VSK Sklep in sodba I Cp 563/2020

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba v drugem odstavku I. točke izreka in izpodbijani sklep razveljavita ter zadeva v tem delu (glede odločitve o pravdnih stroških) vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje;

v ostalem pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (prvi odstavek I. točke izreka), sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno stroškovno odločitev.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je pogodba o priznanju lastninske pravice, sklenjena med prvo toženko in drugim tožencem dne 7. 3. 2018, v delu, ki se nanaša na parcelo št. 5/3 k.o. P.¹, nična, ter tožbeni zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na ime prve toženke (prvi odstavek I. točke izreka). V drugem odstavku I. točke izreka te sodbe in s sklepom z dne 27. 10. 2020 je odločilo o pravdnih stroških.

2Zoper to odločitev se pritožuje tožnik po pooblaščencu. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna. Tekom postopka je predložil izvedensko mnenje izvedenke J.M. (izdelano v zadevi P xx/yy okrajnega sodišča) iz katerega izhaja, da predstavlja sporna parcela št. 5/3, kot del bivše parcele št. 5/1, gradbeno parcelo stavbe F. xy, L.. To zemljišče je bilo namenjeno redni rabi stavbe. Gre za funkcionalno zemljišče in zato za skupni del stavbe. Pogodba, s katero sta prva toženka in njen brat D.P. v letu 2004 razdelila lastništvo tega funkcionalnega zemljišča, je nična. Parcela št. 5/3 je ostala še naprej v solasti etažnih lastnikov, ne glede na spremembe (vpise) v zemljiški knjigi. Zaradi tega prva toženka ni mogla v letu 2018 veljavno prenesti te parcele na drugega toženca. Ta parcela ni v samostojnem pravnem prometu. Če je sodišče prve stopnje imelo kakšen dvom o statusu parcele št. 5/3, kljub vsem dokazom, da gre za skupno zemljišče, namenjeno redni rabi stavbe, bi moralo postaviti ustreznega izvedenca. Ker ga ni postavilo, je kršilo postopkovna pravila in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Izvedeni dokazi vodijo do drugačnih zaključkov, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje. Poleg tega obstoji nasprotje med vsebino listin in razlogi izpodbijane sodbe (očitek procesne kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Dejansko se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanji, ali je prva toženka leta 2004 lahko pridobila izključno lastninsko pravico na delu funkcionalnega zemljišča in ali je dopustno prenašati lastninsko pravico na tem zemljišču. Meni, da nihče od solastnikov ne more zahtevati delitve solastnine na skupnih delih. Pritožuje se tudi zoper sklep z dne 27. 10. 2020 in stroškovno odločitev. Priglasil je pritožbene stroške.

3Toženca sta na pritožbo odgovorila. Pritožbenim navedbam sta nasprotovala in pritrjevala odločitvi sodišča prve stopnje. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila sta stroške podanega odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

Glede pritožbe zoper meritorno odločitev

5Iz spisovnih podatkov izhaja, da je v stavbi na naslovu L. vzpostavljena etažna lastnina, z dvema stanovanjema v pritličju in enim stanovanjem v nadstropju. Leta 2004 sta tedanja etažna lastnika (prva toženka in njen brat D.P.) sklenila dogovor, s katerim sta si razdelila dvorišče okrog te stavbe. D.P.(kot tedanji lastnik stanovanja v prvem nadstropju) je postal izključni lastnik parcele št. 5/8 (dvorišča, ki se nahaja na severozahodni strani hiše, površine 62 m2), prva toženka (kot tedanja lastnica obeh stanovanj v pritličju) pa izključna lastnica tedanje parcele št. 5/1 (preostalega dela dvorišča, površine 300 m2). Parcela št. 5/7 (stavbišče) je ostala v solasti etažnih lastnikov, kot skupni del stavbe. Dvoriščna parcela št. 5/1 se je kasneje razdelila na parcele št. 5/12, 5/3 in 5/4. Lastnica parcele št. 5/3 je ostala prva toženka, lastnik parcele št. 5/2 pa je postal M.G., ki je od prve toženke odkupil drugo stanovanje v pritličju. Na parceli št. 5/4 sta prva toženka in M.G. vzpostavila solastnino (vsak do ½). Stanovanje v prvem nadstropju in parcelo št. 5/8, ki je sedaj razdeljena na parcele št. 5/9, 5/10 in 5/11, pa je (okrog leta 2008) kupil tožnik. Prva toženka je s pogodbo z dne 7. 3. 2018 priznala drugemu tožencu (svojemu zunajzakonskemu partnerju) lastninsko pravico na posameznem delu št. 010, parceli št. 5/3 in na solastniškem deležu do ½ na parceli št. 5/4. V naravi gre za stanovanje v pritličju ter vzhodni (139 m2) oziroma severovzhodni del (28 m2) dvorišča. Ničnost te pogodbe uveljavlja tožnik v predmetnem postopku.

6Kot je pritožbeno sodišče poudarilo že v svoji predhodni odločbi, lastnina na posameznem delu stavbe v etažni lastnini ne more obstajati kot neodvisno pravno razmerje, temveč je neločljivo povezana s solastnino na skupnih delih zgradbe in na določenem zemljišču. Površina tega zemljišča je lahko različna, v času sklepanja dogovora iz leta 2004 pa je veljalo, da mora obsegati vsaj zemljišče, na katerem zgradba stoji (prim. tretji odstavek 105. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). V tem delu je šlo za nujni in elementarni skupni del zgradbe v etažni lastnini. Načeloma res velja, da s skupnimi deli ni mogoče samostojno razpolagati, niti ni dopustna sprememba njihove namembnosti in delitev, vendar pa je to pravilo v celoti uveljavljeno le za tiste dele, ki po svoji naravi in namenu nujno služijo (celotni) zgradbi. Če določen del za stavbo ni nujno potreben, lahko etažni lastniki na njem ukinejo solastninsko skupnost oziroma status skupnega dela.² Sodišče prve stopnje je glede tega (smiselno) ugotovilo, da parcela št. 5/3 ni predstavljala nujnega skupnega dela, torej zemljišča pod stavbo. Te dejanske ugotovitve pritožba (izrecno) ne izpodbija. Zaradi tega je pravilen zaključek, da pravni posel iz leta 2004, s katerim sta si prva toženka in D.P. razdelila dvorišče, ni ničen. S pritožbenim vztrajanjem, da je to zemljišče izven pravnega prometa (oziroma da je ta delitev prepovedana), ker gre za funkcionalno zemljišče stavbe (in zato njen skupni del), pritožnik ne more uspeti.

7Pojem funkcionalnega zemljišča se je izoblikoval v prejšnjem družbeno političnem sistemu in ga je treba razumeti v okviru pravil, ki so veljala v tistem času. V sistemu družbene lastnine je veljalo obrnjeno načelo superficies solo cedit. Predmet lastninske pravice je bila (praviloma) stavba ali njen posamezni del, na zemljišču, ki je bilo potrebno za njeno redno rabo (funkcionalnem zemljišču) pa je lastnik pridobil samo pravico uporabe.³ Zemljišče, na katerem je bila zgrajena stavba in zemljišče, ki ji je funkcionalno pripadalo, je delilo premoženjsko pravno usodo stavbe. Zaradi tega je veljalo, da se funkcionalno zemljišče lahko prenaša le skupaj s stavbo in da ni v samostojnem pravnem prometu.⁴ V sedanji ureditvi pa funkcionalno zemljišče nima več nobenega lastninskega pomena in posledic (razen v kolikor se s pomočjo tega instituta za nazaj ugotavlja imetnika in obseg pravice uporabe). Pritožbeno stališče o nujnosti in trdnosti povezave med stavbo in funkcionalnim zemljiščem ne drži. V predmetni zadevi ni pravno odločilno, ali je bila parcela št. 5/3 funkcionalno zemljišče stavbe, temveč vprašanje, ali sta prva toženka in D.P. (bivša etažna lastnika) na tem zemljišču pravno veljavno ukinila solastnino in status skupnega dela. Kot je bilo že omenjeno, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ta del zemljišča ni sodil med t.i. nujne skupne dele, zato je odgovor na to vprašanje pozitiven. Nedopustnosti tega pravnega posla tožnik ni uspel dokazati, posledično pa ni ničen niti izpodbijani posel iz leta 2018.

8Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo procesno kršitev (in nepravilno ugotovilo dejansko stanje), ker v tem postopku ni imenovalo izvedenca urbanistične stroke. Najprej velja, da je ta pritožbeni očitek pogojne narave, vezan na morebiten dvom sodišča prve stopnje glede statusa parcele št. 5/3 (funkcionalnega zemljišča), kar iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Poleg tega pravni vidik predmetne odločitve (kot je bilo že pojasnjeno zgoraj) ni odvisen od tega, ali parcela št. 5/3 nedvomno predstavlja zemljišče, namenjeno redni rabi stavbe. Tudi očitana procesna kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj dejansko meri na nepravilne materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje, ne pa na nepravilen prenos določenih listinskih podatkov v sodbo. Pritožbena kritika, da je sodišče prve stopnje "z nezakonitim postopanjem onemogočilo tožniku obravnavanje" pa je povsem nekonkretizirana in pritožbenega odgovora ne omogoča.

9Pritožba zoper meritorno odločitev torej ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu iz drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu (prvi odstavek I. točke izreka) zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Glede pritožbe zoper stroškovno odločitev

10V drugem odstavku izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje odločilo: "Tožeča stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške tega postopka v višini 376,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 15 dneh." Glede na postavljene navednice bi šlo sklepati, da je ta stroškovni zahtevek (skupaj z meritornim zahtevkom) zavrnilo. V obrazložitvi pa je zapisalo, da je tožeča stranka v tej pravdi propadla, zato mora plačati toženi stranki (v roku 8 dni) pravdne stroške, ki naj bi znašali skupno 252,34 EUR. S sklepom z dne 27. 10. 2020 je odločilo, da se v izreku izpodbijane sodbe doda nova točka, ki se glasi: "Tožeča stranka je dolžna plačati toženim strankam stroške tega postopka v višini 252,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 8 dneh." Pri tem se je sklicevalo na popravo oziroma dopolnitev sodbe, saj da "ni odločilo o stroških postopka oziroma je nejasno / neskladno navedlo dikcijo v drugem odstavku izreka sodbe".

11Odločitev o stroških je obremenjena z absolutno bistveno procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Najprej ni jasno, ali je sodišče prve stopnje v sodbi stroškovni zahtevek zavrnilo ali ne. Poleg tega je sam izrek notranje neskladen (tožeča stranka mora plačati tožeči stranki stroške tega postopka …) ter v nasprotju z navedbami, ki so podane v obrazložitvi. Tudi iz sklepa z dne 27. 10. 2020 ni mogoče razbrati, ali je sodišče prve stopnje štelo, da je odločitev o stroških v sodbi izostala (in jo je s tem sklepom dopolnilo) ali pa je štelo, da je bila ta odločitev nejasna oziroma neskladna (in jo je zgolj popravilo). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo, sodbo v drugem odstavku I. točke izreka in celoten sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da o pravdnih stroških ponovno odloči (354. člen in 3. točka 365. člena ZPP).

12Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP.

¹ V nadaljevanju je oznaka te katastrske občine izpuščena.
² V. Rijavec v Stvarnopravni zakonik (SPZ), s komentarjem, Ljubljana 2004, GV Založba, str. 548.
³ M. Juhart, Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, Pravna praksa, št. 3, 2008, str. 22.
⁴ Prim. npr. sodbo in sklep II Ips 364/2009, sodba II Ips 110/2011.