VSK sklep Cpg 224/2008

Pritožbi družbe T. d.o.o. in P. d.d. se zavrneta in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo intervencijo družb T. d.o.o. in P. d.d. v pravdnem postopku, ki ga tožeča stranka M. d.o.o. vodi zoper toženo stranko Občino zaradi plačila odškodnine v višini 5.690.833,74 EUR s pp. Svojo odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da predlagatelja intervencije v svojem predlogu nista podala niti konkretnih navedb o tem, kako oziroma v čem utegnejo biti njune pravice in obveznosti prizadete s sodno odločbo izdano v tej pravdni zadevi, dejstva, ki sta jih stranki zatrjevali, pa za zaključek o obstoju njunega pravnega interesa ne zadostujejo.

Zoper ta sklep sta se pritožila oba predlagatelja intervencije po svojih pooblaščencih. V pritožbi navajata, da je za obstoj pravnega interesa intervenienta bistveno, da tožnik tožbo utemeljuje z istimi navedbami oziroma zatrjevanimi dejstvi, kot jih navaja oziroma zatrjuje v drugih tožbah proti intervenientoma. Gre torej za zahtevek tožnika, ki temelji na istem dejanskem stanju in pravi podlagi, vendar ga proti trem različnim tožencem uveljavlja v treh različnih postopkih. Tožnik bi lahko eno tožbo vložil zoper vse tri tožence in jih tožil solidarno, vendar tega ni storil, ampak je vložil tri različne tožbe. Pravni institut intervenienta pa omogoča strankam, da v takšnem primeru sodelujejo tudi v pravdah, kjer niso tožene, vendar pa zahtevki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in ima izid takih pravd lahko tudi posledice v drugih pravdah. Pravni interes predlagateljev se kaže v tem, da bi ugoditev zahtevku tožnika v tej pravdi poslabšala pravni položaj tožencev v drugih pravdah, saj bi tožnik kot argument proti njim uporabil tudi odločitev sodišča o tej zadevi, v kateri bi sodišče ugotovilo obstoj določenih dejstev oziroma kršitev predpisov. Tožba tožnika v tej zadevi temelji na tem, da naj bi družba T. pri izgradnji turistično stanovanjskega centra L. kršila določilo občinskih odlokov, Občina Izola pa naj teh kršitev ne bi preprečila oziroma naj bi jih celo dopuščala. Že samo ti očitki utemeljujejo pravni interes družbe T., da v pravdi sodeluje na strani tožene stranke in doseže zavrnitev zahtevka. Pravni interes T. za sodelovanje v tej pravdi pa je izkazan tudi s tem, da je tožnik zoper T. vložil tožbo, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. IV Pg 1, kjer je celo kot solidarni dolžnik tožena tudi Občina. Ugoditev zahtevka tožnika v tem postopku bi bistveno poslabšala položaj družbe T. v zadevi IV Pg 1. Smiselno enako velja tudi za pravni interes P. d.d. za nastopanje v tej pravdi. Tožbo, ki se vodi pod opr. št. Pg 2 tožnik namreč utemeljuje z istimi navedbami kot to tožbo. Zato pritožnika predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, dovoli intervencijo obeh intervenientov ter dolžniku naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka pa se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijanega sklepa. Opozarja, da v tem postopku tožnik zatrjuje zgolj protipravnost ravnanja tožene stranke, zaradi katerih sta tudi oba stranska intervenienta utrpela škodo in bi tako stranskega intervenienta glede na vsebino navedb tožeče stranke lahko imela interes zgolj za vstop v pravdo kot stranska intervenienta na strani tožeče stranke.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po določbah 1. odst. 199. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se lahko pridruži pravdi, ki teče med drugimi, tisti, ki ima pravni interes, da v tej pravdi zmaga ena od strank. Interes intervenienta sodelovati v tuji pravdi je utemeljen s pravnimi posledicami sodbe, katere vsebina lahko vpliva tudi na njegov pravni položaj. Zato mora tisti, ki se želi pravdi pridružiti kot intervenient, izkazati interes. Interes pa mora biti pravni, izhajati mora iz določenega pravnega razmerja med intervenientom in eno izmed strank. S stališčem sodišča prve stopnje, da pritožnika v konkretnem primeru zgolj z navedbo določenih dejstev, ne da bi pri tem tudi konkretno navedli, kako bi učinki sodbe, izdane v tej zadevi, vplivali na pravni položaj predlagateljev, pravnega interesa za sodelovanje v tej pravdi nista izkazali. Pa tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tej pravdni zadevi tožeča stranka uveljavlja odškodninsko odgovornost Občine; ker naj bi ta brez ustreznega soglasja Vlade Republike Slovenije in na podlagi nezakonite pravne podlage sprejela prostorski akt Odlok o zazidalnem načrtu L., ki je bil zaradi nezakonitostih s strani Ustavnega sodišča kasneje odpravljen; ker ni zagotovila uresničevanja svojega lastnega odloka o zazidalnem načrtu L., kakor tudi, ker ni zagotovila uresničevanja v letu 2004 sprejetega odloka o zazidalnem načrtu L. – zahod in ker ni preprečila kršitev obeh navedenih odlokov. V tožbi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. IV Pg 1 in kjer je poleg Občine tožen tudi predlagatelj T. d.o.o., pa tožeča stranka vtožuje plačilo materialnih avtorskih pravic. V tožbi Pg 2, kjer je poleg ostalih tožen tudi predlagatelj P. d.d., pa je zoper slednjega vložena tožba, v kateri se tudi od njega kot solidarnega dolžnika, uveljavlja plačilo odškodnine zaradi izgubljenega dobička. Ob takem stanju trditvi, da zahtevek dolžnika temelji na istem dejanskem stanju in isti pravni podlagi torej nikakor ne vzdrži. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo pritožnikov zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni navedla nič, kar bi pripomoglo k rešitvi zadeve, ji pritožbeno sodišče stroškov za odgovor ni priznalo.