VSC Sklep II Kp 44030/2016

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva temu sodišču v nov postopek pred drugim okrajnim sodnikom.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdolženko na podlagi 3. točke člena 358. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku člena 122 KZ-1 na škodo oškodovanca V. K. in posledično po prvem odstavku člena 96 ZKP s stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP ter s potrebnimi izdatki obdolženke in potrebnimi izdatki ter nagrado njene zagovornice, obremenilo proračun, oškodovanca pa je z njegovim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi tretjega odstavka člena 105 ZKP napotilo na pravdo.

2S tako odločitvijo se oškodovanec ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi po svoji pooblaščenki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se izpodbijana sodba spremeni in se obdolženko spozna za krivo storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku člena 122 KZ-1 in se ji na tej podlagi naloži v plačilo tudi stroške postopka, vključno s stroški oškodovanca.

3Na tako vloženo pritožbo je odgovorila obdolženka po svoji zagovornici in meni, da je odločitev prvega sodišča pravilna in zakonita, saj bi v nasprotnem primeru tudi državni tožilec vložil pritožbo, pa se to ni zgodilo, zato predlaga, da se pritožba oškodovanca zavrne kot neutemeljena.

4Pritožba oškodovanca je utemeljena.

5Iz obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 12. 6. 2017 izhaja očitek obdolženki, da naj bi telesno poškodovala V. K. dne 7. 4. 2016 v popoldanskem času v bližini stanovanjske hiše na naslovu ... takrat, ko je bil oškodovanec proti njej obrnjen s hrbtom, poškodba pa naj bi bila prizadejana s strani obdolženke na način, da je le-ta vrgla vanj kamen, velik kot jajce in ga zadela v glavo ter mu na ta način prizadejala udarnino glave, kar je lahka telesna poškodba. Prvo sodišče je ugotovilo, da je oškodovanec tega dne bil poškodovan, saj to izkazuje tudi zdravstvena dokumentacija, slednje pa izhaja tudi iz zapisnika o podaji ustne kazenske ovadbe, kot tudi, da je predhodno prišlo do prepira med obdolženko in oškodovancem in njegovim sinom, ko je oškodovanec kosil travo, vendar pa je ne glede ena navedeno na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je bil oškodovanec poškodovan zaradi kamna v velikosti jajca, ki naj bi ga vanj vrgla obdolženka, kot to izhaja iz vloženega obtožnega akta.

6Taki odločitvi nasprotuje oškodovanec v pritožbi, vloženi po svoji pooblaščenki in prvemu sodišču očita, da je svojo odločitev sprejelo v nasprotju z metodološkim napotkom iz člena 17 ZKP, ki določa, da mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti vsa tista pravnorelevantna dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe in pri tem enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako tista dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kot tudi dejstva, ki so mu v korist. Izpostavlja (-) da je sodišče sicer verjelo oškodovancu, (-) da je v kritičnem času kosil travo s kosilnico na nitko na svoji parceli, ki meji na obdolženkino hišo, (-) da je bil v trenutku zadetja s hrbtom sicer obrnjen proti cipresam, da je bil s strani prič K. K. in M. L. seznanjen, da ga je zadel kamen, ki naj bi ga vrgla obdolženka in da tega sam sicer ni videl, po drugi strani pa mu ni verjelo, (-) kdaj je obdolženko prvič zaznal in (-) kje sta se nahajali priči K. K. in M. L. v trenutku, ko je oškodovanca zadel kamen, kar pa sta nerelevantni niansi v izpovedbi oškodovanca, ki po oceni pritožbe nimata nobenega vpliva na njegovo verodostojno izpovedbo in tudi ne moreta vplivati na ugotovitev odločilnega dejstva, torej, ali mu je poškodbo glave s kamnom povzročila prav obdolženka, ki je slednje tudi zanikala. Prav tako pa se je po oceni pritožbe prvo sodišče povsem nepotrebno spuščalo v pretirano analizo izpovedbe oškodovanca v delu, ko je lociral položaj K. K. in M. L. v trenutku, ko je bil zadet s kamnom in se pri tem neprepričljivo sklicevalo na izpovedbe tako oškodovanca, kot tudi obeh prič K.K. in M.L., ki so bile podane že v fazi oprave posameznih preiskovalnih dejanj in tudi na glavni obravnavi ter poenostavljeno zaključilo, da izpoved oškodovanca glede ugotovljenega mesta, kjer sta se v trenutku zadetja oškodovanca nahajali obe takrat navzoči priči L. in K., zmotno presodilo, da obdolženka dejanja ni storila. Po drugi strani pa je povsem nekritično verjelo obdolženki, (-) da hiše ni zapuščala od takrat, ko je prišla iz službe, pa do njenega odhoda na policijo, ker naj bi takrat k njej na obisk prišla njen sin R. in njegov prijatelj M. H.k, kar sta oba sicer potrdila, (-) da je prišlo do verbalnega konflikta z oškodovancem in njegovim sinom K. K. le skozi kopalniško okno, ko je oškodovanec kosil travo in (-) da je takoj tudi poklicala policijo. Vse navedeno pokaže, da se je zadovoljilo zgolj z izpovedbami prič R. Č. in M. H., ki sta potrdila zagovor obdolženke, na drugi strani pa ni poglobljeno in analitično presojalo izpoved oškodovanca in takrat navzočih prič K. K. in M. L.. Take pritožbene navedbe so utemeljene.

7Prvo sodišče je v izpodbijano sodbo poleg obdolženkinega zagovora, v katerem je le-ta zanikala, da je v oškodovanca vrgla kamen in ves čas vztrajala pri tem, da je bil takrat poleg oškodovanca, ki je metal kamenje v njeno hišo, prisoten samo K. K., ne pa tudi M. L., povzelo tudi izpovedbo oškodovanca, ki je ves čas tega postopka od podaje ustne kazenske ovadbe kritičnega dne dalje zatrjeval, da je tega dne kosil travo in da mu je takrat nekaj priletelo v zadnji desni del glave. Takrat sta prišla do njega K. K. in M. L., ki sta mu povedala, da mu je obdolženka vrgla kamen, nato pa se je z mesta, od koder je kamen vrgla, prestavila na balkon. Zaradi hrupa kosilnice in vizirja na glavi pa sam obdolženke, ki ga je zmerjala, ni slišal in videl, obrnjen je bil namreč proti nabrežini, s hrbtom pa proti obdolženkini hiši.

8V točki 12) izpodbijane sodbe je prvo sodišče na podlagi v spis vloženih fotografij na podlagi ogleda sodišča dne 1. 10. 2018 ugotovilo, da sta K. K. in M. L. bila prisotna ob dogodku in da sta se takrat, ko naj bi bil oškodovanec zadet s kamnom v glavo, nahajala pri križu, od koder je po ugotovitvah sodišča na kraju dogodka, tudi zadostna preglednost do kraja, kjer naj bi stala obdolženka takrat, ko naj bi bil oškodovanec zadet. Nato pa v nadaljevanju, kot pravilno izpostavlja pritožba, ne glede na v sodbi povzete zaključke izvedenca dr. G., da pa je obdolženka v nasprotju s svojim zagovorom bila kljub takratnim zdravstvenim težavam sposobna vreči kamen tudi preko cipres s premikom roke v komolcu, z nejasnimi ina nasprotujočimi razlogi, zaključilo, da obstaja dvom, da je obdolženka sploh storila očitano kaznivo dejanje. Ob tem pa je utemeljen tudi očitek pritožbe, da je prvo sodišče, ki je v izpodbijano sodbo povzelo tudi zaključke mnenja sodne izvedenke dr. S. Z. glede možnosti, da je oškodovanec utrpel poškodbo glave tudi ob udarcu s kamnom, ki bi ob košnji trave priletel oškodovancu v poškodovani predel in ki je na ta način prizadejano poškodbo s kamnom sicer dopustila le ob točno določenem položaju glave, torej z malo verjetnostjo, še zlasti, ker je oškodovanec takrat imel na glavi vezir, kar možnost za tovrstno poškodovanje še dodatno zmanjšuje, sploh ni dokazno ocenjevalo tega mnenja v odnosu do vseh ostalih izvedenih dokazov, predvsem z izpovedbami oškodovanca in po sicer zanesljivi ugotovitvi, da sta dogodek z mesta, kjer sta grabila travo, lahko videla K. K. in M. L.. Zato ima pritožba prav, da je prvo sodišče svoje zaključke gradilo na nepomembnih razhajanjih v časovno različnih obdobjih, podanih izpovedb oškodovanca in K. K. in se pri tem povsem izgubilo pri ugotavljanju ključno pravno relevantnih dejstev, ki so pomembna za razsojo v tej kazenski zadevi.

9Taki razlogi pa so, kot utemeljeno navaja pritožba, tudi zaradi pomanjkljive dokazne ocene obeh, v tem postopku izdelanih izvedenskih mnenj (dr. S. Z. in dr. G.), ki nista bili presojani v odnosu do vseh ostalih izvedenih dokazov, zlasti obdolženkinega zagovora, izpovedbe oškodovanca, opravljenega ogleda s strani sodišča 1. 10. 2018 in zaslišanja vseh ostalih prič ne le pomanjkljivi in nejasni, temveč tudi nasprotujoči. Sodišče namreč, kot prav tako pravilno opozarja pritožba, na eni strani pritrjuje oškodovancu in pričama K. K. in M. L., kakšen je bil oškodovančev položaj ob košnji in da sta oba tudi lahko zaznala dogajanje ob cipresah, pri katerih naj bi stala obdolženka, nato pa v nadaljevanju brez poglobljene in logične dokazne ocene vseh v tem delu izvedenih dokazov, brez potrebne utemeljitve in prepričljivih razlogov pritrdi obdolženkinemu zagovoru in pričama R. Č. in M.H., ki sta sicer potrdila le verbalni konflikt med obdolženko in oškodovancem ter njegovim sinom K. K.ostalega dogajanja pa nista zaznala, ker sta bila v kuhinji obdolženkine hiše. Take navedbe pritožbe pa presegajo polje ugotavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar na načelni ravni sicer uveljavlja pritožba in pomenijo po prepričanju pritožbenega sodišča uveljavljanje pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka člena 371 ZKP. Taka kršitev pa je terjala razveljavitev izpodbijane sodbe (prvi odstavek člena 392 ZKP) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim okrajnim sodnikom (četrti odstavek člena 392 ZKP).

10V ponovljenem postopku se bo moralo prvo sodišče osredotočiti na ugotavljanje tistih pravno relevantnih dejstev, ki so odločilna za razsojo v tem kazenskem postopku, to pa so vsa tista dejstva in okoliščine, ki so pomembne v zvezi z dogajanjem kritičnega dne ob košnji trave oškodovanca v neposredni bližini obdolženkine hiše in ko naj bi med oškodovancem in obdolženko prišlo najprej do verbalnega konflikta, nato pa, kot izhaja iz obtožnega akta, še do poškodovanja oškodovanca z vrženjem kamna, kar naj bi storila obdolženka. K takemu načinu ugotavljanja pravnorelevantnih dejstev pa je namreč sodišče zavezano tudi na podlagi načela iskanja resnice, ki je širše opredeljeno v določbah člena 17 ZKP, ki je eno najpomembnejših načel kazenskega postopka in na podlagi katerih mora sodišče v postopku popolnoma in po resnici ugotoviti tista pravno pomembna dejstva, ki so bistvena za izdajo zakonite sodbe, predpogoj za izdajo le-te pa je vestno tehtanje vsakega izvedenega dokaza posebej v zvezi z drugimi in nato sklepanje, ali je neko pravno relevantno dejstvo dokazano ali ne, kar pa mora temeljiti na kritični, logični in življenjsko izkustveni presoji dokazov, ki jo mora sodišče tudi argumentirano obrazložiti v sprejeti odločitvi. Le tako ponovljen postopek bo lahko dal odgovor na vprašanje, ali je očitek v obtožnem aktu, da je obdolženka kriva za storitev očitanega ji kaznivega dejanja, utemeljen ali ne.