VSRS Sklep II Ips 552/2006

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 183,60 EUR.

1Sodišče prve stopnje je 1. in 3. točko sklepa o izvršbi razveljavilo, ustavilo postopek glede zneska 610,45 EUR, ugodilo zahtevku za plačilo 9.113,48 EUR v tolarski protivrednosti po prodajnem menjalniškem tečaju Nove ljubljanske banke d.d. na dan plačila, v ostalem pa tožbeni zahtevek zavrnilo (tj. zahtevek za plačilo v tolarjih). Tožencu je naložilo plačilo stroškov izvršilnega in pravdnega postopka z zahtevanimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi ugodilo in s sklepom odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo zahtevku ugodeno, razveljavilo, odločitev o stroških pa spremenilo tako, da je tožničino zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov zavrnilo. Toženčeve stroške pritožbenega postopka je naložilo tožnici. Navedlo je, da je tožnica na obravnavi tožbo spremenila, tako da je namesto prvotnega zahtevka v avstrijskih šilingih zahtevala plačilo v tolarjih. Ker je zahtevek za plačilo v tuji valuti nekaj drugega in ne nekaj manj kot zahtevek za plačilo v domači valuti, je bil z odločitvijo o ugoditvi zahtevku za plačilo v tolarski protivrednosti tuje valute na dan plačila prekoračen tožbeni zahtevek. Glede na to, da sodba v zavrnilnem delu ni bila izpodbijana in je zato postala pravnomočna, ni bilo potrebe po vrnitvi zadeve v novo sojenje.

3Tožnica v reviziji uveljavlja razlog bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da pritožba ne vsebuje vseh pritožbenih razlogov in bi jo moralo sodišče iz tega razloga zavrniti. Nadalje je navedla, da sodišče prve stopnje ni dovolilo spremembe tožbe, marveč je odločilo o zahtevku po predlogu za izvršbo, sodišče druge stopnje pa je zaradi stališča, da je bila tožba spremenjena, napačno štelo, da je bil tožbeni zahtevek z odločitvijo sodišča prve stopnje prekoračen. Sodišče druge stopnje bi moralo bodisi zadevo vrniti v novo sojenje bodisi vsebinsko odločiti o tožbenem zahtevku ali tožbo zavreči. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških. Tožnica predlaga, naj revizijsko sodišče sklep sodišča druge stopnje razveljavi in toženčevo pritožbo zavrne ter tožencu naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki je nanjo odgovoril.

5Revizija ni utemeljena.

6Trditve, da v toženčevi pritožbi niso bili navedeni pritožbeni razlogi in da bi jo zato moralo sodišče druge stopnje obravnavati kot nepopolno pritožbo, niso utemeljene. Toženec je v pritožbi navedel, da jo je vložil iz vseh pritožbenih razlogov, v obrazložitvi pa je pritožbene očitke tudi utemeljil. S tem je storil vse potrebno, da jo je sodišče moglo (in moralo) obravnavati kot popolno pritožbo.

7Neutemeljeni so tudi očitki procesnih kršitev v zvezi z odločitvijo o razveljavitvi 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje. Tožnica je v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine zahtevala plačilo 133.804,23 ATS v tolarski protivrednosti po prodajnem menjalnem tečaju NLB d.d. na dan plačila z zamudnimi obrestmi v višini, kot jih NLB d.d. priznava za devizne hranilne vloge, vezane nad eno leto, za čas od 1. 11. 1996 dalje. Na naroku za glavno obravnavo 30. 5. 2002, na katerem je sodišče zaključilo obravnavanje zadeve, je navedla, da sedaj zahteva plačilo 1.625.640 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 1996 dalje. Sodišče prve stopnje je odločilo o obeh zahtevkih, in sicer tako, da je prvemu zahtevku ugodilo, drugega pa zavrnilo. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi ugodilo in razveljavilo odločitev o ugoditvi zahtevku za plačilo v tolarski protivrednosti zahtevanega zneska v tuji valuti, odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo v tolarjih pa je ob izostanku tožničine pritožbe postala pravnomočna.

8Obe sodišči sta torej izhajali s stališča, da je tožnica na naroku 30. 5. 2002 razpolagala s tožbenim zahtevkom in spremenila tožbo. Revizijsko stališče, da sodišče prve stopnje ni dopustilo spremembe tožbe, tako ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje s spremembo tožbe resda ni seznanilo toženca in o svoji odločitvi glede predlagane spremembe tudi ni sprejelo posebnega sklepa, kar bi ob upoštevanju 185. člena ZPP moralo storiti. Vendar pa ti opustitvi nista mogli biti v tožničino škodo. Z dolžnostjo seznanitve toženca o spremembi tožbe je varovana toženčeva – in ne tožnikova – pravica do izjave. Opustitev sprejetja posebnega sklepa o dopustitvi spremembe tožbe pa že zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo tožničino razpolaganje s tožbenim zahtevkom, ne more predstavljati bistvene kršitve določb postopka. Gre namreč za procesno dejanje tožnika, ki je po naravi stvari nepogojno in nepreklicno in čigar usoda je potem, ko ga tožnik opravi, odvisna (le še) od nasprotne stranke in sodišča. Sodišče je s tem, ko je odločilo tako o prvotno postavljenem zahtevku kot tudi o zahtevku, postavljenem naknadno, tožničinemu procesnemu razpolaganju ugodilo in spremembo tožbe dopustilo.

9Odločilna razlika med stališčema sodišč prve in druge stopnje torej ni v tem, da sodišče prve stopnje spremembe tožbe ni dopustilo, sodišče druge stopnje pa naj bi izhajalo s stališča, da jo je sodišče prve stopnje dopustilo, marveč v tem, kakšna je bila narava razpolaganja z zahtevkom. Medtem ko je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnica na naroku 30. 5. 2002 postavila nov zahtevek poleg prvotnega, je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da je postavila nov zahtevek namesto prvotnega. Tožnica v reviziji ne oporeka pravilnosti navedenega stališča sodišča druge stopnje. Posledično je pravilna tudi odločitev sodišča druge stopnje o razveljavitvi odločitve o prvotno postavljenem zahtevku. Če je namreč tožnica postavila nov zahtevek namesto prvotnega, je bil v tem razpolaganju vključen umik tožbe glede prvotno postavljenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je torej z meritorno odločitvijo o tem zahtevku prekoračilo tožbeni zahtevek.

10Po navedenem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen in četrti odstavek 384. člena ZPP). Odločitev o reviziji vključuje zavrnitev predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker revidentka ni uspela, je dolžna tožencu povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za sestavo odgovora na revizijo. Priglašenega stroška za posvet s stranko sodišče ni priznalo, ker je ta strošek vključen v sestavi odgovora na pravno sredstvo.