VSC Sodba II Kp 18886/2015

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodnica posameznica Okrajnega sodišča v Žalcu preklicala pogojno obsodbo, ki je bila obsojenemu D. D. izrečena s sodbo istega sodišča z dne 13. 7. 2017, opr. št. I K 18886/2015, in je postala pravnomočna istega dne. Obsojencu je bila izrečena kazen sedmih mesecev zapora, na podlagi določila prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa sta mu bila naložena povrnitev stroškov preklicnega postopka in plačilo sodne takse v višini 65,00 EUR.

2Zoper prvostopenjsko sodbo se je pravočasno pritožila obsojenčeva zagovornica. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in obsojencu odpusti izpolnitev obveznosti ali pa mu naloži izpolnitev druge ustrezne obveznosti ter obenem odloči, da stroški pritožbenega postopka ter potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki in nagrada zagovornice obremenjujejo proračun.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena.

5V uvodnem delu pritožbe pritožnica sodišču prve stopnje očita kršitev obsojenčevih človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic) ter 29. člena Ustave RS (pravna jamstva v kazenskem postopku). Jamstva iz citiranih ustavnih določil se v kazenskem postopku med drugim izražajo kot načelo kontradiktornosti kazenskega postopka. Iz pritožbenih navedb zagovornice izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje v predmetnem postopku preklica pogojne obsodbe obsojenca prikrajšalo za to pravico, ker je narok 4. 11. 2020 izvedlo v njegovi nenavzočnosti. Sodišče prve stopnje naj mu ne bi omogočilo pravice do zaslišanja po drugem odstavku 506. člena ZKP, prav tako pa je neutemeljeno štelo njegov izostanek z naroka za neopravičen. Ni upoštevalo, da je Avstrija, kjer obsojenec prebiva, 2. 11. 2020 Slovenijo uvrstila na rdeč seznam glede prehajanj državne meje, sodišče prve stopnje mu ni pojasnilo, ali mu je zagotovljena varna udeležba na naroku, obenem pa ni upoštevalo njegovega drugega opravičila v katerem se je skliceval na zdravstveni razlog niti mu ni dalo na voljo primernega časa za pribavo prevoda zdravniškega potrdila.

6Sodišče druge stopnje zavrača zgoraj povzete pritožbene trditve kot neutemeljene. Postopek za preklic pogojne obsodbe je eden izmed posebnih postopkov iz XXVIII. poglavja ZKP. Predpisan je v določbah 506. člena ZKP. Po določbi tretjega odstavka citiranega člena se o seji senata za preklic pogojne obsodbe tožilca, obsojenca in oškodovanca le obvesti. Če v redu obveščeni stranki in oškodovanec na sejo ne pridejo, ni to ovira, da je senat ne bi opravil. Pritožnica je v zmoti, ko zatrjuje, da obsojencu ni bila dana možnost do izjave, saj je bil v skladu z določbo drugega odstavka 506. člena ZKP zaslišan že 7. 10. 2019 (list. št. 272). Na tem zaslišanju je obsojenec sam navajal, da ima z novim delodajalcem V. G.m.b.H. dogovorjen začetek dela 14. 10. 2019 ter zagotavljal, da bi lahko po poteku treh mesecev zaposlitve dobil kredit za poplačilo oškodovancu dolgovanega zneska. Ne gre spregledati niti obsojenčevega e-maila z dne 8. 8. 2019 (list. št. 265), v katerem sodišču prve stopnje sporoča, da bo v roku meseca in pol nakazal oškodovancu dolgovani znesek. Na zaslišanju 7. 10. 2019 je bil obsojenec seznanjen s tem, da bo narok za preklic pogojne obsodbe opravljen 12. 2. 2020 ob 14.30 uri in se je s podpisom zapisnika odpovedal posebnemu vabilu. Ugotoviti gre, da je bilo obsojencu dano na razpolago dovolj časa, da do preklicnega naroka uresniči svoja zagotovila. Iz zapisnika o preklicnem naroku z dne 12. 2. 2020 (list. št. 275) pa izhaja, da se ga obsojenec ni udeležil niti svojega izostanka ni opravičil. Kljub temu je sodišče prve stopnje narok preložilo, saj kot izhaja iz zapisnika, je pri tem upoštevalo obsojenčeve obljube z zaslišanja in se je želelo o njihovi realizaciji dodatno prepričati. Obsojenec je bil nato pravilno obveščen o naroku za preklic pogojne obsodbe dne 4. 11. 2020, a se je najprej v e-mailu z dne 2. 11. 2020 skliceval na omejitve prehajanja državne meje z Avstrijo zaradi epidemioloških razmer. Ko ga je prvo sodišče obvestilo, da se predmetnega sodnega postopka lahko kljub omejitvam udeleži, pa je 4. 11. 2020 skušal izostanek opravičiti iz zdravstvenega razloga, pri tem pa sodišču predložil zdravniško potrdilo v jeziku, ki pred sodiščem ni v uradni rabi niti na poziv sodišča ni zagotovil prevoda navedene listine. Pritožnica zmotno zatrjuje, da naj bi Avstrija Slovenijo na rdeči seznam uvrstila že 3. 11. 2020, ampak se je to zgodilo šele v drugi polovici novembra. Sodišče prve stopnje pa je prav tako ravnalo pravilno, ko obsojenčevega opravičila iz zdravstvenega razloga, ki ni bilo podprto z v predmetnem kazenskem postopku veljavnim zdravniškim potrdilom, ni sprejelo. Nenazadnje pa je treba znova poudariti, kar je bilo zapisano že zgoraj, da po določbi tretjega odstavka 506. člena ZKP navzočnost obsojenca na naroku za preklic pogojne obsodbe sploh ni obligatorna. Če obsojenec, ki je bil v redu obveščen o naroku, kar je obsojeni D. D. zagotovo bil (potrdilo o osebni vročitvi obvestila na list. št. 300), na narok ne pride, to ni ovira za sprejem odločitve. Pri tem pa je treba še poudariti, da ne obsojenec v zgoraj citiranih opravičilih sodišču niti njegova zagovornica v aktualni pritožbi ne zatrjujeta okoliščin glede morebitnega plačila obveznosti ali pa novih okoliščin, ki bi morebiti vplivale na obsojenčevo nezmožnost izpolnitve posebnega pogoja in ki bi bile v čemerkoli drugačne od tistih, ki jih je obsojenec zatrjeval že na zaslišanju 7. 10. 2019. Tako sodišče druge stopnje zaključuje, da v predmetnem postopku ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti in s tem bistveno kršene določbe kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7Odveč so prav tako pomisleki obrambe, da obsojencu na preklicnem naroku ne bi bila zagotovljena ustrezna varnost v smislu preprečevanja okužbe z virusom sars-cov2. Vsa sodišča so bila in so še vedno v času trajanja epidemije zavezana k izvajanju ukrepov in protokolov pri izvajanju narokov in glavnih obravnav v skladu s smernicami in navodili NIJZ (tako npr. navodilo NIJZ z dne 27. 10. 2020, št. 1812-106/2020-15).

8V 61. členu Kazenskega zakonika je predpisano, da sme sodišče rok za izpolnitev obveznosti podaljšati le v mejah preizkusne dobe. Glede na to, da je bil narok za preklic pogojne obsodbe opravljen 4. 11. 2020, je povsem irelevantno za pravilno odločitev, ali je preizkusna doba potekla 13. 7. 2020 ali pa 15. 9. 2020, saj sodišče prve stopnje izpolnitvenega roka v nobenem primeru več ne bi moglo podaljšati.

9Poseben postopek za preklic pogojne obsodbe je namenjen ugotavljanju razlogov in sankcioniranju nespoštovanja obveznosti, ki so bile obsojencu naložene s pravnomočno pogojno obsodbo. Sodišče prve stopnje je pod točko 11 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da obsojenec obveznosti po izrečeni mu pogojni obsodbi doslej ni izpolnil ter da ne obstajajo objektivne okoliščine, ki bi mu to preprečevale, zaradi česar je pogojno obsodbo preklicalo in obsojencu izreklo v pogojni obsodbi določeno kazen sedmih mesecev zapora. Pritožnica v pritožbi zgolj bežno problematizira zaključek sodišča prve stopnje, da niso podane objektivne okoliščine, ki bi obsojencu preprečevale izpolnitev naložene mu obveznosti. Znova le poudarja, da je obsojenec edini starš mladoletni hčerki, ki se šola v tujini, sodišče prve stopnje pa naj bi le pavšalno ugotovilo, da obsojenec neke prejemke ima, ni pa pojasnilo njihove višine in ugotovilo kakšne stroške ima s preživljanjem hčerke. Sodišče druge stopnje zavrača takšne pritožbene trditve, saj je sodišče prve stopnje na podlagi logičnega sklepanja in razumne presoje ocenilo, da obsojenec ima redne dohodke, saj nenazadnje poleg tega da preživlja hčerko, plačuje tudi 800 EUR mesečne najemnine za stanovanje. Obsojenec je sam obljubljal, da bo obveznost iz pogojne sodbe plačal in zatrjeval, da bo v ta namen vzel posojilo po nastopu nove zaposlitve. Ne on niti pritožnica nista zatrjevala, da ta zaposlitev ni bila realizirana. Klub temu pa obsojenec v dveh letih po pravnomočnosti pogojne obsodbe ter v nadaljnjem letu in pol po poteku izpolnitvenega roka, oškodovancu ni plačal še ničesar na račun naložene obveznosti. Pritožbeno sodišče tako, ob sprejemljivi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da obsojenec dodatnega pogoja ni izpolnil, da pa je imel možnost to storiti v določenem mu povsem dovolj dolgem roku, pritožbenim navedbam ni moglo priznati uspeha, zaradi česar je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ob dognanju, da se sodišču prve stopnje ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev je sprejelo na podlagi določila 391. člena ZKP.

10Obsojenec s pritožbo zoper sodbo o preklicu pogojne obsodbe ni uspel in zato mora plačati sodno takso po tarifni številki 74011 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo sodišče odmeri v primeru zavrženja ali zavrnitve pritožbe zoper odločbo o preklicu pogojne obsodbe.