VSL Sklep VII Kp 20459/2020

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Okrajno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Novem mestu zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. V skladu s prvim odstavkom 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika bremenijo proračun.

2Zoper sklep se je pritožil državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona in s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijani sklep razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po proučitvi zadeve in pregledu izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča, da v opisanem dejanju niso konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1.

5Očitano kaznivo dejanje stori, kdor tujo stvar poškoduje, uniči ali napravi neuporabno. Obtožni predlog obdolžencu očita prvo izvršitveno ravnanje, to je poškodovanje tuje stvari. Čeprav ne gre oporekati pritožbenim navedbam, da sta v opisu očitanega dejanja navedena način, na katerega je obdolženec stvar poškodoval (z udarcem po pokrovu motorja), in višina nastale škode (ki sicer ni zakonski znak kaznivega dejanja), pa se ni mogoče strinjati s pritožnikom, da je opisana tudi nastala posledica oziroma poškodba. Iz obtožbenega očitka, da je obdolženec „udaril po pokrovu motorja osebnega avtomobila in ga pri tem poškodoval“, je razviden zgolj predmet poškodovanja, ne pa tudi opis poškodb.

6Stvar je poškodovana, če je stanje stvari s funkcionalnega, estetskega ali drugega vidika poslabšano na način, da je poseženo v njeno substanco. Ob tem mora iti za spremembo, ki ni neznatna oziroma zanemarljiva.¹ Poškodovanje, ki predstavlja abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja, je zato v vsakem obravnavanem primeru treba konkretizirati z dejstvi in okoliščinami, ki jasno opredeljujejo, kakšno poškodbo (in posledično v kakšnem obsegu) naj bi povzročil obdolženec, slednjemu pa na ta način omogočajo tudi učinkovito obrambo. V opisu očitanega dejanja bi tako moralo biti navedeno, v čem se kaže poškodba pokrova motorja vozila (npr. bil je udrt, razpočen, odrgnjen, imel je poškodovan lak, barvo in podobno). Državni tožilec v obtožnem aktu ni opisal konkretnih okoliščin poškodovanja, čeprav bi to lahko storil, zato tudi po presoji sodišča druge stopnje le abstraktna navedba, da je obdolženec poškodoval pokrov motorja, ne zadošča.

7Glede na navedeno so bili razlogi, s katerimi je pritožnik izpodbijal prvostopenjski sklep, neutemeljeni, in ker pritožbeno sodišče prav tako ni zaznalo kršitev, ki jih preizkuša po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Dr. Korošec, Damjan, dr. Filipčič, Katja in Zdolšek, Stojan, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakona (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana, 2019, str. 670.