VSL Sklep I Cp 961/2021

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Tožnica je s tožbo zahtevala od toženke, da se izseli iz nepremičnin katerih solastnica je tožnica do ene polovice in jih toženka zaseda brez pravnega naslova, in še, da je dolžna iz stanovanjske stavbe s poslovnimi prostori št. 007, parc. št. 000/3 k.o. ..., odstraniti kotel z dozatorjem blagovne znamke Ogrevanje S. Hkrati je predlagala izdajo začasne odredbe, po kateri je toženka dolžna odstraniti omejeni kotel v roku treh dni. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo navedeni predlog za izdajo začasne odredbe.

2Tožnica je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da iz sodne prakse izhaja, da odklop naprave v stanovanjski hiši, ki omogoča ogrevanje prostorov in vode in posledično zagotavljanje nujnih higienskih standardov, pomeni takšen poseg in omejitev življenjskih pogojev, ki dejansko onemogoča možnost bivanja v stanovanjski hiši in zato pomeni nastanek težko nadomestljive škode. Pri tem se sklicuje na dve odločbi Višjega sodišča v Ljubljani. Z nemožnostjo uporabe ogrevalne naprave tožnici in njenim sinovom niso zagotovljeni nujni higienski standardi, neogrevana voda pa lahko povzroči tudi trajne poškodbe na ceveh in posledično menjavo instalacije. Nesmiseln je predlog sodišča prve stopnje, da naj se tožnica in njeni sinovi v času do rešitve spornega razmerja grejejo s kaloriferji in električnimi radiatorji. Sodišče ob tem ni pomislilo, koliko radiatorjev bi tožnica potrebovala za ogrevanje stanovanjske stavbe v velikosti 401,09 m2. To bi predstavljalo strošek 5.000 EUR. Obravnavani poseg predstavlja tudi poseg v osebnost posameznika, ki mu onemogoča možnost bivanja v stanovanjski hiši in zato predstavlja nastanek težko nadomestljive škode. V primeru neuspeha tožnice s tožbo je mogoče vzpostaviti prvotno stanje, saj bi se nov kotel z dozatorjem, ki bi ga kupila in montirala tožnica, enostavno odstranil in na že izvedeno napeljavo montiral kotel z dozatorjem, ki je predmet predloga za izdajo začasne odredbe. Pravno nevzdržno je sporočilo toženki, da si lahko na tuji nepremičnini privošči karkoli.

3Pritožba je utemeljena.

4Tožnica je predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in eno izmed naslednjih predpostavk:

- nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena,

- da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode,

- da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ).

5Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnica kot verjeten izkazala obstoj prve predpostavke oziroma obstoj terjatve s trditvami, da toženka za hrambo kotla v stavbi, katere solastnica je tožnica, ne da bi za to imela (tudi) njeno soglasje, ter s tem da ji onemogoča zamenjavo nedelujočega kotla in s tem normalno rabe stavbe, posega v njeno solastninsko pravico na nepremičnini. Hkrati pa je navedlo, da trditve tožnice ne omogočajo zaključka o grozeči nenadomestljivi škodi, zaradi katere bi zahtevano sodno varstvo kasneje izgubilo svoj namen in da ne gre za življenjsko ogrožujoče stanje, ki bi terjalo intervencijo sodišča z izdajo začasne odredbe. Navedlo je še, da nujnost izdaje začasne odredbe ne obstoji, saj gre za neugodne bivanjske razmere, ki jih je mogoče odpraviti ali omiliti z alternativnimi načini ogrevanja.

6Sodišče prve stopnje je presojalo zatrjevani obstoj pogoja za izdajo začasne odredbe iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, pri tem pa pri presoji navedenega pogoja uporabilo standard grozeče nenadomestljive škode in termin „življenjsko ogrožujoče stanje“. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je pri tem izhajalo iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, ki je dala podlago t. i. ureditvenim oziroma regulacijskim začasnim odredbam, ki pa je možnost izdaje takšnih začasnih odredb presojalo glede na takrat veljavne določbe Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), ki je kot standard grozeče škode določal nenadomestljivo škodo. ZIZ je glede na ZIP znižal standard grozeče škode z nenadomestljive na težko nadomestljivo. Prav izhajajoč iz navedene odločbe Ustavnega sodišča, ki torej izhaja iz višjega standarda grozeče škode, je za obstoječo in v pravni teoriji kritizirano slovensko sodno prakso, značilen restriktivni pristop pri razlagi tudi standarda težko nadomestljive škode.¹

7Kakšna je vsebina pravnega standarda „težko nadomestljiva škoda“, zakon ne določa. Kot velja za vsak pravni standard, je treba njegovo vsebino vsakokrat napolniti z okoliščinami konkretnega primera. Že iz besedne razlage pojma „težko nadomestljiva škoda“ izhaja, da gre za škodo, ki bi v takšni meri prizadela pravni položaj predlagatelja začasne odredbe, da bi jo bilo težko nadomestiti. Tožnica je zatrjevala, da izklop ogrevanja stanovanjske stavbe in ogrevanja vode onemogoča funkcionalno uporabo stavbe. S tem se onemogoča zadovoljevanje osnovnih človeških potreb. Nedvomno je z onemogočanjem ogrevanja prostorov in vode in posledično zagotavljanja nujnih higienskih standardov, izkazana verjetnost,² da je ogroženo zdravje tožnice in njenih otrok. Če gre za poseg v zdravje, je verjeten zaključek, da je mogoče govoriti o grozečem nastanku škode, ki je ni mogoče kar tako nadomestiti npr. z denarjem.

8Zaključek prvostopenjskega sodišča, da izdaja začasne odredbe ni potrebna, ker je mogoč alternativni način ogrevanja z nabavo električnih ogrevalnih naprav, ni pravilen. Gre za dejanski zaključek, ki nima podlage v trditvah nasprotne stranke (tej tožba in predlog za izdajo začasne odredbe še nista bila vročena), ampak ga je sodišče prve stopnje poiskalo samo. Tožnica zato utemeljeno očita sodišču, da ni upoštevalo, kakšen strošek oz. škoda bi ji z vzpostavitvijo alternativnega načina ogrevanja nastala.³ S tem pa se že odkazuje na tehtanje neugodnih posledic, ki jih pogojuje za stranki izdaja oziroma neizdaja začasne odredbe, ki ga ZIZ predvideva v tretji alineji drugega odstavka 272. člena. ZIZ izdaje začasne odredbe ne pogojuje zgolj z nastankom težko nadomestljive škode. Kot eno od alternativno določenih predpostavk za izdajo začasne odredbe določa tudi ugotovitev, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi pretrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi nastale upniku. Ta predpostavka izkazuje, da je namen ureditvene začasne odredbe tudi v tem, da začasno uredi sporno pravno razmerje. Tožnica je s svojim predlogom uveljavljala tudi to predpostavko oziroma pogoj za izdajo začasne odredbe, sodišče pa je ni presojalo oziroma tehtalo neugodnih posledic odločitve o (ne)izdaji začasne odredbe.⁴

9Po mnenju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče zatrjevanih okoliščin ni pravilno podredilo pod pravni standard težko nadomestljive škode, predpostavke iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pa niti ni presojalo. Prav tako ni presojalo nadaljnjega pogoja za izdajo ureditvene začasne odredbe, in sicer pogoja reverzibilnosti. Pritožba tožeče stranke je zato utemeljena, kar je pogojevalo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Tožnica je sicer predlagala spremembo izpodbijanega sklepa, vendar v obravnavanem primeru, ko gre za odločanje o pritožbi zoper zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe, ni pogojev za spremembo sklepa, saj bi bilo v nasprotnem primeru kršeno načelo kontradiktornosti oziroma pravica do izjave tožene stranke, ki jo pridobi v ugovornem postopku.

¹ Pri nas sodna praksa pravni standard težko nadomestljive škode razlaga zelo restriktivno z razliko od avstrijske sodne prakse, ki kot pogoj za izdajo začasne odredbe vsebuje nevarnost nastanka nenadomestljive škode (drugi odstavek 381. člena Avstrijskega EO), ta standard pa obravnava zelo široko (Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 83).
² Dokazni standard verjetnosti - če je razlogov za to, da grozi nevarnost težko nadomestljive škode, več kot tistih, ki temu nasprotujejo.
³ Po trditvah pritožbe 2,5 krat več, kot znaša vrednost predmetnega spora.
⁴ Tožnica v dejanskih trditvah predloga navaja okoliščine, ki omogočajo tehtanje predvsem njenih neugodnih posledic. V takih primerih je smiselno, da sodišče pred odločitvijo o predlogu v postopek vključi nasprotno stranko in ji tako omogoči izkazati nevarnost neugodnih posledic, ki ji bodo nastale, če bo začasna odredba izdana (Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 104).