VSL Sodba VII Kp 9019/2019

I. Pritožbam zagovornikov obdolženega in obdolženega se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako,

da se obdolženega A. A., ki je

rojen ... v ..., sin ... in ..., rojene ..., državljan Republike Slovenije, po narodnosti Slovenec, s stalnim prebivališčem ..., brez poklica, nezaposlen, prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, s končano osnovno šolo, prejemnik socialne pomoči v višini 330,00 EUR, brez premoženja, samski, brez otrok, še nekaznovan, ni v drugem kazenskem postopku, na prostosti

na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti,

da naj bi skupaj z mladoletnim B. B. z zavestnim sodelovanjem pri storitvi, protipravno hranil manjšo količino streliva, katerega posest posameznikom ni dovoljena, s tem,

ko naj bi dne 23. 10. 2016 v stanovanju na naslovu Ulica 5, kjer prebiva mladoletni B. B., hranila skupaj 22 nabojev in sicer 1 naboj kalibra 7,9 x 57 mm, devetnajst nabojev kalibra 7,72 x 39 mm, vseh teh dvajset nabojev naj bi imelo brušene glave vrhe krogel, kar predstavlja predelavo nabojev brez dovoljenja za promet z orožjem, skupaj pa naj bi hranila tudi dva vadbena naboja kalibra 7,9 x 57 mm, ki sodita med vojaško strelivo; vsi navedeni naboji pa na podlagi 3. točke Zakona o orožju (Ur. list RS, št. 61/2020, 73/2004, 85/2009, ZOro-1) sodijo med prepovedano orožje v A kategorijo,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

II. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov, bremenijo proračun.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po tretjem in prvem odstavku 307. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obdolženemu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šestih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Odločilo tudi je, da se obdolženega, na podlagi določil četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo so se pritožili:

- zagovorniki obdolženega iz Odvetniške družbe X. d. o. o. iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obdolženega oprosti obtožbe, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje;

- zagovornik obdolženega C. C. iz pritožbenih razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, kršitev 22., 25., 27., 28. in 29. člena Ustave RS in kršitev 6. in 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obdolženega oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje;

- obdolženi iz pritožbenih razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, kršitev 22., 25., 27., 28. in 29. člena Ustave RS ter kršitve 6. in 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču.

3Pritožbe so utemeljene.

4Pritožbe zagovornikov obdolženega in obdolženega, ki izpodbijani sodbi očitajo kršitev kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP zaradi pomanjkljivega opisa kaznivega dejanja oziroma ker opis v izreku sodbe nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja, so utemeljene.

Kršitev kazenskega zakona se mora namreč nanašati na odločilna dejstva in ne na katerakoli druga dejstva, ugotovljena med kazenskim postopkom, katera so odločilna dejstva, pa je mogoče ugotoviti na podlagi določb ZKP o obvezni vsebini izreka sodbe; če gre za obsodilno sodbo, morajo biti v izreku glede kaznivega dejanja navedena dejstva in okoliščine, ki so zakonski znak kaznivega dejanja (opis kaznivega dejanja) in tista dejstva, od katerih je odvisna uporaba posameznih določb kazenskega zakona.

5Pritožbeno sodišče poudarja, da je opis kaznivega dejanja namenjen individualizaciji historičnega dogodka na dovolj konkretiziran način, da ga je moč nedvomno ločiti od vseh drugih historičnih, zlasti istovrstnih dogodkov; le tako je mogoče obdolžencu zagotavljati učinkovito obrambo v kazenskem postopku in spoštovanje načela ne bis in idem. Pri opisu kaznivega dejanja je pomemben konkreten del, abstrakten del pa niti ni potreben; na pravno kvalifikacijo sodišče ni vezano.

6Iz abstraktnega dela opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja sicer izhaja, da naj bi obdolženi kaznivo dejanje storil z „zavestnim sodelovanjem pri storitvi“, vendar je pritožbena trditev, da mora biti v konkretnem opisu kaznivega dejanja konkretizirano in opisano sostorilstvo, pravilna. V konkretnem opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja namreč ni opisanega sostorilstva.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz konkretnega opisa kaznivega dejanja ne izhaja, na kakšen način naj bi obdolženi kot sostorilec istočasno z mladoletnim B. B. uresničil znake očitanega kaznivega dejanja. Obdolženčeva ustrezna teža prispevka h kaznivemu dejanju je nujni pogoj sostorilstva. V konkretnem opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja z ničemer ni konkretizirano, kdaj in na kakšen način naj bi obdolženi svoj prispevek h kaznivemu dejanju dal.

7V vsakem konkretnem primeru mora namreč sodišče presoditi, ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoči pravno vrednotenje, ali obstaja določeno kaznivo dejanje. Če je posamezen znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonskem opisu kaznivega dejanja, ga pri konkretnem opisu v izreku sodbe ni potrebno opisovati, ker to v ničemer ne prispeva k pravilnosti, jasnosti in razumljivosti izreka.

V opisu je mogoče zajeti samo tista dejstva konkretnega dejanskega stanu, ki se z zakonskim in dejanskim stanom vsebinsko določno in striktno ujemajo (lex certa in lex scripta)¹ - kar pa se nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, torej na tiste znake kaznivega dejanja, ki so vidni navzven². V primerih, ko je posamezen znak kaznivega dejanja, še posebej, ko gre za navajanje t. i. subjektivnih znakov, dovolj določno opredeljen že v samem zakonskem besedilu (z namenom), zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine.

8Sostorilstvo je podano, če dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje tako, 1.) da sodelujejo pri izvršitvi ali tako, 2.) da s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi (20. člen KZ-1). Navedeno zakonsko besedilo, poleg objektivnega elementa sostorilstva z izrazom „skupno“ določa tudi njegov subjektivni element. Ta terja, da se za sostorilca šteje le oseba, ki se je zavedala, da skupaj z drugimi sodeluje pri storitvi kaznivega dejanja in je štela to kaznivo dejanje za svoje. Subjektivni element sostorilstva bo podan, kadar bo ugotovljeno, da gre za odločitev vseh sostorilcev, da skupaj storijo (določeno) kaznivo dejanje oziroma odločitev vsakega od njih, da stori kaznivo dejanje tako, da svoj prispevek k izvršitvi le-tega poveže s prispevki ostalih sostorilcev, pri skupni posledici. Subjektivni element sostorilstva zahteva, da storilčev naklep obsega celotno kaznivo dejanje, da se njegova zavest in volja nanašata tako na njegov prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja, kakor tudi na prispevke ostalih sostorilcev. Do odločitve o skupni storitvi kaznivega dejanja lahko pride pred izvršitvijo kaznivega dejanja, ali v času njegovega izvrševanja, celo, ko je kaznivo dejanje deloma že izvršeno.

V življenju pa se subjektivni element sostorilstva največkrat kaže v dogovoru, načrtu sostorilca o skupni storitvi kaznivega dejanja, z medsebojno delitvijo dela pri njegovi izvršitvi. Poudariti pa velja, da je osebo mogoče šteti za sostorilca le, če sta izpolnjena oba elementa sostorilstva; subjektivni in objektivni.³

9Pritožnik, odvetnik C. C. navaja, da v očitku obdolžencu ni konkretiziran zakonski znak „hranjenje streliva z namenom nadaljnje prodaje“, pri tem pa očitno spregleda, da se obdolženemu očita le „hranjenje streliva“, ki je ena od alternativnih oblik kaznivega dejanja po tretjem odstavku 307. člena KZ-1, zato pritožbena navedba ni utemeljena.

10Po oceni pritožbenega sodišča ravnanje obdolženega, kot je opisano v sodbenem izreku prvostopenjske sodbe ne ustreza navedenim kriterijem sostorilstva, ker v izreku opisano skupno delovanje obeh obdolžencev, ki naj bi ga povezovale iste krajevne in časovne okoliščine in ki naj bi bile usmerjene k isti prepovedani posledici, torej niso opisane.⁴ Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker obdolžencu očitano kaznivo dejanje po zakonu ni kaznivo dejanje. Ker opis dejanja, kot izhaja iz tenorja obtožnega predloga in izreka sodbe, ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem in prvem odstavku 307. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, niti katerega drugega kaznivega dejanja, je bilo potrebno obdolženca oprostiti obtožbenih očitkov na podlagi 1. točke 358. člena ZKP.

11V skladu z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbam ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po tretjem in prvem odstavku 307. člena KZ-1. V posledici te odločitve je na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo tudi, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovih zagovornikov bremenijo proračun.

12Ker je bilo obdolženca potrebno oprostiti že iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, so postale brezpredmetne pritožbene navedbe, s katerimi pritožniki grajajo dokazne zaključke prvostopenjskega sodišča. Niti dokazni postopek niti obrazložitev sodbe namreč ne moreta sanirati pomanjkljivosti opisa dejanja v obtožnem aktu. Zato se pritožbeno sodišče do preostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.⁵

¹ Odločba Ustavnega sodišča, opr. št. Up-879/14 z dne 20. 4. 2015.
² Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 19555/2015 z dne 26. 1. 2017.
³ Sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 217/2000 z dne 27. 3. 2003.
⁴ Sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 31/2003 z dne 17. 2. 2003.
⁵ Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 827.