VSK sklep I Cp 511/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tretjega udeleženca za odlog izvršbe.

Proti sklepu se pritožuje tretji po pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep razveljavi in vrne zadevo v odločanje sodišču prve stopnje. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje predlog za odlog ocenjevalo zgolj z vidika verjetnosti, da bi tretji s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, medtem ko v ničemer ni presojalo pogoja izkaza lastninske pravice, ki jo je tretji opiral na splošno znana dejstva oz. pogoj iz 1. odst. 73. čl. ZIZ, po katerem se izvršba odloži, če tretji svojo pravico izkaže s pravnomočno sodno odločbo ali kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima značaj javne listine, ali obstoj svoje pravice opira na splošno znana dejstva. Po mnenju pritožbe je napačna odločitev sodišča, da predlog za odlog izvršbe ni utemeljen, saj je tretji predložil ustrezne listine, ki po splošnih domnevah izkazujejo lastništvo nad predmetom leasinga. Kot dokazilo o lastništvu je bila predložena pogodba o leasingu in račun dobavitelja F. d.o.o., kateremu je tretji kot leasingodajalec plačal vrednost vozila in ga oddal v finančni najem leasingojemalcu N.F., ki je dolžnik v tej izvršilni zadevi. Račun o nakupu vozila se v skladu z določili o pridobitvi lastninske pravice na premičnini vsekakor lahko splošno domneva kot dokazilo, da je bila prodajna pogodba sklenjena. Splošno znano dejstvo namreč je, da prodajna pogodba med dobaviteljem in kupcem nastane z izdajo računa, ki ga kupec plača, le-ta pa vozilo sprejme v svojo posest. V kolikor prodajna pogodba ne bi bila veljavna, kupec vozila ne bi prejel in ga kasneje na podlagi pogodbe o finančnem leasingu ne bi mogel oddati v finančni najem leasingojemalcu. Sicer pa je bilo ugovoru tretjega priloženo tudi obvestilo izvršitelja, ki je iz dokumentacije ob rubežu razbral, da je vozilo last tretje osebe, zato je tretjega obvestil, naj svoje pravice uveljavlja pri pristojnem sodišču. Tudi izvršitelj je torej na podlagi vpogleda v uradne evidence in splošno znanega dejstva, da leasingodajalec, ki je kot lastnik vozila vpisan na prometnem dovoljenju, na predmetu rubeža izkazuje lastninsko pravico in je tretjega na to ustrezno opozoril. Glede na vse navedeno tako po mnenju pritožbe tretji na podlagi 73. čl. ZIZ povsem jasno izkazuje prvi pogoj za odlog izvršbe, saj obstoj svoje pravice izkazuje in opira na dejstva, ki so splošno znana. Da bi sodišče moralo upoštevati domnevo lastninske pravice, izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 14.4.2005 in sklepa opr.št. Cp 1653/2005, pri čemer so sodišča pri odločanju o predlogu tretjih za odlog izvršbe poleg verjetnega nastanka škode dolžna upoštevati še verjetnost obstoja zavarovane pravice. Potrebno je tehtanje škodljivih posledic, ki grozijo z izvršbo, kot tudi verjetnosti obstoja pravice, ki preprečuje izvršbo. Kot še navaja pritožba, pa je tretji v ugovoru tudi jasno navedel, da bi z nadaljevanjem poteka izvršbe utrpel nenadomestljivo škodo, saj dolžnik poseduje premičnino (vozilo), ki je v lasti tretjega. V kolikor bi bilo vozilo prodano na javni dražbi, bi tretji izgubil svojo lastninsko pravico, ki je v razmerju do pravice leasingojemalca nedvomno močnejša. Teža škodljivih posledic, ki bi nastala z nadaljevanjem izvršbe, je zato nedvoumna. Čeprav izguba lastninske pravice na vozilu zagotovo predstavlja nenadomestljivo in nepopravljivo škodo, pa to po mnenju pritožbe niti ni relevantno, saj tretji svojega predloga za odlog izvršbe ni opiral na drugi pogoj, pač pa je kot verjetno izkazal svojo lastninsko pravico.

Pritožba ni utemeljena.

73člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), na katerega se sklicuje tako izpodbijani sklep, kot tudi pritožba, določa dve predpostavki za odlog izvršbe na predlog tretjega. Po prvem odstavku tega člena tako sodišče na predlog tretjega, ki je zahteval, naj se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno, odloži izvršbo glede tega predmeta, če tretji obstoj pravice na predlaganem predmetu izvršbe izkaže s pravnomočno odločbo ali kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima naravo javne listine ali če obstoj svoje pravice opira na splošno znana dejstva. Če pa tretji obstoja svoje pravice na predmetu izvršbe ne dokaže na opisani način, sodišče odloži izvršbo, če tretji izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Za odlog izvršbe sta torej obe predpostavki predpisani alternativno: sodišče dovoli odlog že, če tretji uspe dokazati le eno od njiju. Kot že navedeno, je glavni pritožbeni očitek izpodbijanemu sklepu v tem, da je sodišče predlog za odlog presojalo le z vidika izkaza verjetnosti nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ne pa tudi z vidika izkaza lastninske pravice tretjega na predmetu izvršbe. Po oceni pritožbenega sodišča je takšno stališče zmotno. Iz spisa izhaja, da je tretji svoj ugovor in predlog za odlog izvršbe opiral na pogodbo o leasingu, prevzemni zapisnik, račun z dne 30.5.2002, splošne pogoje in na obvestilo izvršitelja, iz katerega je razvidno, da je izvršitelj za obstoj lastninske pravice tretjega na predmetu izvršbe izvedel iz navedb samega dolžnika. Brez dvoma je mogoče ugotoviti, da nobena od naštetih listin ne predstavlja javne listine ali zasebne listine z naravo javne listine, ki bi s potrebno zanesljivostjo dokazovala lastninske pravice tretjega na predmetu izvršbe. Prav tako pa se tretji zgolj s predložitvijo navedenih listin ne more sklicevati na obstoj splošno znanih dejstev, ki naj bi dokazovala lastninsko pravico na spornem vozilu. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno štelo, da niso predložene take listine, ki jih zahteva 73. čl. ZIZ, niti niso podana splošno znana dejstva, iz katerih bi izhajala lastninska pravica tretjega, je povsem pravilno prešlo na ugotavljanje obstoja druge predpostavke za odlog izvršbe, nevarnosti nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Tudi glede slednje pa pritožbeno sodišče pritrjuje izpodbijanemu sklepu, da je tretji ni uspel dokazati. Strinjati se je s stališčem, da eventualna prodaja osebnega vozila za tretjega, ki se ne ukvarja s izposojanjem vozil, pač pa s finančnim leasingom, ne more predstavljati nenadomestljive škode. Če bi prišlo do prodaje vozila, izvršba nanj pa bi se izkazala za nedopustno, bi imel tretji skladno s splošnimi pogoji zoper dolžnika na voljo zahtevke zaradi izgube oz. odtujitve vozila. Ker tudi po mnenju pritožbenega sodišča denarno nadomestilo vrednosti vozila lahko pomeni zadostno nadomestilo za izgubljeni avtomobil, prodaja slednjega v izvršbi še ne more pomeniti nastanka težko nadomestljive ali nenadomestljive škode in je torej prvostopno sodišče predlog za odlog zaradi pomanjkanja tudi druge od predpisanih predpostavk pravilno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo tudi z vidika kršitev, ki jih je treba skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ upoštevati po uradni dolžnosti. Ker takih kršitev ni ugotovilo, je tako skladno z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo tretjega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.