VSL Sodba IV Cp 1100/2021

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka naj sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek očeta, da se mladoletni hčeri pravdnih strank A. A., roj. ... 2010, in B. B., roj. ... 2021, zaupa v vzgojo in varstvo njemu, z materjo pa določi stike in se jo obveže k plačevanju preživnine (I. tč.). Na novo je odločilo o stikih med deklicama in očetom, in sicer da potekajo enkrat tedensko v trajanju ene ure s prevzemom in vrnitvijo pred CSD, sicer pa lahko potekajo na daljavo (preciziralo je, kako; II. tč.). O stroških je odločilo, da si jih stranki za delo izvedencev delita na polovico, sicer pa krijeta vsak svoje (III.).

2Odločitev sodišča temelji na ugotovitvi, oprti na mnenje sodnih izvedencev klinične psihologije C. C. in dr. D. D., da je mati v sedmih letih uspešno izpeljala proces odtujevanja obeh hčera od očeta, da sta obe dekleti kar se tega tiče prešli točko preloma in da je njuna odtujenost zakoreninjena, do očeta sta sovražni, posmehljivi, zaničevalni, in da ne glede na drugačne izsledke nekaterih raziskav v konkretnem primeru ni v korist obeh deklet, da bi se ju odvzelo odtujočemu roditelju (materi), ker sta nanjo simbiotično navezani, travma bi bila prehuda. Klub temu je sodišče odločilo, da se ohranijo stiki med očetom in hčerama, ki jih slednji sicer zavračata, v minimalnem obsegu, kot je zgoraj navedeno.

3Zoper sodbo se pritožujeta oba roditelja; oče nasprotuje zavrnitvi njegovih zahtevkov v celoti, mati pa se zavzema, da se ukinejo neposredni stiki očeta z hčerama in se ohranijo le posredni. Oba predlagata razveljavitev oz. spremembo izpodbijane odločitve, toženka zaznamuje tudi pritožbene stroške. Toženka je na tožnikovo pritožbo tudi odgovorila, ter se zavzela za njeno zavrnitev, priglaša še nadaljnje stroške.

4Oče v obsežni pritožbi, ki ji prilaga materin predlog za odlog izvršbe v postopku, kjer je skušal doseči izvajanje stikov, ter kopije strokovnih del glede odtujitvenega sindroma in stisk otrok, opisuje, na kakšen način vse je mati izvajala odtujevanje, opisuje sodne postopke in menja izvedencev, ki so bila podana znotraj le-teh. Vsem je skupno, da grajajo materino škodljivo manipulacijo z otroki in zanikajo kakršnokoli zlorabo s strani očeta. Oče je prepričan, da je treba zavarovati dolgoročno korist obeh hčera, opozarja, da izvedenca na to nista imela odgovora oz. je dr. D. D. izrecno povedal, da ne bo nič drugače, če mati ne bo motivirana. Opozarja, da so študije v ZDA pokazale, da se v 90% v primeru predodelitve odnos med otrokom in odtujenim roditeljem izboljša, podobne ukrepe svetujejo tudi na hrvaške, išče se namreč „manjše zlo“ za otroka. Njegova pravica do stikov in družinskega življenja je povsem izvotljena, kršijo se ustavne in konvencijske pravice. Tudi glede odločitve o stikih opozarja na zmanipuliranost obeh deklet, stiki so nujni, dekleti pa jih zaradi materinega ravnanja zavračata, s čimer se jima dela nepopravljiva dolgoročna škoda. Meni, da bi se lahko stiki vzpostavili ob prisotnosti delavk CSD. Sodišču očita, da se je nekritično oprlo na mnenje obeh izvedencev, ki pa na ključna vprašanja, kako zagotoviti stike in preprečiti nadaljnjo škodo otrok, nista imela odgovorov.

5Toženka pa v svoji pritožbi navaja, da je treba upoštevati potrebe in želje deklic in glede na mučne stike v preteklosti neposredni stiki z očetom niso primerni. Očita tudi, da njihova določitev brez prisotnosti tretje osebe ni obrazložena. Meni, da je taka odločitev o stikih v nasprotju z njunimi koristmi.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7V 6. odst. 106. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki se v tej zadevi glede na datum začetka postopka še uporablja (enako zdaj določa 7. odst. 141. čl. Družinskega zakonika), je določal, da v primeru, če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev in stikov ni mogoče izvrševati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, lahko sodišče na zahtevo drugega starša odloči, da se staršu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja in se otroka zaupa drugemu od staršev, če meni, da bo ta omogočal stike in če je le tako mogoče varovati otrokovo korist.

8Očetu je treba pritrditi praktično v vsem, kar trdi in navaja tudi v pritožbi in takšne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje. Ugotovljeno je, da je mati (zavedno in nezavedno) uspešno izpeljala dolgotrajen proces odtujevanja obeh deklic od njunega očeta, enega najbolj malignih procesov, ki negativno vpliva na razvoj otrokove osebnosti. Odtujenost je zakoreninjena do te mere, da materi ni več potrebno aktivno odtujevati otrok, ker ti očeta že samostojno aktivno zavračata, do njega sta agresivni, nesramni, žaljivi, porogljivi (glej podrobno ugotovitve v tč. 16. do 18. obrazložitve izpodbijane sodbe).

9Neutemeljena pa je očetova kritika odločitve, da v taki dejanski situaciji predodelitev ni v korist otrok, saj bi zanju pomenil prehudo travmo in negativen odziv. To odločitev je sodišče utemeljeno oprlo na mnenje dveh sodnih izvedencev kliničnih psihologov, ki sta tako ocenila ne glede na to, da jima je toženec predočil raziskave, ki govorijo o izboljšanjem odnosu med otrokom in zavrnjenim staršem po predodelitvi. Svojo strokovno oceno sta prepričljivo in razumljivo zagovarjala in tudi pritožbeno sodišče sprejema mnenje, da je scenarij predodelitve na silo skoraj neizvedljiv.

10Logično in razumljivo je mnenje psihologov, da brez motivacije (resnične pripravljenosti oz. želje) roditelja, ki je odtujil drugega roditelja in sta mu otroka privržena (v konkretnem primeru sta deklici celo simbiotično navezani na mater, glej 24. tč. obrazložitve), ne bo uspešnih stikov in navezovanja na očeta. Taka motivacija se bo pri materi nemara pojavila ob spoznanju, da bosta deklici nekoč vendarle odrasli in bosta vsaj tedaj lahko avtonomno ugotovili, kakšno škodo jima je povzročila mati. Ta škoda bo tem manjša, kolikor prej bosta z materino iskreno pomočjo uspeli spremeniti svoj odnos do lastnega očeta.

11Odločitev, da se stiki ohranijo, čeprav minimalni, je pravilna in pravilno obrazložena. Sodišče je pravilno navedlo, da morata deklici vedeti, da je oče prisoten in da si želi stikov z njima. Nadzor stikov s strani CSD, za katerega se implicitno zavzema oče, je v resnici poseg v njegovo pravico, in ga sodišče odredi takrat, kadar obstaja bojazen, da bi roditelj na stiku lahko otroka na tak ali drugačen način ogrožal. Pri tožniku pa takih okoliščin ni. Zato je tudi povsem neutemeljena materina ideja, da bi stiki smeli biti dopustni le v posredni obliki, torej na daljavo. O vsem tem je sodišče prve stopnje navedlo jasne, razumljive, pravilne in zadostne razloge (glej tč. 28. do 34. izpodbijane sodbe).

12Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).