VSL Sodba I Cp 337/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 6. 3. 2020 zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 7.200,00 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila) ter pravdnih stroškov (I. in II. točka izreka) in odločilo o stroških postopka (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da ni bil pravilno vabljen na narok za glavno obravnavo, ki ga je sodišče izvedlo dne 6. 3. 2020. Sodišče mu ni pravilno, to je osebno vročilo vabila na glavno obravnavo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP in ga onemogočilo pri podajanju trditvene podlage in dokazov. V skladu z 286. členom ZPP bi namreč na prvem naroku za glavno obravnavo lahko predložil dokaze oziroma podal trditve, ki negirajo toženkina izvajanja. Če bi bil o naroku pravilno obveščen, bi lahko na njem prerekal dejstva, iz katerih sodišče zaključuje, da bivanje otrok pravdnih strank pri njem temelji na njegovi samovoljni odločitvi, ki nima podlage v odločbah sodišča. Kršena mu je bila pravica, da kot stranka v postopku pred sodiščem poda izjavo in da je (za)slišan. Vabila na narok dne 6. 3. 2020 osebno nikoli ni prejel in za narok ni vedel. Prav tako je bil v relevantnem obdobju zgolj on tisti, ki je skrbel za preživljanje obeh otrok. Slednja sta jasno izrazila željo, da želita od 2015 dalje živeti z očetom. Sodišče bi moralo v konkretnem primeru upoštevati voljo otrok. Tako jasno izražena volja obeh otrok (v zvezi s tem prilaga pritožbi, ki sta bili vloženi v postopku IV P 000/2018 Okrožnega sodišča v Kranju) predstavlja izvrševanje njunih upravičenj, ki izhajajo iz ZZZDR in Konvencije o otrokovih pravicah. Ker je sam dejansko skrbel za oba otroka, mu je dolžna toženka vrniti izdatke, ki jih je imel z njunim preživljanjem Zato naj bi bila materialnopravno zgrešena odločitev sodišča, ki je zavrnilo njegov zahtevek, kljub temu, da je v najmanj triletnem obdobju skrbel za preživljanje otrok, s čimer je imel izdatke, in da bi moralo na podlagi 133. člena ZZZDR prispevek k temu preživljanju naložiti tudi toženi stranki. V pritožbi, ki jo je poslal sam po elektronski pošti, nasprotuje zaključku sodišča, da bivanje otrok pri njem temelji na njegovi samovoljni odločitvi, ki nima podlage v sodnih odločbah. Sklicuje se na konvencijske pravice otrok in predlaga zaslišanje obeh otrok pravdnih strank.¹

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnikov očitek, da ni bil pravilno vabljen na narok za glavno obravnavo dne 6. 3. 2020, ne drži. Kot je razvidno iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi (pripetem na listini l. št. 28), mu je sodišče prve stopnje vabilo (na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo) na naslov njegovega bivališča pravilno vročalo v skladu s 142. členom ZPP;² vabilo mu je bilo vročeno v skladu s fikcijo³ vročitve iz četrtega odstavka 142. člena ZPP. Posledično je (tudi sicer posplošeno⁴) pritožbeno zatrjevanje, da mu je bilo onemogočeno podajanje trditvene podlage in dokazov v postopku neutemeljeno.⁵

6Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (glej predvsem 5. in 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) izhaja, da tožnik svoj obogatitveni (verzijski) zahtevek (vložen ob sklicevanju na 133. členu ZZZDR⁶) glede obeh otrok uveljavlja za obdobje, ko sta bila ta dva v skladu z dogovorom pravdnih strank (ki je bil dosežen v dne 16. 12. 2007 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani sklenjeni sodni poravnavi⁷) zaupana (dodeljena) v varstvo in skrb toženki (materi), njemu pa naloženo plačevanje preživnine zanju. Ker slednji tej okoliščini (ugotovitvi) ne oporeka, ni moč slediti njegovemu (posplošenemu) nasprotovanju zaključku sodišča prve stopnje, da bivanje otrok pri njem temelji na njegovi samovoljni odločitvi, ki nima podlage v odločbah sodišča. Da se je tega očitno tudi sam dobro zavedal, izkazuje dejstvo, da je poskušal (glej 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) dvakrat s tožbo doseči predodelitev otrok, a je bil v tem neuspešen. Ker bi bila (pri ugotavljanju, komu sta otroka dodeljena) upoštevna le sprememba, ki bi imela podlago v sodni odločbi (oziroma v novi sodni poravnavi/dogovoru pravdnih strank), njegovo (prav tako posplošeno) poudarjanje, da je bila takšna volja otrok,⁸ kot tudi sklicevanje na njune konvencijske pravice, za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe ni odločilno. Kadar roditelj zadržuje otroke proti volji drugega, kateremu so bili s sodno odločbo zaupani v varstvo in vzgojo, in je ta drugiroditelj uporabil vsa pravna sredstva,⁹ da bi dobil otroke (nazaj), takrat v skladu s stališčem sodne prakse¹⁰ prvo omenjeni roditelj ne more zahtevati povrnitve stroškov vzdrževanja otrok za obdobje, ko jih je protipravno zadrževal pri sebi. Iz tega razloga zgolj pritožnikovo izpostavljanje, da je v vtoževanem obdobju skrbel za preživljanje otrok in imel s tem izdatke, ne zadošča, njegovo zatrjevanje, da naj bi bilo materialno-pravno naziranje sodišča prve stopnje napačno in da bi moralo slednje (na podlagi 133. člena ZZZDR) prispevek k temu preživljanju naložiti toženki (skratka da bi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi), pa neutemeljeno.

7Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Upoštevaje, da tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Dne 30. 6. 2020 je po elektronski pošti poslal še dopolnitev (pritožbe), ki pa je po svoji vsebini enaka pritožbi, vloženi po odvetniku.
² Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
³ Zaradi obstoja le-te pritožnikovo poudarjanje, da za narok ni vedel, ni bistveno.
⁴ Pritožnik poudarja, da bi (v kolikor bi mu bilo to omogočeno) podal trditve, ki negirajo toženkina izvajanja, oziroma da bi prerekal, da bivanje otrok pravdnih strank pri njem temelji na njegovi samovoljni odločitvi, ki nima podlage v odločbah, pri vsem tem pa ne omeni, kaj konkretno bi v tem oziru (sploh) navajal.
⁵ Kar velja tudi za očitek, da mu je bila odvzeta pravica izpovedati v postopku. Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj je dokazni predlog po zaslišanju pravdnih strank (kot tudi nekatere druge dokazne predloge) kot nepotrebne zavrnilo, pritožba pa temu zaključku (in razlogom zanj) ne oporeka.
⁶ Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/76, s kasnejšimi spremembami.
⁷ Priloga A2.
⁸ V zvezi s tem podano pritožbeno sklicevanje in predložitev pritožb vloženih v zadevi IV P 000/2018 Okrožnega sodišča v Kranju kot tudi sam predlog po zaslišanju obeh otrok (podan v pritožbi poslani po elektronski pošti) predstavlja vse nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).
⁹ Da ta pogoj v konkretnem primeru ne bil izpolnjen, pritožba ne zatrjuje. Tudi sicer je sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavilo (pritožba pa temu ne oporeka), da je toženka septembra 2016 vložila izvršilni predlog za (neposredno) izročitev otroka.
¹⁰ Glej mnenje VSV (Vojvodina) Rev 368/78, 9.2.1979 (VS013594) in sodbo tega sodišča I Cp 1723/2014 z dne 27. 8. 2014.