VDSS Sodba Pdp 562/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 3.774,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2018 do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

V presežku (do vtoževanih 15.544,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2018 dalje) se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v višini 1.619,03 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo."

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 196,41 EUR, v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo. Svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati 15.544,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2018 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v višini 2.914,80 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške pa krije sam (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, posledično pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter odloči o povrnitvi stroškov postopka tožeči stranki. Ne strinja se z odločitvijo sodišča glede tedenskega počitka, in sicer da je imel ves čas misije zagotovljen tedenski počitek. Tožnik je tekom postopka navajal in izpovedal, da je opravljal naloge vodje A., v delo katere je poleg njega in namestnice bilo vključeno še večje spremenljivo število pripadnikov (od 8 do 16), delo pa sta vodila tožnik in namestnica. Opravljali so naloge obveščevalne službe, kot jim nalaga nacionalna zakonodaja, predvsem zagotavljanje obveščevalno varnostnih podatkov ter podatkov o morebitni ogroženosti pripadnikov Slovenske vojske. Prostega dneva ni bilo, tožnik je bil ves čas vpet v delo, v stiku z okoljem, tujimi obveščevalci in obveščevalno varnostno službo v Sloveniji. V redna poročila, ki so morala biti pripravljena in so se skladno z običajno prakso pošiljala v nedeljo zvečer, je moral vnesti vsa dogajanja preteklega tedna, od ponedeljka do nedelje, zaradi česar je ta poročila pripravljal v nedeljo zvečer. Sodišče je napačno zapisalo, da je tožnik sam odločal, kdaj bo pisal poročila. To se je izključno nanašalo le na izredna poročila - to so poročila, ki so pomenila dopolnitev že podanih poročil in niso vključevala rednih poročil, ki so se pripravljala v nedeljo zvečer. Tožnik ni izjavil, da ima diskrecijsko pravico glede rednih poročil, zgolj glede izrednih. Tudi B.B. je kot vodja kontingenta izpovedal, da je običajna praksa, da se v Republiko Slovenijo poroča v nedeljo zvečer. Prav tako je poročanje tožnika zgolj ena izmed obveznosti na "prosti dan", večinoma dela je predstavljalo obveščevalno varnostno delo. Vsako situacijo na terenu in vsako informacijo je bilo potrebno preveriti, ocena obveščevalca mora držati vsaj 90 %. Delo obveščevalec opravlja vsak dan, brez prekinitve, to je njegova odgovornost. Sodna praksa določa, pri čemer se nasloni na razlage sodišča EU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. 11. 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, da pojem delovni čas pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge. Tožnik je svoje delo opravljal ves čas - običaj in pričakovanje tožene stranke, ki je tožnika kot vodjo A. poslala na misijo je zdravo razumsko, da bo delo opravljal ves čas napotitve, vsak dan, brez prekinitev, skladno s standardi obveščevalne dejavnosti. Tako izhaja tudi iz izpovedi C.C. in B.B. (pričakovala se je stalna odzivnost, zlasti po telefonu). Sodišče EU je tudi obrazložilo, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom ter da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te Direktive ni intenzivnost dela, ki ga opravlja zaposleni. Dejstvo je, da tožnik v času, ko je opravljal delo obveščevalca, ni mogel prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen (primerjaj sodbe VDSS Pdp 469/2019, Pdp 729/2019, Pdp 541/2019, Pdp 307/2018). Da je tožnik delo opravljal dejansko vsak dan, izhaja že iz same narave dela, saj si ni mogoče zamisliti situacije, ko bi lahko načelnik A., torej tisti, ki je na misijo napoten ravno z namenom zagotavljanja potrebnih informacij, lahko za 24 ur prekinil s svojim delom, s svojim poslanstvom. Da je delo tožnik opravljal neprekinjeno vsak dan in tudi ob nedeljah, so potrdile priče D.D., E.E. in F.F., kar ugotavlja tudi sodišče. F.F. kot vodja kontingenta je izpovedal, da tožnik ni imel tedenskega počitka in da ni bil noben dan prost. Prav tako je G.G., zadolžen za vodenje evidenc izpovedal, da so evidence podpisovali tudi, če dejansko niso bili prosti, saj je bil podpis evidence dolžnost pripadnikov. Nasprotno pa sta izpovedala B.B. in C.C., pri čemer je izpostaviti, da sta oba potrdila, da je imel tožnik službeni telefon, na katerega je moral biti ves čas dosegljiv. Glede na različna pričanja prič, ali je bil tožniku zagotovljen dan tedenskega počitka, je potrebno izpostaviti, da ni jasno in ni obrazloženo, zakaj sodišče ob ugotovitvi, da so evidence predstavljale zgolj formalnost, da so se vodile na ukaz in da so se podpisovale tudi, če pripadniki dejansko niso bili prosti, ker je podpisovanje bila dolžnost pripadnika, verjelo pričama B.B. in C.C., in ne tožniku ter pričam D.D., E.E., G.G., H.H. in F.F., zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti. Glede dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja, pa je sodišče presodilo, češ da tožnik ni izkazal, da so bili pogoji bivanja tako slabi, da bi opravičevali presojo tega dodatka. Tožnik se s takšno oceno ne strinja, saj je sodišče spregledalo oziroma se ni opredelilo do navedb, da so ravno razmere v času napotitve tožnika, od januarja do julija 2015, botrovale k temu, da je tožena stranka sprejela odločitev, da dodatek prizna pripadnikom od oktobra 2015 dalje do aprila 2016. Priznanje dodatka temelji prav na dejanskem stanju, da je bilo v zimskih mesecih od oktobra 2014 do marca 2015 stanje tako slabo (predvsem onesnažen zrak v I. (tujina) zaradi kurilne sezone), da je bil na tej podlagi priznan dodatek za naslednjo zimsko sezono, torej od oktobra 2015 do aprila 2016. S priznanjem tega dodatka za naslednjo sezono tožena stranka priznava slabe pogoje bivanja in delovanja skozi celotno leto 2015. V bazi tožnika so se pojavile tudi ošpice, katerim so bili seveda izpostavljeni vsi, ki so bivali v bazi. Bolezen pa se je pojavila povsod po BIH, kjer je bilo območje delovanja tožnika. Ošpice so resna bolezen, posledica slabih pogojev bivanja. Tožnik in ekipa so bili cepljeni le enkrat in potem, ko je tožnikov kontingent o slabih razmerah opozoril Slovenijo, so vsi kasneje napoteni pripadniki bili cepljeni dvakrat. Po prepričanju tožnika so bile v letu 2015 tako slabe higienske razmere, da opravičujejo priznanje dodatka za celotno leto 2015 in ne zgolj od oktobra 2015 dalje. Kot je že sodišče ugotovilo je potrebno priznati dodatek za slabe higienske razmere neposredno na podlagi zakona, predpisov in drugih aktov, ki ta dodatek priznavajo, konkretno Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. O slabih pogojih bivanja so izpovedale prav vse priče, razen C.C., ki pa ni bil na misiji, pač pa je bil direktor J.-a v Sloveniji. Zakaj je sodišče presodilo, češ da tožnik ni izkazal, da so bili pogoji bivanja tako slabi, da bi opravičevali presojo tega dodatka, ni jasno in se ne da preveriti. Tudi glede dodatka za poveljevanje se sodišče postavi na stališče, da tožniku dodatek ne pripada zaradi odsotnosti pravne podlage, češ da Uredba funkcije načelnika A. ni izrecno določala, niti tega ni določila toženka z aktom pristojne osebe. Da je tožnik dejansko opravljal naloge poveljevanja in da je v okviru svoje funkcije poveljeval 5 do 15 pripadnikom, so izpovedale priče D.D., F.F., E.E., H.H. in B.B. Tožnik je prepričan, da ne gre za primerljivo situacijo, kot izhaja iz sodne prakse (VDSS Pdp 199/2019, Pdp 298/2019 in VSRS VIII Ips 24/2019). Tožena stranka je za isto dolžnost, kot jo je opravljal na misiji tožnik (načelnik A.), prej in potem in tudi danes določila ta dodatek, dodatek pa je bil tudi določen v času za isto dolžnost na drugi lokaciji (misija na Kosovem). Torej zgolj za obdobje napotitve tožnika na dolžnost načelnika A. na misiji v BIH, dodatek za to delo ni bil določen, določen pa je bil za isto delo pred obdobjem delovanja tožnika in po obdobju delovanja tožnika. Če je nek dodatek določen za neko funkcijo, potem mora biti določen kontinuirano, ne pa povsem samovoljno, odvisno od vsakokratne volje ministra ali pooblaščene osebe. Načelo pravne varnosti in pravne države ne dopušča, da bi določen dodatek presojali za vsak primer individualno. Tožnik je prepričan, da je izkazal, da je delo opravljal vsak dan. Vsak dan je bil dosegljiv sodelavcem ter nadrejenim. Prav tako je dokazal z dokumentacijo kot tudi s pričami, da so bili pogoji bivanja tako slabi, da opravičujejo presojo dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja, ki mu pripadajo neposredno po Uredbi. Ravno slabi pogoji v času napotitve tožnika od januarja do julija 2015 so botrovali temu, da je tožena stranka za naslednjo sezono od oktobra 2015 priznala ta dodatek.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navaja, da je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je imel tožnik lahko prost dan, četudi je enota morala opravljati kako delo prav vsak dan, zgolj pošiljanje poročila pa ni mogoče šteti za pretrganje počitka. Ne strinja se z navedbami tožnika, da se je delo opravljalo ves čas napotitve in da se je pričakovala stalna odzivnost, zlasti po telefonu in da zaradi tega ni mogel prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Priča B.B. je izpovedal, da imajo službene telefone vsi na misiji že zaradi kakršnekoli nevarnosti, pa tudi iz praktičnih razlogov. Glede dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja pa se tožena stranka sklicuje na sodbo in sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 1256/2017 z dne 23. 5. 2019, ko je bil zahtevek za izplačilo tega dodatka za čas dela v I. zavrnjen z obrazložitvijo, da Uredba jasno določa, kdo je pristojen za določitev območij s posebnimi pogoji za bivanje in delovanje, ki utemeljujejo izplačilo dodatka. Ta odločitev je bila potrjena s sodbo VDSS Pdp 298/2019 z dne 3. 7. 2019. Glede dodatka za poveljevanje pa meni, da je odločitev sodišča skladna z ustaljeno sodno prakso. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. 1. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa tudi materialno pravno pravilna, razen glede odločitve o dodatku za posebne pogoje bivanja in delovanja.

6Tožnik sodišču prve stopnje v zvezi z obrazložitvijo sodbe neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je jasno obrazložilo odločilna dejstva za sprejem odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnika iz naslova odškodnine za nezagotavljanje tedenskega počitka. Med razlogi sodbe ni nobenih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 23. 1. do 31. 7. 2015 z ukazom tožene stranke napoten na opravljanje nalog v tujino v okviru mirovne operacije K. v Bosni in Hercegovini. Na podlagi pogodbe o napotitvi v mednarodno operacijo in misijo z dne 6. 1. 2015 je bil imenovan v začasno skupino za delovanje v A. za potrebe napotitve na MOM v slovenskem kontingentu (SVNKOM) v sestavi sil EUFOR v Bosni in Hercegovini. Razporejen je bil na delovno mesto višji vojaški uslužbenec v obveščevalno varnostno službo in je opravljal naloge načelnika A. Tožnik je zahteval iz naslova odškodnine zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka na misiji (25 dni) v znesku 5.814,37 EUR, iz naslova dodatka za slabe higienske razmere je zahteval znesek v višini 1.887,00 EUR in dodatek za izpostavljenost kužnim nalezljivim boleznim v višini 1.887,00 EUR ter dodatek za poveljevanje v višini 3.145,00 EUR ter zakonske zamudne obresti od 3. 5. 2018.

8Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno izhajalo iz določbe 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. 1. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in 97. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. 1. RS, št. 82/94 in nadalj.), ki urejata pravico do tedenskega počitka. Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve te pravice na mednarodni misiji je utemeljeno zavrnilo, pri čemer je sledilo novejšim stališčem Vrhovnega sodišča RS, da je treba pri presoji, ali je pripadniku na mednarodni misiji zagotovljen tedenski počitek, izhajati iz narave in namena te pravice. Upoštevanje Pravila službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/2009 in nadalj.), zlasti režima dela in bivanja na mednarodni misiji (omejitev gibanja izven baze, nošenje uniforme, spoštovanje umika in hišnega reda in tako dalje), in s tem povezane omejitve same po sebi ne posegajo v pravico do tedenskega počitka (prim. odločbe VSRS VIII Ips 11/2019, VIII Ips 18/2020, VIII Ips 31/2019 in VIII Ips 94/2019). Za presojo, ali vojaku na mednarodni misiji ni bil omogočen tedenski počitek, je bistveno, katere naloge je moral opravljati oziroma katero delo konkretno je opravljal v dneh, ki so zavedeni v evidenci kot prosti (odločbe VSRS VIII Ips 32/2019, VIII Ips 65/2019, VIII Ips 18/2020 in VIII Ips 22/2020). Navedeno pa je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje pri presoji odločilnega vprašanja, katere zadolžitve oziroma obveznosti je imel tožnik oziroma, kaj konkretno je počel v dneh, ko naj bi imel po evidenci zabeležen prosti dan.

9Sodišče prve stopnje je, kot mu nalaga 8. člen ZPP odločilo, katera dejstva šteje za dokazana, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Tožena stranka je predložila listo obremenjenosti s strani tožnika podpisane evidence tedenskega počitka. Iz njih je razvidno, da so bili tožniku kot prosti dnevi v veliki večini zagotovljene sobote ali nedelje, prost je imel tudi praznik. Tak način zagotavljanja prostih dni sta v izpovedi potrdila tožnikova nadrejena B.B. in C.C. Tožnik ni podal nobenih konkretnih navedb, kaj konkretno je počel v dneh ki so bili v evidenci navedeni kot prosti dnevi in kdo mu je naloge odredil. Tožnik je izpovedal, da je poročila za obveščevalno varnostno službo pripravljal vsakodnevno in končno poročilo konec tedna v nedeljo zvečer. Hkrati pa je izpovedal, da je o času in pogostosti pisanja poročil odločal sam. Dejstvo, ki ga je izpostavil v pritožbi in sicer da so redna poročila morala biti pripravljena v skladu z običajno prakso Republike Slovenije ter jih je pošiljal v nedeljo zvečer, še ne pomeni, da mu je tožena stranka kršila pravico do tedenskega počitka. Tedenski počitek je bil predviden predvsem ob sobotah, nedeljah ali praznikih, kot je izpovedal tožnik, pa se je o času in pogostosti pisanja poročil odločal sam. Glede zatrjevanih vsakodnevnih priprav na delo in posredovanja informacij ter da so pripadniki mirovne misije podpisovali evidence o koriščenju tedenskega počitka zgolj formalno in pod prisilo (kot so izpovedale priče D.D., F.F. in E.E.), pa pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da tožnik svojih navedb ni konkretiziral (niti jih ni konkretiziral v pritožbi). Tožnik ni bil dolžan navesti kateri dan je delo opravljal, temveč bi moral za dneve, ki so bili po evidenci prosti navesti, kakšno delo (konkretno) je opravljal, oziroma na kakšno delo (konkretno) se je pripravljal in po čigavem ukazu. Izpoved D.D., da sta s tožnikom delo opravljala skupaj, po potrebi pa ga je tudi nadomeščala oziroma sta delo glede na obremenitev opravljala izmenično, ne potrjuje trditev tožnika, da so vsak dan imeli sestanke s kolegi iz partnerskih služb in da se zaradi količine dela nista mogla medsebojno nadomeščati, zato je dela moral opravljati ves čas. Prav tako pa sta tožnikova nadrejena B.B. in C.C. izpovedala, da so pripadniki na misiji imeli zagotovljen prost dan, da evidenc niso podpisovali pod prisilo, glede službenih telefonov pa sta izpovedala, da so ga imeli vsi pripadniki in da so morali biti dosegljivi. Tožniku neposredno nadrejen C.C. je izpovedal, da mu je odrejal strokovne delovne naloge, da je tožnik imel proste dni in da je delo v A. potekalo od ponedeljka do petka, vikendi pa so bili prosti. Tedenska poročila so se pošiljala v ponedeljek, pri čemer se ni spomnil, da bi bil med vikendom kakršenkoli izredni dogodek, da bi bilo potrebno napisati poročilo ali ga obvestiti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe izpostavilo izpovedbe prič, ki jih je štelo za odločilne, kar pa ne pomeni, da je izvedene dokaze upoštevalo selektivno, oziroma da ni upoštevalo vseh dokazov, kot to navaja tožnik v pritožbi.

10Glede na prepričljive izpovedi prič in ob upoštevanju izpovedi tožnika, ki ni dokazal, da so evidence tedenskega počitka neverodostojne je sodišče prve stopnje pravilno sledilo vsebini evidenc. Tožnik je evidence podpisal in iz njih je razvidno, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je tožena stranka tožniku na misiji, ki je trajala od 23. 1. 2015 do 31. 7. 2015, zagotovila 25 dni tedenskega počitka.

11Ali je na določeni misiji tožena stranka določenim pripadnikom omogočila tedenski počitek, je dejansko vprašanje, dejstva pa so predmet dokazovanja v posameznem delovnem sporu. Zato se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na druge pravnomočno odločene zadeve, v katerih je bila vojakom odškodnina zaradi kršitve pravic do tedenskega počitka prisojena, pa tudi sicer je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo novejšim stališčem Vrhovnega sodišča RS, da je treba pri presoji, ali je pripadniku na mednarodni misiji bil zagotovljen tedenski počitek, izhajati iz narave in namena te pravice ter da je bistveno, katere zadolžitve oziroma obveznosti (naloge) je imel pripadnik oziroma kaj konkretno mu je bilo odrejeno, da počne v dneh, ki so v evidenci zavedeni kot prosti. Glede na navedeno pa se tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na stališče Sodišča EU v zadevah C-303/98, C-151/02 in C-14/04, ko je razlagalo Direktivo sveta 93/104/ES z dne 23. 11. 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Ta stališča v obravnavani zadevi niso bistvena.

12Tožnik je v tožbi navajal, da mu poleg dodatkov, določenih s pogodbo o napotitvi za čas te misije, pripadata tudi dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja (dodatek za slabe higienske razmere ter dodatek za izpostavljenost kužnim nalezljivim boleznim in epidemijam) in dodatek za poveljevanje. Stranki sta se v 5. členu pogodbe o napotitvi dogovorili, da tožniku v času napotitve na opravljanje nalog v mednarodno misijo pripada plača in dodatki k plači na podlagi Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov SV pri opravljanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba, Ur. 1. RS, št. 67/2008 in nadalj.), Po 7. členu Uredbe, ki je veljala v spornem času, pripadniku v MOM pripadajo med vojaško službo izven države, naslednji dodatki: dodatek za nevarnost na območju delovanja, dodatek za nevarne naloge, dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja in dodatek za poveljevanje. Po prvem odstavku 10. člena takrat veljavne Uredbe se dodatek v višini 300,00 EUR določi, če pripadnik biva ali deluje na območju, kjer so ekstremno visoke ali nizke temperature ali izredno slabe higienske razmere. V drugem odstavku 10. člena pa je določen dodatek za posebne pogoje v višini 300,00 EUR, če pripadnik biva in deluje na območju, kjer so prisotne zdravju škodljive in strupene snovi; je visoka onesnaženost okolja; so prisotne radiološke, biološke in kemične snovi; je prisotna izpostavljenost kužnim nalezljivim boleznim in epidemijam. Dodatki se medsebojno ne izključujejo (3. točka 10. člena Uredbe).

13Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali so v času tožnikove napotitve obstajale dejanske okoliščine, ki tožnika opravičujejo do izplačila zahtevanih dodatkov za posebne pogoje bivanja. Pravilno je zaključilo, da pripadnikom med opravljanjem nalog v tujini dodatki za posebne pogoje bivanja in delovanja pripadajo, če dejansko delujejo v pogojih, za katere Uredba priznava te dodatke, četudi pristojni minister, za vtoževano obdobje, območja, kjer je deloval in bival pripadnik, ni določil kot območje s posebnimi pogoji za bivanje in delovanje skladno z določili 10. člena Uredbe. Vendar pa je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožnik ni zadosti konkretizirano zatrjeval, da so bile higienske razmere na misiji tako slabe, da bi bil zato upravičen do dodatka. Tožnik je v tožbi kot tudi v drugi pripravljalni vlogi podal trditve glede izredno slabih higienskih razmer na območju bivanja v spornem obdobju ter da je v tem obdobju bil tudi izpostavljen kužnim nalezljivim boleznim. Navedel, da sta dva sodelavca iz iste baze zaradi epidemije, ki so celo zajele samo bazo, zbolela, imela zaradi tega zdravstvene težave. Kot dokaz je predlagal vpogled v izpis Zavoda za javno zdravstvo I. za obdobje januar do april 2015 in v prilogo dodatna pojasnila v zvezi s pojavom ošpic v BIH z dne 25. 5. 2015 ter tabele epidemiološka situacija na MOM s predlogom izvajanja preventivnih ukrepov z dne 28. 8. 2015, iz katerega izhaja, da so se ošpice pojavile jeseni 2014 in so bile prisotne tudi v času, ko je bil tožnik na misiji, ter je bilo število obolelih na območju bivanja preko 10.000. Navedel je, da sta dva avstrijska pripadnika zbolela za ošpicami, prav tako pa kuharji z BIH. Glede na navedeno je tožnik podal ustrezno trditveno podlago in predlagal ustrezne dokaze (A5 - A7). Sodišče prve stopnje je na podlagi listinske dokumentacije (B4, B12 in B25) zaključilo, da je toženka poskrbela za ustrezne preventivne ukrepe, na primer razkuževanje in preventivne zdravniške preglede ter za cepljenje in zmotno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tudi iz tega naslova neutemeljen, ker tožnik ni dokazal svoje trditve o neustrezni zaščiti pred ošpicami, ker je bil cepljen samo z enim cepivom ter ni dokazal, da bi za ustrezno zaščito pred ošpicami bilo potrebno dvakratno cepljenje.

14Uredba v 10. členu predvideva dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja in v 2. točki določa, da je do dodatka upravičen pripadnik, ki biva ali deluje na območju, kjer je prisotna izpostavljenost kužnim nalezljivim boleznim in epidemijam. Uredba ne določa, da v kolikor delodajalec zagotovi ustrezne preventivne ukrepe, pripadnik ni upravičen do dodatkov, ki so predvideni v 10. členu Uredbe. Zato okoliščina, koliko cepljenj je delodajalec zagotovil pripadnikom za zaščito pred ošpicami, ni bistvena. Zato tudi ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je bil izpostavljen nalezljivim boleznim in da bi to lahko dokazoval le s primernim dokazom (izvedencem medicinske stroke ali ustreznim strokovnim mnenjem). Glede na navedeno je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova neutemeljen in je zato pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot glasi iz izreka te sodbe. Tožnik je namreč s predloženimi listinami - dodatna pojasnila v zvezi s pojavom ošpic v BIH z dne 25. 5. 2015, Tabela "epidemiološka situacija na MOM s predlogom izvajanja preventivnih ukrepov z dne 28. 8. 2015 ter predlaganjem zaslišanja priče D.D. ter E.E. podal ustrezno trditveno podlago. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da iz listinske dokumentacije (A5, A7) in izpovedi prič in sicer D.D. in E.E., sicer izhaja, da so se v bazi M., kjer je tožnik bival in opravljal svoje delo, pojavile ošpice, vendar je sodišče zaradi napačne materialno pravne presoje, da ker tožnik ni dokazal, da z enkratnim cepljenjem ne bi bil ustrezno zaščiten proti ošpicami in da je bil zato izpostavljen na misiji ošpicam, napačno zaključilo, da tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen. Napačno pa je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da ker sta nadrejena delavca tožnika B.B. in C.C. zanikala, da bi bile higienske razmere v določenih delih v Bosne in Hercegovine zaradi poplav v letu 2014 slabe in tudi okoliščina, da so morali pripadniki spati v starih kontejnerskih nastanitvah, to ne pomeni, da so delovali v slabih ali celo izredno slabih higienskih razmerah, ki bi utemeljevale izplačilo dodatka, pa je v nasprotju s predloženo listinsko dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je poveljnik SVNKON v mesečnih poročilih vsakokrat predlagal uvedbo dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja na MOM v BIH (v poročilih v obdobju od 1. 1. 2015 do 31. 7. 2015 - priloga B3) zaradi slabih higienskih razmer.

15Neutemeljena pa je pritožbena trditev, da je tožnik upravičen tudi do plačila dodatka za poveljevanje, ker naj bi bilo njegovo delovno mesto načelnika A. po hierarhiji enako načelniku - poveljniku bataljona. Uredba, ki je veljala v času napotitve tožnika na MOM je glede dodatka za poveljevanje v 11. členu določala, da dodatek pripada poveljniku voda, pri njemu enake ali višje enote ter načelniku odseka bataljona oziroma oddelka ali sektorja, njemu enake ali višje enote oziroma za vodje - inštruktorje na tej ravni. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da Uredba, ki je veljala v času obravnavane napotitve tožnika ni predvidevala, da enake ali višje enote določi minister na predlog Generalštaba Slovenske vojske oziroma obveščevalno varnostne službe, kljub temu pa je bilo tudi tedaj v pristojnosti tožene stranke, da določi, katere enote se štejejo za enake ali višje od tistih, na katere Uredba veže dodatek za poveljevanje. Notranja organizacija dela je v pristojnosti delodajalca in se sodišče ne sme spuščati v notranje delovanje in organizacijo dela tožene stranke, ki s svojimi notranjimi akti tudi predvidijo linijo in vsebino poveljevanja. Zato v sodnem postopku ni mogoče dokazovati, da je posamezna funkcija (ki ni navedena v 11 . členu Uredbe) primerljiva s funkcijami, za katere Uredba določa dodatek za poveljevanje, ter na tej podlagi uveljavljati izplačila dodatka. Takšno stališče potrjuje tudi sodba VSRS VIII Ips 24/2019 z dne 18. 6. 2019.

16Ker je tožena stranka tožniku zakonito zavrnila priznanje dodatka za poveljevanje, ni pravilno stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje odločitev o neizplačilu dodatka sprejelo povsem arbitrarno, toženi stranki pa tudi ni mogoče očitati, da je kršila načelo enakosti iz prvega odstavka 14. člena URS.

17Ker je sodišče prve stopnje sprejelo delno napačno odločitev glede vtoževanega dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja (zaradi slabih higienskih razmer in dodatka zaradi izpostavljenosti kužnim nalezljivim boleznim), je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožnika delno ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP), kar je vplivalo tudi na spremembo odločitve o stroških postopka. Tožnik je s svojim tožbenim zahtevkom delno uspel, zato mora v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa prvi odstavek 154. člena ZPP toženi stranki povrniti sorazmerni del stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/15), v skupnem znesku 2.914,80 EUR. Glede na to, da je tožnik s pritožbo delno uspel, je pritožbeno sodišče tožniku odmerilo njegove stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, in sicer 500 točk za vložitev tožbe, 375 točk za prvo pripravljalno vlogo, 375 točk za drugo pripravljalno vlogo, 250 točk za tretjo pripravljalno vlogo, 500 točk za prvi narok, 250 točk za drugi narok, 100 točk urnine, 250 točk za tretji narok, 100 točk urnine za tretji narok, 250 točk za četrti narok in 250 točk za peti narok ter 100 točk urnine ter 200 točk za odsotnost iz pisarne za vseh 5 narokov ter 58 točk za materialne stroške. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) znašajo stroški postopka 2.055,00 EUR, k temu pa je potrebno prišteti še kilometrino pooblaščenca za prihod na naroke za relacijo Krško - Ljubljana - Krško (196 km x 0,37 EUR), kar znaša 72,52 EUR. Skupaj je tožnik upravičen do priglašenih stroškov v znesku 2.417,60 EUR in glede na njegov uspeh v sporu (24,30 %) je tožnik upravičen do stroškov v znesku 587,47 EUR. Tožena stranka pa je glede na uspeh v sporu (75,70 % upravičena do stroškov v znesku 2.206,50 EUR. Po pobotanju stroškov obeh strank je tožnik dolžan toženi stranki povrniti znesek 1.619,03 EUR.

18Glede na uspeh tožnika s pritožbo je tožena stranka dolžna tožniku povrniti sorazmerni del stroškov pritožbe. Na podlagi 155. člena ZPP in Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl. - OT) je tožniku potrebno priznati stroške postopka za sestavo pritožbe 625 točk, 12 točk materialnih stroškov, kar znaša 382,20 EUR in temu prišteti 22 % DDV 84,08 EUR ter sodne takse za pritožbe 342,00 EUR, skupaj 808,28 EUR. Glede na uspeh tožnika s pritožbo (24,30 %) je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške v višini 196,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni pripomogla k boljši razjasnitvi stvari (drugi odstavek 165. člena v povezavi s 155. členom ZPP).

19V preostalem pa je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20Glede uspeha s pritožbo, je dolžna tožena stranka tožniku povrniti sorazmerni del stroškov pritožbenega postopka.