeče in tožene stranki nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke:

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi odškodnine iz naslova izgubljenega dobička v znesku 13.283.902,00 SIT s pp, glede bistvenih okolnosti spora dejansko pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti tistih kršitev, ki jih v pritožbi navaja tožeča stranka, niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Ni namreč mogoče sprejeti stališča tožeče stranke, češ da je bil med pravdnima strankama in sodiščem sklenjen dogovor o tem, da se ta del zahtevka ne obravnava, kar naj bi izhajalo tudi iz dejstva, da je sodišče prve stopnje dne 06.10.2003 izdalo sodbo opr. št. Pg 1, ki je bila delna sodba in v kateri o tem delu zahtevka ni bilo odločeno. Sodišče prve stopnje je namreč primarno zavrnilo ta del tožbenega zahtevka zaradi zastaranja. Ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem pa niti v dejanskem, niti v pravnem pogledu tožeča stranka ne pobija. Nobenih navedb v pritožbi ni, ki bi kazale, v čem so dejanske ugotovitve in pravni zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z zastaranjem, nepravilni. Nobenih bistvenih kršitev pa sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo v zvezi z dejstvom, da ni izvajalo predlaganih dokazov tožeče stranke. Že zato ne, ker je, kot rečeno, primarni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka dejstvo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zastaran. Obenem pa sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da tožeča stranka za svoje trditve ni ponudila relevantnih dokazov, tako da ni mogoče očitati sodišču prve stopnje sedaj, da dokazov ni izvajalo. Menilo je pač, da predlagani dokazi niso bili relevantni. Temu stališču pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, saj tožeča stranka res ni predložila takih dokazov, ki bi ob njihovi izvedbi lahko pripeljali do zaključka, ali je in v kakšni višini je tožeči stranki nastala škoda zaradi izgubljenega dobička. Očitno je tožeča stranka menila, da bodo šele izvedeni dokazi pripeljali do tega, da bo lahko postavila določen tožbeni zahtevek. Nepravilno je dalje stališče tožeče stranke, češ da o zahtevku za uničenje zalog in akustične opreme v skupnem znesku 2.683.177,87 SIT ni pravnomočno odločeno. Z delno sodbo z dne 06.10.2003, opr. št. Pg 1 je namreč sodišče prve stopnje med drugim zavrnilo tudi ta tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče pa je svojo odločbo z dne 03.02.2005, opr. št. I Cpg 96/2004, potem ko je del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo, izrecno zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno v nerazveljavljenem delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen, to pa pomeni ravno del, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi zalog pijač in akustične opreme. Zato ni mogoče govoriti o tem, da o tem delu tožbenega zahtevka ni pravnomočno odločeno. Odločeno je in to tako, da je ta del pravnomočno zavrnjen. V tem delu je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavreči. Neutemeljena je tudi pritožba tožeče stranke v delu glede zamudnih obresti za prepozno plačan znesek 5.300.889,00 SIT za čas od 03.03.1995 do 25.04.1996. Tožeča stranka je zahtevala plačilo tega zneska, za katerega je zatrjevala, da sploh ni bil plačan s strani tožene stranke in je zato zahtevala zamudne obresti od tega zneska. Sedaj pa v pritožbi uveljavlja zamudne obresti za prepozno plačilo tega zneska, torej za drugo dejansko in pravno podlago, kar dejansko pomeni spremembo tožbe v pritožbi, ki ni več dovoljena. Neutemeljena je pritožba tudi glede tistega dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na znesek 5.300.889,00 SIT, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ga je tožena stranka plačala. Dejstvo namreč je, da je tožena stranka dokazala, da je ta znesek plačan, navedla pa je tudi, kateri posamezni zneski so za posamezne vrste škode plačani. Stališče tožeče stranke, da bi morala tožena stranka sedaj dokazovati, katero škodo je plačala, ni utemeljeno. S tem, da je tožena stranka dokazala plačilo celotnega zneska 5.300.889,00 SIT in da je v okviru tega zneska navedla, za katere vrste škode se plačilo opravlja, je svojo dolžnost v tem delu opravila in je zato sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Prav tako je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja ter ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno razsodilo, ko je zavrnilo višji tožbeni zahtevek iz naslova škode v znesku 1.010.878,18 SIT. Ne da bi se pritožbeno sodišče pri tem spuščalo v posamezne navedbe tožeče stranke v pritožbi, ki skušajo iz izrazov kot so čiščenje, manjvrednost, zamenjava, popravila, inventar in umetno cvetje, izvajati določene posledice, je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo kot zavarovalnino celotni znesek 13.435.229,00 SIT, ki se na nastalo škodo po ugotovitvah priče A.M., nanaša. S tem je ugotovitve te priče štelo kot izpoved priče in listinski dokaz, nakar je bilo sodišče prve stopnje napoteno tudi z odločbo pritožbenega sodišča. Da bi nastala tožeči stranki kakšna večja škoda oziroma da bi bila zavarovalnina lahko večja, pa tožeča stranka, to pa je njeno dokazno breme, ni dokazala, tako da se sedaj ne more sklicevati na nedoslednosti glede poimenovanja posameznih oblik škode. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na znesek 5.300.889,00 SIT, ki ga je tožena stranka dokazano plačala in na višji znesek, ki pa pomeni razliko med postavljenim zahtevkom 19.595.669,18 SIT ter vsoto omenjenega zneska 5.300.889,00 SIT, ki ga je tožena stranka plačala in zneskom 13.435.229,00 SIT, ki ga je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o stroških postopka. Svojo odločitev o stroških je tudi ustrezno obrazložilo. Iz zneska priznanih stroškov ter stroškovnika je dovolj jasno razvidno, katerih stroškov sodišče prve stopnje tožeči stranki ni priznalo, tako da ni utemeljen očitek neobrazloženosti te odločitve. Napačno pa je sicer stališče tožeče stranke glede tega, kako bi bilo potrebno upoštevati delež uspeha v postopku v zvezi z odločitvijo o stroških pravdnih strank. Ni namreč res, da bi sodišče prve stopnje obravnavalo le del zahtevka v višini 22.448.090,02 SIT, ampak je s sedanjo sodbo obravnavalo celoten, še nepravnomočno razsojen tožbeni zahtevek v znesku 33.030.89,18 SIT, v celi pravdi pa znesek 35.714.076,05 SIT, zaradi česar je seveda potrebno ugotavljati uspeh strank v postopku od tega celotnega zneska, ne pa le od zneska 22.448.090,02 SIT, za kar se zavzema tožeča stranka.

K pritožbi tožene stranke:

Tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, je po mnenju pritožbenega sodišča glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, ki bi jo bilo potrebno upoštevati po uradni dolžnosti, niti tistih kršitev, na katere se posplošeno sklicuje tožena stranka v pritožbi. Tožena stranka ima prav, ko opozarja, da v konkretnem primeru ne gre za zahtevek za plačilo odškodnine, ampak zavarovalnine, ki se mora odmeriti v skladu z zavarovalno pogodbo, sklenjeno po polici št. 1 in katere del so tudi pogoji zavarovanja P-94. Sodišče prve stopnje se na to pogodbo in te pogoje res ne sklicuje, vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča dejansko zavarovalnino obračunalo pravilno. Res je, da sodišče prve stopnje izrecno ne uporablja izraza totalna škoda, da pa je priznalo škodo kot totalno, se strinja tudi tožena stranka, kot je to razvidno iz pritožbe. Da pa je res šlo za totalno škodo, se strinja tudi pritožbeno sodišče, saj je imelo sodišče prve stopnje za tak zaključek dovolj opore v izvedenih dokazih, zlasti tudi ugotovitvah priče A.M. in prič, ki jih je zaslišalo na zadnji glavni obravnavi, ki so govorile o obsegu škode. Tožena stranka v pritožbi le na splošno navaja, da naj ne bi šlo za totalno škodo, vendar pa so njene navedbe o tem, v katerem pogledu naj oprema ne bi bila uničena v nasprotju z izpovedjo prič in ugotovitvijo priče M. Pritožbeno sodišče se tudi strinja, da je treba pri opredelitvi, ali gre za totalno škodo ali ne, upoštevati tudi dejstvo, da je oprema, ki ni bila do kraja uničena, za tožnika neuporabna. Tako pa je mogoče sprejeti zaključek, da je sodišče prve stopnje vendarle upoštevalo tudi 26. čl. pogojev za požarno zavarovanje P-94, po katerem je potrebno upoštevati za uničenje stvari zavarovalno vrednost, to je nabavno ceno novih stvari, zmanjšano za amortizacijo, glede poškodovanih stvari pa stroške popravila, zmanjšane za vrednost amortizacije in vrednost ostankov poškodovanih stvari. Tožena stranka glede tega koliko naj bi znašala amortizacija in koliko bi znašala vrednost ostankov, pa v pritožbi ne ponuja nobenih konkretnih navedb.

Pritožbeno sodišče je zato tako pritožbo tožeče kot tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, razen v delu glede zneske 2.683.177,87 SIT, v katerem je pritožbo tožeče stranke zavrglo kot nedovoljeno.