VSM Sodba IV Kp 17554/2014

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega G.P. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovano družbo A. d.o.o. - v stečaju s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je še odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in nagrada zagovornika, bremenijo proračun.

2Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja in mu izreče predlagano kazensko sankcijo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3Na pritožbo je odgovoril zagovornik obdolženca in pritožbenemu sodišču predlagal, da jo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Neutemeljeno okrožna državna tožilka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa pravilno in zanesljivo zaključilo, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje ni dokazano, zato ga je v skladu s 3. točko 358. člena ZKP utemeljeno oprostilo obtožbe.

6V pritožbi okrožna državna tožilka v bistvenem izpostavlja, da se je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da so bila vozila pred opravo izredne inventure prodana, iz uradnih evidenc so se ugotovili novi lastniki in ravno obdolženec je bil tisti, ki je vozila prodal, prav tako pa je sprejel are, ki so bile nakazane dobavitelju. Ob tem se sklicuje na ugotovitve izvedenke, da bi obdolženec moral obvezno poskrbeti, da bi se potrdila o vplačilu in prejemu are oziroma avansa številčila, saj bi le tako bilo mogoče preveriti, ali so vse prejete are bile oddane v blagajno; na izpovedbo priče D.C., da je v avtosalonu poleg obdolženca delal M.H., pri katerem je dokumentacija vedno bila izpolnjena, urejena in priložena, medtem ko se je obdolženec zmeraj izgovarjal na pomanjkanje časa, njegova dokumentacija pa je bila pomanjkljivo izpolnjena oziroma je del manjkal; na izpovedbo priče M.K., da je obdolženec v določenih primerih zaprosil, naj se mu da ara, ki jo je pred tem položil na blagajni, ker jo potrebuje za nakazilo družbi K.; in izpovedbo priče A.K., da je ugotavljala odprte postavke tako, da so pošiljali opomine strankam, katere so trdile, da so zadeve plačane, zato so potem preiskovali po blagajniških dnevnikih in ugotavljali, da so stranke imele drugačne zneske na listinah, kot so bili v dnevnikih.

7Takšnim pritožbenim navedbam, s katerimi si okrožna državna tožilka prizadeva prepričati, da si je obdolženec protipravno prilastil denar, ki mu je bil iz naslova kupnin za vozila in prejetih ar zaupan v zvezi z zaposlitvijo, ni mogoče pritrditi. Gre za identične ugotovitve in dokaze, ki jih je v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno povzelo in ocenilo že sodišče prve stopnje, v nadaljevanju pa zaključilo, da gre zgolj za indice, ki sami po sebi za izrek obsodilne sodbe ne zadoščajo, saj glede na druge dokaze niso tako tehtni in jih ni dovolj ter med seboj niso strnjeni tako, da bi bilo mogoče z vso gotovostjo trditi, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Kot bistven se pokaže zaključek sodišča prve stopnje, da je v oškodovani družbi šlo za očitno neurejeno, domače in na zaupanju temelječe poslovanje, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča daje preveč možnosti, kje je manjkajoči denar končal, saj je lahko bil položen na blagajni, kot trdi obdolženec, lahko je bil porabljen za plače delavcev, lahko pa si ga je kdo dejansko prilastil, pri čemer ni nujno, da je to bil ravno obdolženec. Vse navedeno je sodišče prve stopnje na podlagi analize listinske dokumentacije, izpovedb zaslišanih prič in ugotovitev izvedenke finančne stroke prepričljivo in tehtno pojasnilo v točkah 13 - 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče pa se v izogib ponavljanju na takšne pravilne razloge sodišča prve stopnje v celoti sklicuje.

8V zvezi s pritožbenimi navedbami je dodati, da te za obdolženca niso neposredno obremenjujoče, saj nobena od zaslišanih prič ni izpovedala, da si je ravno obdolženec protipravno prilaščal gotovino, temveč so izpovedovale zgolj o računovodsko ugotovljenih odprtih terjatvah do kupcev in neurejeni dokumentaciji pri obdolžencu. Že na podlagi ugotovitev izvedenke finančne stroke pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je šlo za neurejeno poslovanje celotne družbe in ne samo neurejeno dokumentacijo pri obdolžencu, kot so to skušale prikazati nekatere priče, pri čemer je svoje zaključke prepričljivo utrdilo prav na podlagi izpovedbe računovodje D.C. o ignoriranju neurejenega stanja v družbi in poslovanju na način, da bo „vse štimalo“, kakor tudi okoliščinah manjkajočih inventurnih zapisnikov. Na podlagi izpovedbe direktorja D.G. ni prezrlo, da se vse do izredne inventure na dan 4. 10. 2013 sploh ni vedelo, da se knjigovodsko stanje rabljenih vozil ne ujema z dejanskim stanjem vozil v skladišču, čeprav so v vmesnem (inkriminiranem) času bile opravljene vsaj štiri letne inventure, pri katerih obdolženec ni sodeloval. Četudi se obdolženec res ni držal zaporednega številčenja dokumentov, kot to poudarja okrožna državna tožilka, pa ob vrsti ugotovljenih nepravilnosti pri celotnem poslovanju oškodovane družbe, na tej podlagi ni mogoče utemeljiti kaznivega dejanja, še zlasti, ker morebitno neustrezno vodenje poslovne dokumentacije ni predmet očitka. Da so nepravilnosti pri poslovanju zaznali izključno pri obdolžencu, pa nasprotuje tudi dejstvo, da je pisno naznanilo suma storitve kaznivega dejanja oškodovana družba uvodoma podala tudi zoper prodajalca M.H..

9Ni pritrditi pritožbenim navedbam okrožne državne tožilke, ki si ugotovitve o neurejenem poslovanju oškodovane družbe prizadeva omajati s selektivnim povzemanjem izvedeniškega mnenja ter zatrjevanjem, da je kljub takšnemu poslovanju na „svojstven - domač način“ oškodovana družba imela urejeno blagajniško poslovanje. Zaslišana na glavni obravnavi je izvedenka jasno in izrecno pojasnila, da je bilo poslovanje oškodovane družbe dejansko neurejeno, zato je problem dokazati, da je obdolženec dal oziroma ni dal denarja na glavno blagajno, kjer zadeve niso bile urejene vse do prihoda K. Slednje je povsem skladno z njenimi predhodnimi ugotovitvami, ko je izvedenka navkljub besedni formulaciji, da so „dokumenti blagajne urejeni“ oziroma da je bilo „poslovanje z gotovino urejeno“, v nadaljevanju navedla konkretne nepravilnosti, ki jih je sodišče prve stopnje obširno in tehtno povzelo v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer prav te vnašajo dvom v verodostojnost blagajniškega poslovanja oškodovane družbe in dokazanost očitanega dejanja. Čeprav je izvedenka dopustila možnost, da bi obdolženec mimo računovodstva lahko vozila „prodal za svoj žep“, ni mogoče prezreti, da je slednje izvedenka navedla v kontekstu teoretičnih možnosti, zato so take pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbene navedbe o urejenosti blagajniškega poslovanja oškodovane družbe so dodatno ovržene še z ugotovitvami o (nepravilnem) načinu poslovanja na blagajni in naknadnem izpolnjevanju dokumentov ter dejstvu, da se je denar iz glavne blagajne za plače delavcev polagal na račun v Avstriji in da si je iz glavne blagajne denar sposojal tudi prokurist B.L., kar po ugotovitvah izvedenke ni bilo dokumentirano. Ob tako ugotovljenem poslovanju ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da prav takšno odnašanje gotovine iz glavne blagajne ni rezultiralo v manjkajočem denarju. V tej zvezi se zato kot neutemeljeno izkaže še pritožbeno ponavljanje okoliščin sposojanja denarja s strani B.L. in vrnitve denarja, ki jih je v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe tehtno ocenilo že sodišče prve stopnje. Nenazadnje pa takšne pritožbene navedbe ob odsotnosti vsakršne dokumentacije in sledljivosti odtoka denarja sploh niso izkazane.

10Na očitno neurejeno poslovanje družbe jasno kažejo tudi posamezni primeri, ki jih je sodišče prve stopnje izpostavilo in analiziralo v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, na podlagi katerih je zaključiti, da se je z blagajniškimi prejemki očitno manipuliralo, saj je glavni blagajnik na svoje blagajniške prejemke pisal tudi nižje zneske, kot jih je prejel in mu jih je izročil obdolženec skupaj s svojim blagajniškim prejemkom, ki ga je izdal stranki. Dejstvo, da so bili posamezni primeri (M., R. in W.) izpuščeni iz obtožnega predloga, pa a contrario ne dokazuje, da je tožilstvo upoštevalo zgolj are in zneske, ki jih je dokazalo, kot to v pritožbi trdi okrožna državna tožilka, pač pa te ugotovitve dodatno kažejo na neurejeno dokumentacijo in poslovanje celotne družbe in jih je kot del dokaznega gradiva sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri svoji oceni, pri tem pa utemeljeno zaključilo, da je podan dvom, ali si je obdolženec denar dejansko prisvojil ali pa gre za sedaj nedokazljive pologe na blagajni in neurejeno poslovanje pri drugih zaposlenih. Povsem pavšalno pa okrožna državna tožilka še trdi, da bi naj analizirani primeri pri strankah G., M. in V. potrjevali dejstvo, da je do razhajanj pri zneskih na blagajniških prejemkih prišlo, ker obdolženec gotovine ni položil na račun ali v glavno blagajno podjetja. Na kakšni podlagi okrožna državna tožilka napravi takšen zaključek ni jasno, zato ocene sodišča prve stopnje, ki je podrobno analiziralo tudi navedene tri primere, na tako nekonkretiziran način ne more omajati. Kot neutemeljeno se v tej zvezi izkaže še njeno pavšalno sklicevanje na izpovedbo blagajnika M.K., da je izdal blagajniški prejemek za znesek, ki ga je prejel. Ravno slednji je namreč izpovedal o nepravilnem poslovanju na blagajni, ko je glavni blagajnik denar prevzel, dokumente pa pisal kasneje, ko prodajalcev ni bilo zraven, kar je tudi vzrok, da se pologi denarja oziroma njihova višina ne morejo zanesljivo preveriti.

11Kot razbremenilno okoliščino na strani obdolženca je nadalje šteti dejstvo, da listinska dokumentacija v spisu in prilogah glede spornih poslov ni povsem kompletna, ampak pomanjkljiva v smislu, da ne izkazuje celotnega poslovanja, kaj se je dejansko dogajalo s prodajo spornih vozil, kot je to podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje. V tej zvezi okrožna državna tožilka neutemeljeno poudarja, da je pred odpovedjo delovnega razmerja obdolženec obljubljal predložitev prav te manjkajoče dokumentacije, katere v nadaljevanju oškodovani družbi nikoli ni predložil, zato je v kazenskem postopku ni bilo mogoče predložiti in dokazno ovrednotiti. Takšno pričakovanje okrožne državne tožilke, da bi obdolženec predložil manjkajočo dokumentacijo (za katero je trdil, da z njo niti ne razpolaga) in se potencialno razbremenil očitkov, je napačno. V prvi vrsti zato, ker je že sodna izvedenka pojasnila, da ni mogoče dokazati, ali je obdolženec računovodsko ugotovljeni manjkajoči denar polagal na blagajni ali ne, v drugi vrsti pa zato, ker se obdolžencu v kazenskem postopku ni treba braniti in karkoli dokazovati, saj je dokazno breme glede obdolženčevih (ne)pologov denarja in siceršnje dokazanosti očitanega kaznivega dejanja na državnem tožilcu. Glede na naravo manjkajoče dokumentacije pa nenazadnje ni mogoče zaključiti, da le-ta sodi izključno v obseg delovnih nalog obdolženca kot prodajalca v avtosalonu, kakor tudi znova ni mogoče prezreti že navedenih ugotovitev o neurejenem poslovanju oškodovane družbe, ko so poleg že izpostavljene pomanjkljive dokumentacije o blagajniškem poslovanju oškodovane družbe, umanjkali še inventurni zapisniki, dokazila o ugotovljenem sposojanju gotovine s strani B.L. ter dokazila o računu oškodovane družbe na banki v Avstriji in tja odneseni gotovini. Obširne pritožbene navedbe, s katerimi okrožna državna tožilka skuša obdolžencu naprtiti breme predložitve manjkajoče dokumentacije ter mu z enostranskimi in nesubstanciranimi zaključki očita izkoriščanje domačega poslovanja družbe, so zato neutemeljene. Povsem nelogično pa je pritožbeno nasprotovanje zaključkom sodišča prve stopnje, da oškodovana družba ni imela nobenega pravilnika ali navodil, ki bi obdolženca zavezovala k drugačnemu načinu dela. Organizacijski problemi oškodovane družbe namreč niso v domeni obdolženca kot prodajalca, zato odsotnost takšnih aktov obdolženca ne more bremeniti.

12Sodišče prve stopnje je tako pravilno izpostavilo vrsto dvomov, ki ob pomanjkanju trdnih dokazov, kateri bi z vso gotovostjo ovrgli zagovor obdolženca, da si denarja ni prilastil, temveč ga je vsakokrat položil na blagajno, tudi po oceni pritožbenega sodišča preprečujejo izrek obsodilne sodbe in skladno z načelom in dubio pro reo utemeljujejo izrek oprostilne sodbe.

13Iz navedenih razlogov, in ker pritožba okrožne državne tožilke tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost prvostopenjskega oprostilnega izreka, je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP in prvem odstavku 96. člena ZKP.