VSRS Sodba XI Ips 18258/2021-356

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je zoper obdolženega A. A., ob ugotovitvi, da je podan utemeljen sum storitve dveh kaznivih dejanj goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, odredil pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev 20., 22., 25. in 27. člena Ustave RS ter kršitev 5., 6. in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi „in obdolženca nemudoma spusti na prostost“, podrejeno pa, da „zadevo vrne preiskovalnemu sodniku ali zunajobravnavnemu senatu v ponovno odločanje“.

3Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Mirjam Kline, ki ocenjuje, da zatrjevane kršitve niso podane. Meni, da je preiskovalni sodnik v sklepu navedel tako dokaze kot njihovo bistveno vsebino in s tem konkretno navedel okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen sum obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Ustrezno sta po njenem mnenju obrazložena tudi priporni razlog, in sicer s konkretnimi okoliščinami objektivne in subjektivne narave, ter ocena o neogibni potrebnosti pripora za zagotovitev varnosti ljudi, izostala pa ni niti presoja sorazmernosti tega ukrepa. Vse navedeno je po oceni vrhovne državne tožilke obrazloženo presodil tudi zunajobravnavni senat. Meni, da sta se s tem, ko sta se sodišči opredelili do enega omejevalnega ukrepa, opredelili tudi do drugih (milejših) ukrepov. Vrhovna državna tožilka Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

4O odgovoru vrhovne državne tožilke se je izjavil le zagovornik, za katerega ocenjuje, da ne vsebuje konkretiziranega mnenja o navedbah zahteve za varstvo zakonitosti. Ponavlja navedbe iz vložene zahteve in dodaja, da pri slednjih ne gre (zgolj) za problematiko dejanskega stanja, temveč za upravičeno opozarjanje na situacijo, v kateri se je najkasneje tekom preiskave izkazalo, da utemeljen sum obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ni podan. Meni, da pravilno vrednotenje dokazov, dejstev in okoliščin po opravljeni preiskavi ne more biti predmet zgolj dejanskega stanja, temveč gre za pravilno uporabo določb ZKP.

B.

5Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo zagovornik uveljavlja s povzemanjem ustavnopravnih stališč o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave), o pravici do sodnega varstva (23. člen Ustave) in v zvezi s pravico do sodnega varstva (25. člen Ustave), zaradi česar naj bi bilo poseženo tudi v obdolženčeve pravice iz 6. in 13. člena EKČP, predvsem pa z očitkom, da izpodbijani pravnomočni sklep nima obrazložitve in dokazne ocene, niti ne temelji na podatkih spisa, oziroma da ne vsebuje samostojne dokazne ocene, saj naj bi odločitev o odreditvi pripora temeljila zgolj na nedokazanih trditvah (tožilske) zahteve za uvedbo preiskave, predlogu za odreditev pripora in na trditvah domnevnih oškodovancev, ni podana. Razumeti je mogoče, da je po oceni zagovornika preiskovalni sodnik podal le navidezno presojo pogojev za odreditev pripora, in sicer obstoja utemeljenega suma obdolžencu očitanih kaznivih dejanj in obstoja pripornega razloga. Očitek ni utemeljen, saj iz sklepa preiskovalnega sodnika izhaja njegova samostojna presoja pogojev za odreditev pripora, kar je razvidno (tudi) iz vsebine sklepa ter povezav med presojanimi dejstvi, osebnimi okoliščinami obdolženca in kaznivima dejanjema. Ni odločilno, ali je ubeseditev razlogov za odločitev (v bistvenem) enaka argumentom državnega tožilca, važno je, da sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeli razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. V obravnavanem primeru je preiskovalni sodnik tej dolžnosti zadostil, kot bo konkretneje razvidno tudi iz nadaljevanja te odločbe. Prav tako ne drži navedba zagovornika, da je preiskovalni sodnik povzel le navedbe ene stranke (državnega tožilca), saj je v celoti predstavil tudi navedbe zagovornika, podane ob nasprotovanju predlogu za odreditev pripora na pripornem naroku, iz česar izhaja, da jih ni spregledal ali zanemaril (str. 9 do 12 sklepa).

6Z navedbo, da se zunajobravnavni senat do pritožbenih navedb obrambe ni opredelil, temveč jih je zgolj zavrnil kot neutemeljene, zagovornik uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki jo sodišče druge stopnje stori v primeru, ko se ne opredeli do pritožbenih navedb, pa bi se moralo. Ker pa zagovornik očitek uveljavlja povsem posplošeno, ga Vrhovno sodišče ne more preizkusiti, saj ni obrazloženo, na katere pravnorelevantne pritožbene očitke zagovornik ni dobil odgovora.

7Vrhovno sodišče ne sprejema očitka, da v konkretnem primeru utemeljen sum obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ni izkazan. Dokaze, na katerih temelji presoja o obstoju utemeljenega suma obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, je preiskovalni sodnik navedel na straneh 4 do 6 sklepa, tiste, ki so bili za presojo odločilni, pa je vsebinsko predstavil v nadaljevanju obrazložitve (str. 6 do 8 sklepa). V točki 6 sklepa jih s ponovnim povzemanjem njihove vsebine sprejema tudi zunajobravnavni senat. Kaj konkretno naj bi torej storil obdolženi A. A. oziroma kakšno konkretno vlogo naj bi imel pri izvršitvi očitanih mu kaznivih dejanj, je razvidno predvsem iz izjav obeh oškodovancev.

8Obdolženi A. A. naj bi z namenom od oškodovancev izvabiti večji gotovinski znesek, tako kot sostorilec sodeloval pri lažnivem prikazovanju dejanskih okoliščin oškodovancema B. B. in C. C., tj. pri ustvarjanju vtisa, da gre za legitimno pogajanje za nakup delovnih strojev. Storilci naj bi izražali skupen interes za (navidezen) nakup, obdolženi A. A. pa naj bi v dejanju na škodo C. C. sodeloval tudi tako, da je pomagal pri izpolnjevanju kupoprodajne pogodbe, po dokončanju dejanja pa naj bi oškodovanca dvakrat klical in mu navajal različne izgovore, zakaj posel ni bil realiziran. Tudi pri dejanju na škodo C. C. naj bi se obdolženi A. A. skupaj s sostorilcema z oškodovancem zaradi izkazovanja interesa na nakup srečal večkrat, po izročitvi denarja soobdolženemu A. B. pa naj bi z oškodovancem in njegovo ženo ostal le zato, ker je tako zahteval oškodovanec, saj soobdolženi A. B. ni želel, da ga ta spremlja na banko, kjer naj bi preveril pristnost izročene gotovine. Navedbe zagovornika, da se obdolžencu očita zgolj prisotnost na kraju dejanja, v ugotovitvah izpodbijanega pravnomočnega sklepa tako nimajo opore. Nadaljnji dejanski zaključki izpodbijanega pravnomočnega sklepa, ki se nanašajo na pripravljalna dejanja obdolžencev oziroma na vrednotenje izvršitvenega načina (dogovarjanje, odločitev o delitvi plena, skrben načrt pri pripravi, predrznost, odločnost in vztrajnost), pa izhajajo iz podrobnosti in okoliščin, v katerih naj bi bili dejanji izvršeni, pa tudi iz njune povezanosti, ugotovljenih na ravni utemeljenega suma.

9Navedbe zagovornika, ki s ponujanjem lastne dokazne ocene in s sklicevanjem na obdolženčev zagovor predstavljene dejanske zaključke sodišč zavrača in vztraja, da je šlo za posle nekoga drugega (A. B.), merijo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar je razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Enako velja za pomisleke v zvezi z nelogičnostjo, neprepričljivostjo in neverodostojnostjo navedb oškodovanca za povprečno razumnega in poslovno sposobnega človeka, in za trditve zagovornikov, da obdolženec ni prejel nobenega denarja, da se ni dogovarjal za kupnino ali za pogoje prodaje. Celokupna dokazna ocena vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi, ki jo že v tej fazi postopka neutemeljeno pričakuje zagovornik, je pridržana razpravljajočemu senatu oz. sodečemu sodniku na glavni obravnavi, če bo do nje sploh prišlo, v tem trenutku pa presega presojo o obstoju utemeljenega suma, ki je pogoj za odreditev pripora.

10Iz sklepa preiskovalnega sodnika v delu, v katerem je predstavil dejstva in dokaze, iz katerih je sklepal na obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, je jasno razvidno, da se je o verjetnosti, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji, opredelil na ravni utemeljenega suma in ne s stopnjo gotovosti oziroma prepričanja v obdolženčevo krivdo, kot to neutemeljeno navaja zagovornik. Zato dejstvo, da je nekatere dejanske zaključke ubesedil v trdilnem in ne pogojnem naklonu (da je obdolženec z načinom storitve kaznivih dejanj pokazal veliko mero vztrajnosti, intenzivnosti in trdne odločenosti izvrševati tovrstna kazniva dejanja, da mu je izvrševanje premoženjskih kaznivih dejanj, ki ju je storil s sostorilci, očitno tudi vir za preživljanje, in podobno), ne predstavlja „kršitve garantne funkcije preiskovalnega sodnika“, kakor uveljavlja zahteva.

11Vrhovno sodišče ne sprejema očitka, da sodišči pripornega razloga ponovitvene nevarnosti nista konkretizirali, saj sta v skladu z določbo 20. člena Ustave RS in uveljavljeno sodno prakso obstoj ponovitvene nevarnosti utemeljili tako z okoliščinami objektivne kot subjektivne narave. Prve se nanašajo na vrsto, težo dejanj in na okoliščine, v katerih naj bi bili izvršeni, ko naj bi obdolženec z obema kaznivima dejanjema ogrozil varnost premoženja posameznikov, subjektivne okoliščine pa se nanašajo na obdolženčeve osebne lastnosti, kot izhajajo iz ugotovitev o sosledju in domnevnem načinu izvršitve obeh obravnavanih dejanj (odločenost nadaljevati s kaznivimi dejanji, skrbna priprava nanje in načrtovanje, predrznost), na njegovo preteklo življenje (predhodna obsodba za drugovrstno kaznivo dejanje in drug kazenski postopek, ki je v fazi preiskave) in na obdolženčeve premoženjske razmere (str. 12 do 14 sklepa preiskovalnega sodnika in točka 7 sklepa zunajobravnavnega senata). Tudi očitek, da v konkretni zadevi ni konkretizirana niti ena realno izkazana okoliščina, ki bi kazala na (neposredno) ogroženo varnost ljudi, pri čemer ta dobrina po ustaljeni sodni praksi zajema tudi varnost premoženja posameznikov, ni utemeljen. Izpodbijani pravnomočni sklep določno ugotavlja, da bi bilo lahko zaradi nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja ogroženo premoženje posameznikov, in se v zvezi s tem sklicuje na razloge, ki sta jih sodišči navedli v obrazložitvi o obstoju utemeljenega suma obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Gre predvsem za tiste ugotovitve sodišč, ki se nanašajo na sosledje dejanj, na izkoriščanje enakih priložnosti, na povezanost domnevnih storilcev in na dejstvo, da naj bi oškodovanca obdolžencem tudi izročila gotovino, pri čemer gre pa za višje zneske (20.000,00 EUR in 30.000,00 EUR).

12Sicer drži, da sodišči v tistem delu sklepov, v katerih zaključujeta, da kateri od milejših ukrepov za zagotovitev varnosti oziroma premoženja potencialnih oškodovancev ne pride v poštev, nista posebej navedli konkretnih dejstev in okoliščin, na podlagi katerih sta sprejeli to oceno. Vendar se preiskovalni sodnik sklicuje na dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo sum obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, smiselno enako pa je mogoče razumeti tudi razloge zunajobravnavnega senata, ki izpostavlja predvsem (na ravni utemeljenega suma) izkazano vztrajnost obdolženca pri sodelovanju v očitanih mu dejanjih (str. 14 in 15 sklepa preiskovalnega sodnika ter str. 9 sklepa zunajobravnavnega senata). Očitek zagovornika, da sodišči nista presojali možnosti odreditve hišnega pripora kot milejšega ukrepa, je zato zmoten. Ker pri hišnem priporu celodnevnega oziroma stalnega nadzora nad obdolžencem ni mogoče zagotoviti, je odreditev tega milejšega ukrepa vezana na pričakovanje oziroma na določeno stopnjo zaupanja obdolžencu, da tega režima ne bo kršil¹. Tudi zato je na podlagi zgornjih ugotovitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa ter ob dejstvu, da naj bi se obdolženi A. A. preživljal (tudi) z izvrševanjem premoženjskih kaznivih dejanj, ocena nižjih sodišč, da zaenkrat ponovitvene nevarnosti z milejšim ukrepom ni mogoče preprečiti, povsem razumna. Okoliščine v zvezi s krajem domnevno izvršenih kaznivih dejanj, ki da je več kot 150 km oddaljen od obdolženčevega bivališča, na to presojo zaradi svoje nerelevantnosti ne morejo imeti nobenega vpliva. Navedbe zagovornika, da je zaradi tega, ker je obdolženec oče treh otrok, za katere skrbi in jih močno pogreša, na mestu drugačna presoja obstoja nujnosti odreditve pripora, pa merijo na nedopusten razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13Drži ugotovitev zagovornika, da je preiskovalni sodnik pri utemeljitvi obstoja sorazmernosti pripora izhajal iz zaključka o neogibni potrebnosti oziroma nujnosti tega ukrepa, vendar je upošteval tudi posledice, povezane z obdolžencu očitanima kaznivima dejanjema, slednje pa je treba povezati z drugimi ugotovitvami dejanske narave o teži obeh dejanj in posledicah za konkretna in posledično tudi za (druge) potencialne oškodovance (stran 15 sklepa). Tudi zunajobravnavni senat je v tehtanju med ciljem, ki ga zasleduje odreditev pripora, in posegom v obdolženčevo osebno svobodo, prednost dal prvi dobrini, in pri tem utemeljeno upošteval še višino za obe kaznivi dejanji predpisanih kazni (tč. 8 sklepa). Vrhovno sodišče zato zavrača očitek, da je izpodbijani pravnomočni sklep v tem delu nepopoln in v celoti sprejema presojo nižjih sodišč.

C.

14Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 425. člena ZKP).

15Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

¹ Prim. sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 59808/2011 z dne 25. 1. 2012, XI Ips 53006/2014 z dne 5. 2. 2015, in druge.