VSL Sodba II Cpg 411/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe in zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 2.423,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. in II. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo povračilo stroškov pravdnega postopka v znesku 44,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper II. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožeča stranka in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, oziroma da sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta ne presega 4.000,00 EUR (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi je zato odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP). Višje sodišče je v sporu majhne vrednosti vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Spor se je nanašal na plačilo računa 143/2020 z dne 30. 4. 2020 v višini 2.269,20 EUR, ki ga je tožeča stranka izstavila toženi za dobavo podložnega betona. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, na katerega je višje sodišče vezano:

- pravdni stranki sta sodelovali na podlagi podjemne pogodbe za izvedbo določenih gradbenih del;

- tožeča stranka je toženi izstavila dva računa in sicer 130/2020 z dne 30. 4. 2020 v višini 17.883,00 EUR (ki ni predmet tega spora) in že omenjeni račun št. 143/2020,

- tožena stranka je dne 15. 5. 2020 na račun tožeče stranke plačala znesek 2.269,20 EUR in kot namen plačila navedla "podložni beton", pri čemer pa ni navedla sklica računa.

7Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje ob uporabi 287. člena Obligacijskega zakonika – OZ zaključilo, da je tožeča stranka vtoževani račun že plačala in tožbeni zahtevek zavrnilo.

8Pritožba sodišču prve stopnje očita napačno uporabo procesnih pravil, natančneje 214. člena ZPP. Navaja, da je tožena stranka sicer podala ugovor zoper sklep o izvršbi, ni pa odgovorila na dopolnitev tožbe tožeče stranke. V ugovoru zoper sklep o izvršbi pa tožena stranka ni omenjala računa 143/2020 in ni trdila, da bi račun plačala. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotoviti, da tožena stranka zahtevku ni oporekala in slednjemu ugoditi.

9S takšnimi razlogi pritožba cilja na relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka oz. posredno tudi na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa nista dovoljena pritožbena razloga v sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Absolutnih bistvenih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba ne zatrjuje. Zato pritožba s takšnimi navedbami ne more uspeti.

10S podobnimi razlogi pritožba prvostopenjskemu sodišču očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, tj. 287. člena OZ. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je tožena stranka nakazala znesek vtoževanega računa 143/2020 in navedla namen "podložni beton", kar je tožeča stranka trdila, da je predmet računa, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka želela plačati ravno ta račun. Navedeni člen namreč določa, da če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, potem se, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, obveznosti vračunajo po istem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi. Glede na znesek plačila (ki je enak računu 143/2020) in namen plačila tudi po presoji višjega sodišča ne more biti dvoma, katero obveznost je tožena stranka plačala.

11S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe. Na podlagi obrazloženega so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče pa tudi ni zaznalo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Zato je odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe.

12Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo je višje sodišče prepoznalo kot nepotrebno vlogo, saj ni v ničemer doprinesla k rešitvi pritožbe, tožena stranka pa v njem deloma navaja stvari, ki s sporom nimajo nobene zveze, deloma pa zgolj ponavlja svoje stališče iz ugovora zoper sklep o izvršbi. Zato je višje odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).