VDSS Sodba Pdp 101/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za odpravo odločbe toženke št. ... z dne 10. 6. 2019 v zvezi z odločbo Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 6. 9. 2019 in zahtevek, da je dolžna toženka plačati tožniku razliko povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini: kilometrina - javni prevoz (vlak) - javni prevoz (avtobus) - kilometrina od 11. 10. 2014 v višini 6.505,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 20. 2019 do plačila (točka I izreka sodbe). Zavrglo je tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev, da je upravičen do povračila stroškov kilometrine in javnega prevoza na delo in z dela (točka II izreka; sklep). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške in da je dolžan toženki plačati stroške v višini 733,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka sodbe).

2Zoper navedeno sodbo (točki I in III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da mu je toženka stroške prevoza na delo in z dela plačevala v višini kilometrine. Pred sodiščem prve stopnje - v tožbi in vlogah ter na naroku za glavno obravnavo dne 21. 7. 2020 - je konkretno navedel, da ima na razpolago javni prevoz, in sicer vlak in avtobus, in da lahko z uporabo javnega prevoza pride pravočasno na delo. Predložil je vozne rede in predlagal poizvedbo pri izvajalcih javnega prevoza. Da je tožnik opravljal delo od 7.00 ure do 19.00 ure oziroma od 19.00 ure do 7.00 ure, je navedla toženka, tožnik te navedbe ni prerekal. Sodišče prve stopnje tožnika ni opozorilo na pomanjkljivo trditveno podlago. Trditvena podlaga ni bila pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela tako v višini kilometrine kot javnega prevoza. Drugače določa Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji in izhaja iz sodne prakse (odločba VDSS Pdp 534/2013). Zmotno je ugotovilo, da javnega prevoza ni na razpolago. Neutemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza s sodnim izvedencem finančne stroke, ki bi izračunal višino prikrajšanja tožnika. Ureditev povračila stroškov prevoza na delo in z dela v Aneksu je diskriminatorna in kot takšna neustavna. Če bi šteli, da ureditev ni neustavna, je tožnik upravičen do stroškov v višini kilometrine in javnega prevoza (vlak), v nasprotnem primeru pa do stroškov v višini, kot jih zahteva. Ureditev je diskriminatorna, ker v neenak položaj postavlja javne uslužbence, pri katerih je javni prevoz na razpolago, in druge javne uslužbence, pri čemer se možnost javnega prevoza ugotavlja hipotetično. Javni uslužbenci, pri katerih je javni prevoz na razpolago, so upravičeni do stroškov v višini javnega prevoza, četudi za pot na delo in z dela uporabljajo osebno vozilo. Tožnik, ki nima na razpolago javnega prevoza, ni upravičen do stroškov v višini, kot mu dejansko nastanejo. Povračilo v višini kilometrine je izrazito nižje od povračila v višini stroškov javnega prevoza. Sodišče določb Aneksa, ki je podzakonski akt, ne uporabi, če so te v neskladju z zakonom ali Ustavo RS (exceptio illegalis). Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. 1. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

5Pred sodiščem prve stopnje med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, da tožnik prebiva na naslovu A., v B., in da delo opravlja na C., kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Presojalo je, ali je tožnikov zahtevek za plačilo razlike povračil stroškov prevoza na delo in z dela utemeljen, pri čemer je zahteval razliko med že izplačanimi stroški v višini kilometrine in stroški v višini kilometrine in javnega prevoza. Opredelil je, da bi za pot od doma do železniške postaje v B. (5,9 kilometra) uporabil osebno vozilo, nato javni prevoz (vlak) do D., javni prevoz (avtobus) od D. do C. ter osebno vozilo (7,7 kilometra) do E.

6Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela ureja 5. odstavek Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Aneks; Ur. l. RS, št. 40/2012), ki določa, da pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela javnemu uslužbencu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra (prvi odstavek 5. člena Aneksa). Stroški prevoza na delo in z dela se povrnejo v višini stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če javni uslužbenec nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov (drugi odstavek 5. člena Aneksa). Javni prevoz ni možen, če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer (tretji odstavek Aneksa).

7Za odločitev o utemeljenosti tožnikovega zahtevka je bistveno, da zgoraj povzete določbe Aneksa ne dajo podlage za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela tako v višini kilometrine kot javnega prevoza (prim. odločbi VS RS VIII Ips 199/2014, VIII Ips 50/2020). Če javnega prevoza ni na razpolago (kar velja v tožnikovem primeru, ko uveljavlja za določene dele poti kilometrino, pri čemer gre za razdaljo 13,6 kilometra, torej za več kot eno uro pešpoti oziroma več kot eno uro dnevne časovne izgube), to pomeni, da je na podlagi drugega odstavka 5. člena Aneksa upravičen do stroškov le v višini kilometrine, kot mu jih je toženka izplačevala. Okoliščina, ali ima določen javni uslužbenec (kot tožnik) na razpolago javni prevoz ali ne, kar vpliva na višino stroškov prevoza na delo in dela, ni osebna okoliščina v smislu prvega odstavka 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ki prepoveduje diskriminacijo.

8Glede na navedeno je nebistveno, ali je tožnik podal zadostno trditveno podlago glede možnosti uporabe javnega prevoza za del poti. Prav tako nebistveno je, kolikšna bi bila višina prikrajšanja - razlike povračil stroškov prevoza na delo in z dela, za dokazovanje katere je tožnik predlagal izvedbo dokaza s sodnim izvedencem finančne stroke, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

9Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške (154. člen ZPP).