VSM Sodba I Cp 525/2020

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v točkah I, III in IV izreka potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 1.855,62 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da v roku 15 dni od prejema sodbe plača tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) odškodnino v znesku 440.185,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2018 dalje (točka I izreka), v presežku, za znesek 55,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za zakonske zamudne obresti od zneska 440.241,09 EUR za čas od 7. 1. 2014 do 8. 1. 2018 je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) in toženki naložilo, da v roku 15 dni od prejema sodbe tožnici povrne stroške postopka v višini 5.500,64 EUR (točka III izreka), stranskemu intervenientu pa stroške postopka v višini 4.058,95 EUR (točka IV izreka), v primeru zamude s pripadajočimi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper obsodilni in stroškovni del citirane sodbe (točke I, III in IV izreka) je pritožbo vložila toženka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo zmotno odločitev v zvezi z odškodninsko odgovornostjo toženke in aktivno legitimacijo tožnice. Tožnici s sprostitvijo depozita namreč ni mogla nastati nobena škoda, saj začasna odredba ni varovala dolžnika, ampak zgolj upnikovo bodoče poplačilo vtoževane terjatve. Sodišče prve stopnje zaključi, da škodni dogodek predstavlja sprostitev depozita dne, škoda pa je vezana na kasneje začeti postopek osebnega stečaja. Ker škoda ni nastala takrat, ko se je zgodil škodni dogodek, ni mogoče šteti, da so izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ), kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Če odškodninska odgovornost v zatrjevani obliki ni obstajala v trenutku, ko se je zgodil škodni dogodek, kasneje ni mogla nastati in ni vezana na začetek stečajnega postopka nad tožnico. Začasna odredba je varovala oziroma omogočala izterljivost upnikove morebitne bodoče terjatve. Iz obrazložitve sodišča ne izhaja, da bi bil z začasno odredbo varovan dolžnik in ne upnik. Edini, ki bi mu lahko nastala škoda ob potencialni kršitvi začasne odredbe je bil upnik B. B., ne pa tožnica. Stečajni upravitelj ni aktivno legitimiran oziroma ne more namesto upnika izterjevati škode, ki bi mu nastala z morebitno kršitvijo začasne odredbe, ampak bi lahko takšno tožbo zoper toženko vložil le upnik sam. Toženka se pritožuje tudi zoper višino terjatve, saj je začasna odredba prepovedovala razpolaganje do zneska 900.000,00 EUR ter bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi izplačane obresti in ne le glavnice. Toženka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških, ki ni skladna z določbami ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo pri izračunu uspeha upoštevati, da je tožnica tožbo za znesek 43.035,62 EUR umaknila in da ni uspela z zahtevkom za plačilo zakonskih zamudnih obresti v celoti (zavrnjen del zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti znaša 142.181,83 EUR). Njen uspeh je tako bil le 75,58 %, kar pomeni, da ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 154. člena ZPP, kot je zmotno storilo sodišče prve stopnje. Toženka se zavzema za ugoditev pritožbi in spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti, s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, zakaj pritožba ni utemeljena in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo s pritožbo uveljavljanih in po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

6Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnica od toženke zaradi nespoštovanja začasne odredbe zahtevala plačilo odškodnine v znesku 483.276,71 EUR. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, sta dne 29. 11. 2011 sklenili Pogodbo za NLB depozit z nespremenljivo obrestno mero za znesek 400.000,00 EUR za obdobje vezave od 29. 11. 2011 do 29. 12. 2015 in Dodatek št. 1 k pogodbi, s katerim sta uredili način izplačila obresti, nato pa sta dne 7. 1. 2014 sklenili Dogovor o predčasnem prenehanju depozita, ko se je depozit z do takrat nateklimi obrestmi sprostil na začasni račun toženke za poplačilo zapadlih obveznosti podjetja R. d.o.o. po revolving kreditu. Prav tako ni sporno, da je bila v pravdni zadevi Okrožnega sodišča na Ptuju P 70/2013 dne 25. 4. 2013 izdana začasna odredba zaradi zavarovanja terjatve B. B. v znesku 860.000,00 EUR, ko je bilo tožnici in stranskemu intervenientu¹ prepovedano razpolaganje z denarnimi sredstvi, ki jih imata pri toženki na kateremkoli računu ali depozitu in s terjatvami do banke.² Toženki je bilo naloženo, da kot banka blokira sredstva tožnice in stranskega intervenienta do višine terjatve. Toženka je bila z začasno odredbo seznanjena 25. 4. 2013.

7Tekom postopka je bilo ugotovljeno, da toženka ni spoštovala začasne odredbe in je sprostila denarna sredstva iz depozita v znesku 400.000,00 EUR s katerimi je poplačala zapadle obveznosti podjetja R.d.o.o. po revolving kreditu. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je toženka s svojim ravnanjem tožnici povzročila škodo, ki jo je dolžna povrniti.

8Toženka je ugovarjala aktivni legitimaciji tožnice. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedbami toženke, da tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe, ker začasna odredba ni ščitila nje, ampak upnika, zaključilo, da niso utemeljene. Zaradi postopka osebnega stečaja, ki se je zoper tožnico začel s sklepom St 2921/2015 z dne 9. 6. 2015, je pooblastilo za zastopanje tožnice pridobil stečajni upravitelj³, ki uresničuje in zastopa interese upnikov v stečajnem postopku. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je aktivna legitimacija v konkretnem primeru podana, saj je naloga stečajnega upravitelja, da stori vse, da se poveča stečajna masa. V primeru uspeha predmetnega postopka se bo povečala stečajna masa, kar je v korist vseh upnikov, ne glede na to, da je bila začasna odredba izdana le v korist enega izmed njih.

9V trenutku izdaje začasne odredbe tožnica sicer še ni bila v postopku osebnega stečaja, vendar ne gre spregledati, da je bil ta postopek zoper njo uveden še v času veljavnosti začasne odredbe. Kot izhaja iz izreka sklepa P 70/2013 z dne 19. 4. 2013 (priloga A4) začasna odredba velja 30 dni od pravnomočnosti pravde, odločitev sodišča prve stopnje z dne 21. 6. 2016 (priloga B9) pa je bila s strani Višjega sodišča v Mariboru potrjena s sodbo I Cp 1130/2016 z dne 17. 1. 2017 (priloga B10), ko je bil nad tožnico že uveden postopek osebnega stečaja. Posledično tako ni bil oškodovan le upnik, ki je uspel z izdajo začasne odredbe, ampak vsi stečajni upniki, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

10Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da s sprostitvijo depozita ni nastala škoda tožnici, ampak le B. B.⁴, da obstoj odškodninske odgovornosti ni vezan na dejstvo, ali nad tožnico teče stečajni postopek ali ne ter da stečajni upniki z ravnanjem toženke niso bili oškodovani. Kot že povedano, je bila začasna odredba sicer res izdana le v korist enega izmed upnikov, vendar je v času veljave le-te bil zoper tožnico uveden postopek osebnega stečaja, kar pomeni, da je imelo ravnanje toženke v zvezi z začasno odredbo posledice za stečajno maso kot celoto. Glede na določbo drugega odstavka 224. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v stečajno maso spada premoženje stečajnega dolžnika ob začetku tega postopka. Premoženje tožnice je bilo zaradi neupoštevanja začasne odredbe manjše kot bi bilo, če bi toženka začasno odredbo spoštovala.

11Sodišče prve stopnje je temelj odgovornosti toženke za s strani tožnice očitano ji ravnanje pravilno presojalo po določbi 131. člena OZ. Tisti, ki povzroči drugemu škodo, je dolžan le-to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Toženka tekom postopka ni navajala, da ni ravnala krivdno, ampak je vztrajala pri navedbi, da njeno ravnanje ni imelo posledic za stečajno maso, ker je začasna odredba varovala upnika in da tožnica zato ni tista, ki bi bila upravičena zahtevati plačilo odškodnine.

12Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP) in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Ugotovilo je, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ. Škodni dogodek predstavlja ravnanje toženke, ko je kršila začasno odredbo in razpolagala z denarnimi sredstvi depozita v znesku 400.000,00 EUR. Ravnanje toženke je bilo protipravno in ima zaradi postopka osebnega stečaja posledice za vse stečajne upnike ter daje tožnici podlago za uveljavljanje plačila odškodnine.

13Neutemeljene so pritožbene navedbe, da niso izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti po OZ oziroma da sodišče prve stopnje ni pojasnilo kakšna škoda naj bi nastala tožnici ob sprostitvi depozita. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev ter v obrazložitvi sodbe navedlo razloge, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju. S pritožbo očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Dejstvo, da toženka nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje in v sodbi podanim razlogom za odločitev, ne predstavlja omenjene kršitve.

14Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila zaradi protipravnega ravnanja toženke, ki je sprostila denarna sredstva depozita, zmanjšana stečajna masa, kar predstavlja v konkretnem primeru škodo, ki je nastala. Če toženka ne bi kršila prepovedi iz začasne odredbe in ne bi sprostila sredstev depozita, bi znesek 400.000,00 EUR s pripadajočimi pogodbenimi obrestmi, kot so bile dogovorjene s Pogodbo o depozitu in Dogovorom št. 1, pripadal v stečajno maso, kot med tožnico in toženko sklenjen depozit v višini 500.000,00 EUR.⁵ Ker škoda izvira neposredno iz ravnanja toženke, je podana tudi vzročna zveza, s čemer so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

15Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago za odmero višine odškodnine upoštevalo 132. člen OZ⁶ v povezavi s prvim odstavkom 168. člena OZ⁷ ter presodilo, da je tožnica upravičena do povrnitve škode, ki predstavlja zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček). V konkretnem primeru predstavlja škodo znesek depozita in pogodbenih obresti, ki bi se natekle, če depozit ne bi bil predčasno prekinjen. Kot izhaja iz točke 9 obrazložitve sodbe, se na osnovi Pogodbe o depozitu znesek 400.000,00 EUR obrestuje po nespremenljivi nominalni obrestni meri v višini 5,10 % letno. Na podlagi Dodatka št. 1 k pogodbi je bilo določeno, da toženka pogodbene obresti tožnici obračuna, pripiše in izplača letno ob vsaki obletnici sklenitve pogodbe o depozitu.

16Kot izhaja iz izračuna, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje, pogodbene obresti znašajo 83.220,82 EUR in predstavljajo del škode, ki je nastala v posledici ravnanja toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno odštelo znesek 43.035,62 EUR, ki predstavlja s strani toženke plačane obresti, za katerega je tožnica umaknila tožbeni zahtevek in toženki pravilno naložilo, da tožnici plača odškodnino v skupnem znesku 440.185,20 EUR.

17Pritožba ne oporeka znesku s strani sodišča prve stopnje izračunanih pogodbenih obresti, ampak nasprotuje s strani sodišča prve stopnje ugotovljeni višini škode. Meni, da je bilo v začasni odredbi določeno, da prepoved razpolaganja velja le do zneska 900.000,00 EUR. Posledično je pri izračunu škode potrebno upoštevati to omejitev in od zneska 900.000,00 EUR odšteti že plačana zneska 560.750,00 EUR in 43.035,62 EUR ter kot višino škode šteti le še razliko. Sodišče prve stopnje je kot glavnico pravilno upoštevalo znesek 400.000,00 EUR, dodatno pa je kot škodo štelo tudi pogodbene obresti z obrestno mero 5,10%, ki bi se natekle v obdobju med 29. 11. 2011 in 29. 12. 2015, če toženka ne bi prekršila začasne odredbe.

18Pritožba se neutemeljeno zavzema za znižanje prisojene odškodnine, saj sodišče prve stopnje ni zmotno izračunalo višine le-te. Stališče toženke v zvezi z načinom izračuna višine škode ni pravilno, saj iz izreka začasne odredbe jasno izhaja, da se "blokirata depozita v skupnem znesku 900.000,00 in obresti", kar pomeni, da je potrebno k glavnici prišteti tudi pogodbene obresti. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je dolžna toženka tožnici plačati škodo v višini 440.185,20 EUR.

19V nadaljevanju se je sodišče druge stopnje ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na stroškovno odločitev. Toženka se v pritožbi zavzema za drugačen izračun uspeha tožnice v postopku. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ter zmotno izračunalo uspeh tožnice v postopku, saj je bil zaradi umika tožbenega zahtevka v znesku 43.035,62 EUR in neuspeha v obrestnem delu tožničin uspeh 75,58% in je sodišče prve stopnje zmotno navedlo, da toženka v postopku ni uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka. Toženka s takšnimi pritožbenimi navedbami ne more biti uspešna.

20Sodišče prve stopnje je o pravdnih stroških pravilno odločilo na podlagi tretjega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP. Ker tožnica ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka⁸, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški, je odločilo, da je toženka dolžna tožnici in stranskemu intervenientu povrniti stroške pravdnega postopka. Nima prav pritožba, da je umik dela tožbenega zahtevka v znesku 43.035,62 EUR in neuspeh v delu zahtevka po plačilu zakonskih zamudnih obresti vplival na uspeh pravdnih strank, saj je glede na izpolnitev dela tožbenega zahtevka s strani toženke šteti, da je tožnica uspela tudi v tem delu. Umik dela tožbenega zahtevka se je upošteval pri določitvi višine škode, na stroškovno odločitev pa bi lahko vplival le, če bi se zaradi nižje vrednosti predmeta spremenila vrednost storitve. To v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj glede na tar. št. 18 Odvetniške tarife tožbeni zahtevek (prvotni in znižan) dosega maksimalno vrednost storitve 2.000 točk. V zvezi s pritožbenimi navedbami da je potrebno pri izračunu uspeha pravnih strank upoštevati tako glavnico, kot tudi zakonske zamudne obresti, sodišče druge stopnje dodaja, da se kot osnova za izračun uspeha upošteva le vtoževana glavnica, ne pa tudi obresti. Ker pritožba ne graja posameznih, s strani sodišča prve stopnje priznanih stroškovnih postavk, je sodišče druge stopnje opravilo uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP), ki ni pokazal po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev.

21Upoštevaje zgoraj navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je pritožba ne more izpodbiti. Sodišče druge stopnje je zato, v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točkah I, III in IV izreka.

22Sodišče druge stopnje je v nadaljevanju odločalo o priglašenih pritožbenih stroških (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožnici povrniti priglašene stroške odgovora na pritožbo, v katerem je obrazloženo nasprotovala pritožbenim navedbam toženke. Sodišče druge stopnje ji je priznalo: 2.500 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 21 OT, 35 točk za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, kar je skupaj 2535 točk in ob vrednosti točke na dan odločanja 0,60 EUR znaša 1.521,00 EUR, k temu je prišteti še 22% DDV v znesku 334,62 EUR, kar je skupaj 1.855,62 EUR.

¹ Ki sta bila v pravdni zadevi P 70/2013 toženca.
² Zlasti pa po pogodbah o zastavi terjatev z bančnimi vlogami z dne 18. 8. 2010 in kasneje, sklenjene med tožnico in stranskim intervenientom in toženko za deponirani znesek 900.000,00 EUR in obresti.
³ Glede na določbo drugega odstavka 245. člena ZFPPIPP z začetkom stečajnega postopka upravitelj pridobi pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov iz drugega odstavka 97. člena tega zakona.
⁴ Upniku, ki je uspel z izdajo začasne odredbe.
⁵ Ko je bil v stečajno maso vplačan skupni znesek (glavnica in pogodbene obresti) 560.750,00 EUR.
⁶ 132. člen OZ določa: Škoda je zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda).
⁷ Prvi odstavek 168. člena OZ določa: Oškodovanec ima pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička.
⁸ Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen za znesek 55,89 EUR, kar glede na sporno vrednost pomeni sorazmerno majhen del, kot ga obravnava določba tretjega odstavka 154. člena ZPP.