VSL Sodba I Cp 896/2021

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. točka).

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora toženka tožeči stranki plačati 217,94 EUR za zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2019 dalje, v 8 dneh (II. tč). V presežku (kolikor zaradi umika za 397,41 EUR postopka ni ustavilo - I. tč.), je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. tč.). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške.

2Tožeča stranka vlaga zoper zavrnilni del sodbe pravočasno pritožbo in predlaga, da se ji ugodi. Meni, da bi ji moralo sodišče prisoditi vse obresti, tj. 395,94 EUR, in je napačno uporabilo pogodbeno določilo, da so v primeru rednega izpolnjevanja pogodbenih obveznosti pogodbene obresti že vključene v mesečne anuitete, saj to velja, kot se glasi, le v primeru rednega izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, toženka pa tega ni redno izpolnjevala.

3Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer Zakon o potrošniških kreditih (ZPOTK-2) ter pogodbo med strankama z dne 28. 9. 2018.

6Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bilo s pogodbo dogovorjeno vračilo posojila 300 EUR v petih mesečnih anuitetah po 17 EUR in z zadnjo anuiteto v višini 310,94 EUR ter da je bilo dogovorjeno, da so v primeru rednega izpolnjevanja pogodbenih obveznosti pogodbene obresti že vključene v mesečne anuitete. Drži torej, kar glede slednjega pravi pritožnik. Vendar za primer zamude sodišče prve stopnje ni ugotovilo posebnega drugačnega dogovora o višjem plačilu obresti ali anuitet, zato veljajo v tem primeru (le) zakonske pravice pogodbenih strank o odstopu od pogodbe in o zakonskih zamudnih obrestih. Znesek, ki ga tožeča stranka terja več, kot je sodišče ugotovilo, da ji po pogodbi gre, je torej po ugotovitvah sodišča prve stopnje brez ustrezne dejanske podlage, česar v sporu majhne vrednosti tudi ni mogoče izpodbijati s pritožbo (1. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Toženka je bila torej dolžna vrniti 395,94 EUR, vrnila pa je 178 EUR, zato mora plačati še razliko, z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zahtevka dalje (2. odst. 299. čl. Obligacijskega zakonika). Zavrnitev presežnega dela zahtevka je torej pravilna in zakonita.

7Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbe ni našlo napak, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP). Na podlagi 5. odst. 458. čl. ZPP sem o tem odločila sodnica posameznica.